2017-12-07 13:53:00

Pri papežu vodstvo Svetovne luteranske zveze. Spravljena enost in oznanjevanje evangelija


VATIKAN (četrtek, 7. december 2017, RV) – Papež Frančišek je sprejel v avdienco predsedstvo Svetovne luteranske zveze. Dejal je, da danes z očiščenim spominom zaupno gledamo v prihodnost, ki ni obremenjena z nasprotji in predsodki iz preteklosti. Izpostavil je, da si sedaj ne moremo več dovoliti, da bi bili nasprotniki ali tekmeci. Zdaj se ne moremo umakniti iz prizadevanja za večje občestvo v ljubezni in veri.

Sveti oče je spomnil na dogodke, ki so ekumensko zaznamovali obhajanje obletnice reformacije. Izpostavil je predvsem 31. oktober 2016, ko je potekala skupna molitev v Lundu, kjer je bila Svetovna luteranska zveza tudi ustanovljena. »Pomembno je bilo, da smo se srečali v molitvi,« je zatrdil, »kajti ne iz človeških načrtov, ampak iz Božje milosti poganja in cveti dar enosti med verniki. Samo z molitvijo lahko varujemo eni druge. Molitev očiščuje, krepi, osvetljuje pot, pomaga hoditi dalje. Molitev je kakor gorivo za naše potovanje proti polni enosti.« Gospodova ljubezen, iz katere zajemamo med molitvijo, namreč poganja ljubezen, ki nas zbližuje. Od tu izvira tudi naša potrpežljivost pri čakanju, naš razlog za spravo, moč za skupno hojo naprej. Izhodišče je molitev, ki je duša ekumenske prenove in hrepenenja po enosti; dialog pa temelji na molitvi in se nanjo opira.

Ko molimo, lahko vsakokrat vidimo drug drugega iz pravilne perspektive, torej iz Očetove. Njegov pogled se ljubeče ozira na nas, brez dajanja prednosti ali delanja razlik. V Jezusovem duhu, v katerem molimo, se prepoznavamo kot bratje. Po papeževih besedah je to točka, iz katere je treba izhajati in izhajati vedno znova. Od tukaj tudi gledamo na preteklo zgodovino in se Bogu zahvaljujemo, da so se ločitve, tudi zelo boleče, zaradi katerih smo več stoletij bili oddaljeni in nasprotni, v zadnjih desetletjih združile v eno skupno pot, ekumensko pot, ki jo je spodbudil Sveti Duh. Vodil nas je, da smo zapustili stare predsodke, na primer o Martinu Lutru in o situaciji katoliške Cerkve v tistem obdobju. K temu je prispeval tudi dialog med Svetovno luteransko zvezo in Papeškim svetom za pospeševanje enosti med kristjani, ki se je začel leta 1967. Tega dialoga se danes, po petdesetih letih, s hvaležnostjo spominjamo, pri čemer je papež spomnil na dokumente kot sta Skupna izjava o nauku o upravičenju in zadnji dokument z naslovom Od konflikta k občestvu.

Z očiščenim spominom lahko danes zaupno gledamo v prihodnost, ki ni obremenjena z nasprotji in predsodki iz preteklosti; v prihodnost, ki je odvisna samo od naše vzajemne ljubezni; prihodnost, v kateri smo poklicani razločevati darove, ki prihajajo iz različnih veroizpovednih izročil, in jih sprejeti kot skupno dediščino. Pred nasprotji, razlikami in ranami preteklosti, imamo namreč sedanjo stvarnost, ki je po krstu skupna, utemeljena in trajna. Po krstu smo postali Božji otroci in bratje med seboj. »Zato si ne bomo mogli nikoli več dovoliti, da bi bili nasprotniki ali tekmeci. Če se preteklosti ne da spremeniti, prihodnost od nas to zahteva. Zdaj se ne moremo umakniti iz iskanja in pospeševanja večjega občestva v ljubezni in veri,« je izpostavil papež.

Prav tako smo poklicani k čuječnosti pred skušnjavo, da bi se na poti ustavili. »Ko smo tako v duhovnem kot cerkvenem življenju pri miru, se vračamo nazaj. Biti zadovoljni, ustaviti se zaradi strahu, lenobe, utrujenosti ali prepričanja, medtem ko z brati hodimo proti Gospodu, je kakor da bi zavrnili njegovo povabilo. Da bi skupaj napredovali proti njemu, niso dovolj lepe ideje, ampak je treba narediti konkretne korake in iztegniti roko.« To predvsem pomeni delati v ljubezni, gledati uboge, najmanjše brate v Gospodu, ki so na poti naši najdragocenejši smerokazi. Papež je izpostavil, da se je pomembno dotakniti njihovih ran z ozdravljajočo močjo Jezusove navzočnosti in balzamom našega služenja.

»S tem preprostim, vzornim in radikalnim stilom smo še posebej danes poklicani oznanjati evangelij, ki je prioriteta našega krščanskega obstoja v svetu. Spravljena enost med kristjani je nepogrešljiv del tega oznanila,« je izpostavil sveti oče. Kako se naj namreč oznanja evangelij sprave, ne da bi si obenem prizadevali delati za spravo med kristjani? Na poti nas bodrijo zgledi tistih, ki so odšli v Jezusovem imenu in so že v polnosti spravljeni v velikonočni zmagi. V naših dneh jih je še veliko, ki trpijo zaradi pričevanja o Jezusu. »Njihovo krotko in mirno junaštvo je za nas neodložljiv klic k vedno bolj resničnemu bratstvu,« je še dejal papež.








All the contents on this site are copyrighted ©.