Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež z novinarji želel govoriti predvsem o apostolskem potovanju

Papež Frančišek med povratnim letom - AFP

03/12/2017 13:33

VATIKAN (nedelja, 3. december 2017, RV) – Papež Frančišek se je kot navadno med povratnim letom z apostolskega potovanja zaustavil v pogovoru z novinarji. Večina vprašanj je bila na njegovo željo tokrat povezana z obiskom Mjanmara in Bangladeša. Večkrat je bila omenjena situacija beguncev Rohingya, sveti oče je spregovoril o svojih občutkih in pogledih na srečanja, odgovoril pa je tudi na vprašanje glede morebitnega obiska Indije ter nevarnosti jedrskega orožja.

Zakaj je papež Rohingye omenil šele v petek?
Prvo vprašanje je svetemu očetu zastavila Sagrario Ruiz de Apodaca s španskega javnega radia. Poudarila je, da je bila krizna situacija beguncev Rohingya v ospredju večji del tokratnega obiska v Aziji. Papeža je vprašala, zakaj je izraz Rohingya uporabil šele v petek v Bangladešu. Odgovoril je, da tega ni storil prvič v petek, saj je že večkrat na trgu svetega Petra – med opoldansko molitvijo ali med avdiencami – javno spregovoril o tej tematiki. Tako se je že vedelo, kakšno je njegovo mnenje in to je tudi izrazil. 

Napomembneje je, da sporočilo doseže svoj namen: korak za korakom
»Vaše vprašanje je zanimivo, ker me vodi k razmisleku o tem, na kakšen način skušam komunicirati. Zame je najpomembneje, da sporočilo doseže svoj namen, zato se trudim, da govorim stvari korak za korakom, poslušam odgovore, da bi sporočilo doseglo cilj. Če dam primer iz vsakdanjega življenja: fant ali dekle v krizi odraščanja lahko reče, kar misli, zaloputne drugemu vrata pred nosom in sporočilo ne doseže svojega namena, se zapre. Zame je pomembno, da sporočilo doseže svoj cilj. Zato sem videl, da če bi v uradnem govoru izrekel tisto besedo, bi zaprl vrata. Vendar pa sem opisal situacije, pravice, brez razlik, državljanstvo s čimer sem šel lahko potem v zasebnih pogovorih onkraj tega. Izredno sem bil zadovoljen s pogovori, ki sem jih imel – res je, nisem imel tega užitka, da bi javno treščil z vrati in jih naznanil. V zadovoljstvo pa mi je bilo, da sem lahko izmenjal mnenja, poslušal druge, izrazil to, kar mislim in tako je sporočilo doseglo svoj namen. Doseglo ga je tako, da se je nadaljevalo in nadaljevalo ter se je zaključilo z včerajšnjim srečanjem. In to je zelo pomembno pri komunikaciji: skrb za to, da bi sporočilo doseglo svoj namen. Pogosto javne naznanitve, tudi v medijih, zaprejo dialog, zaprejo vrata in sporočilo ne doseže cilja. In vi, ki ste strokovnjaki pri tem, da sporočilo doseže namen, to dobro razumete.«

Srečanje z begunci Rohingya za papeža pogoj za potovanje
»Vprašali ste me, kaj sem včeraj čutil: to ni bilo načrtovano na takšen način. Vedel sem, da bom srečal Rohingye. Nisem vedel kje in kako, a to je bil zame pogoj za to potovanje in so pripravljali različne načine. Po mnogih pogovorih, tudi z vlado in Karitas, je vlada dovolila potovanje tistih, ki so včeraj prišli. Vlada jih ščiti, jih gosti, to je veliko: to, kar Bangladeš dela zanje, je veliko. Je zgled sprejemanja. Gre za majhno državo, ki je sprejela 700.000 beguncev. Mislim na države, ki zapirajo vrata. Biti moramo hvaležni za zgled, ki so nam ga dali. Vlada se mora pogovarjati z vlado Mjanmara glede dovoljenj, dialoga, ker so v begunskih taboriščih in gre tako za poseben položaj. Vendar pa so na koncu prišli. Prestrašeni. Nekdo, ki je bil tam in ni iz bangladeške vlade, jim je rekel, naj pozdravijo papeža in ne rečejo ničesar.«

Ob srečanju z njimi sem jokal. Tudi oni so jokali
»Na določeni točki, po medverskem srečanju, medverski molitvi – vse to je pripravilo srca vseh nas – smo bili religiozno zelo odprti, vsaj jaz sem tako razumel. Prišel je trenutek, ko so me prišli pozdravit. V vrsti drug za drugim – to mi ni bilo tako všeč, vendar pa prvi, drugi ... vendar pa so jih takoj so želeli poslati stran s prizorišča. In takrat sem se razjezil in sem jih malo okaral – sem grešnik ... – večkrat sem ponovil besedo "spoštovanje": spoštovanje. Ustavil sem jih in oni so ostali tam. Po tem, ko sem jih slišal preko prevajalca vsakega posebej govoriti v njihovih jezikih, sem v sebi začel čutiti, da jih ne morem pustiti oditi, ne da bi jim karkoli rekel, zato sem prosil za mikrofon. In začel sem govoriti ... ne spomnim se, kaj sem rekel. Vem, da sem jih v določenem trenutku prosil odpuščanja. Mislim, da dvakrat, se ne spomnim. Vprašali ste, "kaj sem čutil": v tistem trenutku sem jokal. Trudil sem, da se ne bi videlo. Tudi oni so jokali.«

Sporočilo ni doseglo namena le v Bangladešu, vsi so ga razumeli
»Potem sem pomislil, da smo na medverskem srečanju, medtem ko so bili voditelji drugih verstev daleč stran. "Ne, pridite tudi vi, oni so Rohingye vseh nas." Tudi oni so jih pozdravili. Nisem vedel, kaj naj še rečem, ker sem jih gledal, pozdravljal ... in mislil sem si: "Vsi mi, verski voditelji, smo govorili. Nisem vedel, kaj več še reči. Gledal sem jih, govoril sem z njimi. Zato sem prosil nekoga izmed njih, da je molil. Mislim, da je bil imam, klerik njihove vere. Tudi oni so molili z nami. Ob pogledu na vse, kar se je zgodilo, na vso prehojeno pot, sem čutil, da je sporočilo doseglo svoj namen. Delno je bilo načrtovano, večji del pa se je zgodil spontano. Rekli so mi, da je nekdo izmed vas za televizijski dnevnik pripravil zelo dolg prispevek, ki so ga potem še ponavljali. Jaz ga nisem videl, vendar pa so ga nekateri izmed prisotnih videli. Sporočilo ni doseglo namena le tukaj. Danes ste videli naslovnice časopisov: vsi so razumeli sporočilo. In nisem slišal nobene kritike. Mogoče še bodo, a jih nisem slišal.

Drugo vprašanje, ki ga je svetemu očetu med povratnim letom iz Bangladeša zastavil indijski novinar, se je nanašalo na obisk Indije. Zanimalo ga je, zakaj v tokratni obisk Azije ni bila vključena tudi Indija, kot se je govorilo pred časom ter če ga lahko tam pričakujejo prihodnje leto.

Papež upa, da bo lahko prihodnje leto obiskal Indijo
»Da: prvotni načrt je bil iti v Indijo in Bangladeš; vendar pa so nato pogajanja dolgo trajala, čas nas je preganjal in izbral sem ti dve državi. Bangladeš je ostal, vendar z Mjanmarom. Šlo je za Božjo previdnost, saj je za obisk Indije potrebno eno samo potovanje: potrebno je iti na jug, v center, na vzhod, zahod zaradi različnih indijskih kultur. Upam, da bom lahko to storil v letu 2018, če bom živ. Vendar sta bila prvotno mišljena Indija in Bangladeš. Potem pa nas je čas primoral, da smo naredili to izbiro.«

Evangelizacija ali dialog za mir?
Predstavnik francosko govorečih novinarjev se je navezal na papeževe besede, ko je med potovanjem poudaril, da je za izgradnjo miru potreben dialog. Svetega očeta je vprašal, če mora biti po njegovem mnenju prioriteta evangelizacija ali dialog za mir, saj evangelizacija pomeni tudi spreobračanja, ki povzročajo napetosti in včasih konflikte med verniki.

Evangelizacija ni prozelitizem, ampak življenje po evangeliju
Sveti oče je najprej ponovno poudaril, da evangelizacija ni prozelitizem. »Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi privlačnosti, to je zaradi pričevanja: to je rekel papež Benedikt XVI. Kaj pomeni evangelizacija? Pomeni živeti evangelij, pričevati, kako se živi evangelij; pričevati blagre, pričevati 25. poglavje Matejevega evangelija, pričevati dobrega Samarijana, pričevati odpuščanje sedemdesetkrat sedemkrat. In v tem pričevanju Sveti Duh deluje in pride tudi do spreobrnjenj. Vendar pa mi nismo zelo navdušeni nad tem, da bi takoj spreobračali. Če pride do njih, se počaka, se pogovarja, vidi tradicijo drugega, se išče, da bi bilo spreobrnjenje odgovor na nekaj, kar je Sveti Duh premaknil v mojem srcu ob pričevanju kristjana. Ko sem med Svetovnim dnevom mladih v Krakovu kosil s 15 mladimi z vsega sveta, me je eden izmed njih vprašal, kaj mora reči prijatelju s fakultete, ki je sicer zelo dober, vendar je ateist, da bi ga spreobrnil. Takole sem mu odgovoril: "Zadnja stvar, ki jo moraš narediti, je karkoli reči. Ti živi svoj evangelij in če te vpraša, zakaj to delaš, mu lahko razložiš. Dovoli, da ga pritegne Sveti Duh." To je moč in krotkost Svetega Duha v spreobrnjenjih. Ne gre za razumsko prepričevanje z apologetiko, z razlogi ... ne. Duh je tisti, ki spreobrača. Mi smo priče Duha, priče evangelija. Priča je grška beseda, ki pomeni mučenec: mučeništvo vsakega dneva, tudi mučeništvo krvi, ko pride. Vprašali ste, če je prioriteta mir ali spreobračanje. Ko se živi s pričevanjem in spoštovanjem, se gradi mir. Mir na tem področju se začne krhati, ko se prične s prozelitizmom. To je mogoče na več načinov, vendar pa to ni evangeljsko.«     

Dve vrsti srečanj: tista, v katerih sem šel obiskat osebe in tista, kjer sem jih sprejel
Nadalje je sveti oče odgovoril na vprašanje novinarke CNN, ki jo je zanimalo, za kakšne vrste srečanje je šlo v primeru generala Hlainga, vodje mjamarske vojske: »Jaz bi ločil med dvema vrstama srečanj: srečanja, v katerih sem šel jaz obiskat osebe, ter srečanja, v katerih sem sprejel osebe. Ta general je prosil za pogovor: sprejel sem ga. Jaz nikoli ne zaprem vrat. Se želiš pogovarjati? Pridi. S pogovorom se ničesar ne izgubi, vedno se pridobi. Bil je lep pogovor. več ne morem reči, ker je šlo za zaseben pogovor, vendar pa vam zagotavljam, da ni šlo na račun resnice. To sem storil na način, da je razumel, da pot, kakršna je bila v preteklih hudih časih, danes ni sprejemljiva. Bil je lep, vljuden pogovor; tudi tam je sporočilo doseglo svoj namen.« 

 

Zakaj svetovna politika jedrskega zastraševanja ni več moralno sprejemljivaEden izmed novinarjev je spomnil na besede papeža Janeza Pavla II., ki je med hladno vojno rekel, da je svetovna politika jedrskega svarjenja moralno sprejemljiva. Papež Frančišek pa je prejšnji mesec med konferenco o razoroževanju poudaril, da je potrebno obsoditi že samo posedovanje jedrskega orožja. Novinarja je zanimalo, kaj se je spremenilo v svetu, da ga je spodbudilo k tej izjavi ter če so na to vplivale tudi grožnje ameriškega in severnokorejskega predsednika.

Spremenila se je iracionalnost
»Kaj se je spremenilo? Spremenila se je iracionalnost. Na misel mi pride okrožnica Laudato si', varovanje stvarstva. Od takrat, ko je papež Janez Pavel II. to rekel, je minilo 34 let. Na jedrskem področju se je šlo v tem času preko, preko, preko. Prepričan sem, da smo danes na meji dopustnosti posedovanja in uporabe jedrskega orožja. To pa zato, ker se s tako izpopolnjenim jedrskim orožjem tvega uničenje človeštva oz. vsaj večjega dela človeštva. To se je spremenilo. Vidimo porast jedrskega oboroževanja, okrutnosti, ko so nekateri zmožni uničiti osebe, ne da bi se dotaknili zgradb. Sprašujem se, če je danes dopustno ohraniti jedrsko orožje takšno, kakšno je, ali pa je morda potrebno danes za to, da bi rešili stvarstvo, da bi rešili človeštvo, iti nazaj?« Človek ima po besedah Romana Guardinija poslanstvo, da iz nekulture, ki jo je prejel, preko dela in raziskovanja naredi kulturo. Vendar pa smo po papeževem mnenju prišli do točke, ko je človek zmožen narediti še drugo nekulturo, uničenje, kot je bilo jasno razvidno v Hirošimi in Nagasakiju že pred 70 leti.

Kako papež vidi srečanja, ki jih je imel v času potovanja
Na vprašanje glede srečanj, ki jih je imel v času potovanja in kakšno prihodnost vidi za boljši razvoj v obeh državah, je papež Frančišek odgovoril: »Ne bo lahko iti naprej v konstruktivnem razvoju, prav tako pa ne bo lahko tudi za tiste, ki bi šli radi nazaj. Smo na točki, na kateri je potrebno stvari dobro preučiti ... Z dialogom je potrebno začeti en korak in drugi korak, morda pol koraka nazaj in dva naprej, vendar pa z dobrohotnostjo, dialogom, nikoli z nasiljem, nikoli z vojno. Ni lahko, je pa točka, kjer pride do preobrata. Jaz ne izgubljam upanja. Iskreno mislim, da če je Gospod omogočil to, kar smo doživeli včeraj in kar smo doživeli v osebnih srečanjih, bo Gospod omogočil tudi še kaj drugega.«

Sveti oče je želel obiskati taborišče beguncev Rohingya
Sveti oče je povedal tudi, da je želel obiskati begunsko taborišče Rohing, vendar žal ni bilo mogoče zaradi različnih razlogov. Dodal je, da so Rohingya miroljubno ljudstvo, ki pa so ga teroristi nameravali izkoristiti in se infiltrirati. Pozitivni vidik, ki ga je izpostavil, pa je dejstvo, da ima bangladeška vlada močno kampanjo za ničelno toleranco do terorizma.

Novomašniki iz Bangladeša želijo biti blizu svojemu ljudstvu
Zadnje vprašanje, namenjeno papežu, pa se je nanašalo na novomašnike, ki so bili posvečeni med petkovo sveto mašo. Novinarko je zanimalo, če se ne bojijo biti katoliški duhovniki v tem času glede na situacijo v državi ter če so papeža vprašali, kaj naj storijo, ko jih bo strah in ne bodo vedeli, kako naprej. »Vedno imam navado, da pet minut pred posvečenjem govorim osebno z njimi. Zdeli so se mi vedri, mirni, zavedali so se poslanstva; ubogi; normalni. Normalni. ... Nisem zaznal, da bi jih bilo strah. Oni vejo, da morajo biti blizu svojemu ljudstvu; čutijo, da morajo biti predani svojemu ljudstvu in to mi je bilo všeč. Zatem sem govoril s formatorji, s škofom, ki mi je rekel, da pred vstopom v semenišče opravijo pripravljalno obdobje, tako da se naučijo več stvari, tudi navad in popolne angleščine. Če ne znajo angleščine, se jo začnejo učiti takrat in so lahko posvečeni namesto pri 23 ali 24 letih pri 28 ali 29. Zdijo se otroci, ker vsi izgledajo zelo mladi, vsi, tudi odrasli. Zdeli so se mi gotovi. Veliko jim pomeni, da so blizu svojemu ljudstvu.«

Zaenkrat potovanje na Kitajsko ni v načrtu
Sveti oče je povedal tudi, da zaenkrat potovanje na Kitajsko ni v načrtu, čeprav bi jo rad obiskal. Poudaril je, da so vrata srca odprta ter da bi tovrstno potovanje vsem dobro delo. Zaenkrat poteka predvsem izmenjava na kulturnem iz znanstvenem področju, medtem ko so za politični dialog potrebni počasni in delikatni koraki. 

Papež je srečen, ko se sreča z ljudmi
Papež je pogovor zaključil z besedami, da mu dobro dene, kadar se lahko sreča z ljudstvom države, z Božjim ljudstvom. »Ko se lahko pogovarjam z njimi, jih srečam ali pozdravim: srečanja z ljudmi.« Seveda, potrebno se je srečati s politiki, z duhovniki, s škofi, je poudaril papež, ter ponovno izrazil svoje veselje nad dejstvom, da lahko sreča tudi druge ljudi. »Ljudstvo je prav globina države. Ljudstvo. Ko najdem to, sem srečen. Najlepše se vam zahvaljujem za vašo pomoč. In hvala tudi za vaša vprašanja, za to, kar sem se naučil iz vaših vprašanj. Hvala.« 

03/12/2017 13:33