Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za 1. adventno nedeljo

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). - RV

02/12/2017 10:56

Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza 'onkraj', kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: 'Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde' (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

V resnici pa pravi 'gospodar' sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: 'Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje'gospodarja', temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš Upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok' (Iz 64,7).

S prvo adventno nedeljo torej začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da 'nam zmanjkuje časa', saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico'. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

Tri so velika središča časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo. Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ, vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.

V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.

02/12/2017 10:56