Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije

Papež Frančišek med mašo za Latinsko Ameriko o Elizabetini nerodovitnosti - rodovitnosti

Papež Frančišek med sveto mašo za Latinsko Ameriko o Cerkvi z metickim, indijanskim, afroameriškim obrazom… - AFP

12/12/2017 18:53

VATIKAN (torek, 12. december 2017, RV) – »Danes oznanjeni evangelij je uvod v dve veličastni pesmi: Marijino, znano kot Magnifikat in Zaharijevo, znano kot Benedictus, ki bi ga rad imenoval 'Elizabetina pesnitev ali pesem o rodovitnosti.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo za Latinsko Ameriko v baziliki sv. Petra na praznik Naše Gospe iz Gaudalupeja.

Na tisoče kristjanov po vsem svetu začne dan s pesmijo: Hvaljen Gospod in ga zaključijo oznanjajoč njegovo veličino, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Na ta način verniki različnih ljudstev dan za dnem skušajo obuditi spomin, se spomniti, da se iz roda v rod Božje usmiljenje razširja na vse ljudstvo, kakor je obljubil našim očetom. In iz tega konteksta hvaležnega spominjanja izhaja Elizabetina pesem v obliki vprašanja: »Od kot meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« Smo pred Elizabeto, ženo zaznamovano z nerodovitnostjo, a ki poje pod znamenjem rodovitnosti in čudenja. Rad bi poudaril ravno ta dva vidika. Elizabeta kot žena pod znamenjem nerodovitnosti in pod znamenjem rodovitnosti.

Elizabeta, nerodovitna žena
To vključuje vso versko miselnost tistega časa, ki je imel nerodovitnost za božjo kazen zaradi lastnega greha ali greha ženina. To znamenje sramote je bilo vtisnjeno v njeno lastno meso in sicer zaradi tega, ker se je morda čutila krivo za nekaj, kar ni storila ali ker se je čutila manjvredno, saj ni zmogla biti na ravni tistega, kar se je od nje pričakovalo. Za trenutek si predstavljajmo poglede njenih domačih, njenih bližnjih, same sebe zaradi nerodovitnosti, ki je prodrla v vso njeno globino in ohromila vse njeno življenje. Nerodovitnost ima lahko različna imena in oblike vsakič, ko neka oseba na lastnem mesu čuti sramoto, saj se zaveda, da je stigmatizirana ali pa se čuti manjvredno.

Isto si lahko predstavljamo za Indijanca Juan Diega, ko je Mariji rekel: »Jaz sem v resnici človek polja, sem mecapal (zadnji), sem cacaxtili (izmeček), sem rep, sem krilo, mene je potrebno voditi, me nositi na ramenih. Kraj, kamor me pošiljaš, ni zame in mi je tuj!« To občutje lahko najdemo, kakor so nam to nazorno pokazali latinsko ameriški škofje, v naših indijanskih in afroameriških skupnostih, ki jih v različnih okoliščinah ne obravnavajo z dostojanstvom in enakimi pogoji. Številne žene so izključene zaradi spola, rase in zaradi družbeno ekonomskega stanja. Mladi, ki prejmejo nezadostno vzgojo in nimajo možnosti nadaljevati študija, niti ne vstopiti na trg dela, da bi napredovali ter si ustvarili družino. Številni reveži, brezposelni, migranti, izgnani s svojih domov, kmetje brez zemlje se skušajo preživljati s sivo ekonomijo. Dečki in deklice, ki so podvrženi otroški prostituciji, pogosto povezani s spolnim turizmom.

Elizabeta, rodovitna žena
In skupaj z nerodovitno ženo Elizabeto zrimo rodovitno in začudeno ženo Elizabeto. Ona je namreč prva prepoznala in blagoslovila Marijo. Ona je tista, ki je v svoji starosti, v svojem lastnem življenju, na svojem lastnem mesu, doživela izpolnitev Božje obljube. Ona, ki ni mogla imeti otrok, je nosila v svoji maternici predhodnika zveličanja. Po njej razumemo, da Božje sanje niso nerodovitnost in tudi ne zaznamovanost, ali da bi zaznamoval ali s sramoto napolnil lastne otroke, ampak, da v njih in iz njih privre pesem blagoslova. Na isti način to vidimo pri Juan Diegu. Ravno on in nihče drugi, je nosil vtisnjeno v svoj plašč tilmo, podobo Device, temnopolte Device z mestickim obrazom v rokah angela s krili kvezala, pelikana, torej matere, ki prevzame poteze svojih lastnih otrok, da bi se ti čutili del njenega blagoslova. Zdi se, da Bog trdovratno vztraja pri tem, da nam kaže, kako je »kamen, ki so ga zidarji zavrgli postal vogelni kamen« (Ps 117, 22).

Cerkev z metickim, indijanskim, afroameriškim obrazom…
Dragi bratje in sestre, v tej dialektiki rodovitnosti in nerodovitnosti poglejmo na bogastvo in kulturno različnost naših latinsko ameriških in karibskih ljudstev, saj je to znamenje velikega bogastva, ki smo ga poklicani ne samo gojiti, ampak tudi, še posebej v današnjem času, pogumno braniti pred vsakim poskusom poenotenja, ki se običajno izraža v vsiljevanju z zapeljivimi slogani edinega načina mišljenja, bivanja, čutenja, življenja. S tem postaja to, kar smo podedovali od naših očetov neuporabno in nerodovitno, zaradi česar se zdi mladim nekaj nepomembnega, če pripadaš tej ali oni kulturi. Torej, naša rodovitnost od nas zahteva, da branimo svoja ljudstva pred ideološko kolonizacijo, ki briše tisto, kar je  najbogatejše pri njih, pa naj bodo Indijanci, Afroameričani, Mestici, kmetje ali prebivalci periferij. »Božja Mati je podoba Cerkve« (LG, 63) in od nje se želimo naučiti biti Cerkev z metickim, indijanskim, afroameriškim obrazom, obrazom kmeta, ostarelega in mladega, da se nihče ne bo čutil nerodovitnega, nekoristnega, da se nihče ne bo čutil osramočenega ali manjvrednega. Nasprotno, da se bo vsak, kakor Elizabeta in Juan Diego, čutil nosilca obljube, upanja in bo iz vse globine lahko rekel: »Abba, Oče!«, To izhaja iz skrivnosti tega posinovljenja, ki nas, ne da izbriše poteze vsakega, napravlja del svojega ljudstva.

Bratje in sestre, v tem ozračju hvaležnega spomina na to, da smo Latinoameričani, povzdignimo v svojem srcu Elizabetino pesem, pesem rodovitnosti in jo recitiramo skupaj z našimi ljudstvi, da si ne bi utrudili ponavljati: Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.

12/12/2017 18:53