Jutranja homilija: Pustimo Gospodu, da nas potolaži

VATIKAN (ponedeljek, 11. december 2017, RV) – Raje pustimo, da nas Gospod potolaži, kot pa da se pritožujemo in jezimo. Tako lahko povzamemo papeževo spodbudo med današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte. Homilijo je sveti oče naslonil na današnje berilo iz preroka Izaija (Iz 35,1-10), kjer Gospod obljubi tolažbo svojemu ljudstvu.

Navezanost na negativno
»Gospod je prišel, da bi nas potolažil,« je izpostavil papež Frančišek. Tudi sv. Ignacij nam pravi, da je prav kontemplirati Kristusovo službo tolažnika in jo primerjati z načinom, kako prijatelji tolažijo drug drugega. Pomislimo na vstajenjsko jutro, ko se je Jezus prikazal apostolom in med njimi je bilo veliko veselja. »Velikokrat se nam Gospodova tolažba zdi kot nekaj čudovitega,« je dejal papež.

»A ni lahko pustiti se potolažiti. Lažje je tolažiti druge, kakor pa se pustiti tolažiti. Velikokrat smo namreč navezani na negativno, navezani smo na rane greha, ki je v nas, in velikokrat raje ostanemo tam, sami, priklenjeni na posteljo, kakor tisti iz evangelija, osamljen, ne da bi vstal. 'Vstani', se glasi Jezusova beseda. Vedno. 'Vstani!'.« Problem je v tem, da smo v negativnem mi gospodarji, saj imamo v sebi rano greha. Medtem ko smo v pozitivnem berači. In ni nam všeč beračiti za tolažbo.

Zagrenjeno srce
Da bi pojasnil povedano, je papež navedel dva primera. Prvi: kadar imamo raje jezo in »kuhamo svoja čustva v juhi nejevolje«, kadar imamo »zagrenjeno srce«, kadar je naš zaklad naša zagrenjenost. Papež je spomnil na človeka ob kopeli Betésda, ki je bil bolan 38 let. Jezusu ves zagrenjen pravi, da ni nikogar, ki bi ga dal v kopel, kadar se voda vzburka. »Za takšna zagrenjena srca je lepša grenkoba kot pa sladkost. Mnogi ljudje jo imajo raje,« je pripomnil sveti oče. »Grenka korenina«, ki nas spominja na izvirni greh. In to je ravno način, kako se ne pustiti potolažiti.

Nenehno pritoževanje
Drugi primer: obstaja zagrenjenost, ki nas vedno vodi v pritoževanje. Ljudje, ki se pritožujejo pred Bogom, namesto da bi ga slavili. Pritoževanje – kakor glasba, ki spremlja življenje. Frančišek je spomnil na sv. Terezijo, ki je govorila: 'Gorje sestri, ki pravi: Zgodila se mi je krivica, storili so mi nekaj nepredstavljivega'. Ali pa prerok Jona, ki je »Nobelov nagrajenec za pritoževanje«, kakor ga je poimenoval papež. Zbežal je pred Bogom in se pritoževal, da mu je Bog nekaj storil. Na koncu se utaplja, pogoltne ga riba in šele zatem se vrne k svojemu poslanstvu. Namesto da bi se veselil ob spreobrnjenju ljudi, se pritožuje, ker jih je Bog rešil. Tudi pri pritoževanju namreč imamo nasprotujoče si stvari.

Papež Frančišek je z zbranimi podelil zgodbo duhovnika, ki ga je poznal. Bil je dober duhovnik, a se je pritoževal o vsem, v mleku je lahko našel muho. »Bil je dober duhovnik. Govorili so, da je v spovednici bil zelo usmiljen. Bil je že starejši in njegovi sobratje so govorili, da ko bo umrl in bo šel v nebesa, bo prva stvar, ki jo bo rekel sv. Petru 'Kje je pekel?', namesto da bi ga pozdravil. Vedno negativno. In sv. Peter mu bo pokazal pekel. In bo vprašal: 'Koliko jih je obsojenih?' In sv. Peter: 'Samo eden'. In odgovoril bo: 'Ah, kakšna katastrofa je to odrešenje.' Vedno pritoževanje. Pred zagrenjenostjo, brez jezo, pred pritoževanjem, Cerkev danes pravi: 'Pogum! Pogum!'.«

Bodimo pogumni. Prosimo Gospoda, naj nas tolaži
Prerok Izaija namreč vabi k pogumu, kajti Bog prihaja, da bi te rešil. Papež Frančišek je nadaljeval z današnjim evangelijem (glej Lk 5,17-26). Ker je hiša bila prepolna, je nekaj mož šlo na streho in mrtvoudnega spustilo pred Jezusa. Niso razmišljali o tem, da so tam bili tudi pismouki in ostali. Hoteli so samo ozdravitev za tistega moža.

Sporočilo današnjega bogoslužja je torej tole: pustiti se potolažiti od Gospoda. Papež Frančišek je homilijo sklenil z besedami: »Ni lahko, kajti da bi se pustili potolažiti Gospodu, moramo odvreči svoje egoizme, vse tiste reči, ki predstavljajo naš zaklad – grenkobo, pritoževanja … mnoge stvari. Danes bo dobro za nas, za vsakega med nami, da si izprašamo vest: Kako je z mojim srcem? Imam v njem kaj zagrenjenosti? Imam v njem kaj žalosti? Kako je z mojim jezikom? Slavi Boga, govori o lepoti? Ali pa se vedno pritožuje? In prosimo Gospoda za milost poguma, kajti v pogumu prihaja On in nas tolaži. In prosimo Gospoda: Gospod, pridi nas potolažit.«