Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Janeza od Križa

Najpomembnejša dela sv. Janeza od Križa so: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Plamen žive ljubezni. - RV

13/12/2017 12:31

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 16. februarja 2011
Danes bi rad spregovoril o duhovnem prijatelju sv. Terezije, ki je skupaj z njo prenovil karmeličansko redovno družino: o sv. Janezu od Križa, ki ga je papež Pij XI. leta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja in mu je izročilo dalo vzdevek Doctor mysticus, »mistični učitelj«.

Prenovitelj karmela
Janez od Križa se je rodil leta 1542 v vasici Fontiveros pri Avili, v zelo revni družini. Janez je že pri devetih letih izgubil očeta; družina se je preselila v Medino del Campo pri Valladolidu, kjer se je šolal tudi pri jezuitih. Ob koncu šole je imel jasen poklic: redovno življenje; pritegnil ga je karmel.

Poleti leta 1563 je začel noviciat pri karmeličanih in si privzel ime Matija. Naslednje leto so ga poslali na ugledno Univerzo v Salamanki. Leta 1567 je bil posvečen v duhovnika in se vrnil v Medino del Campo za novo mašo. Tu se je prvič srečal s Terezijo Jezusovo. Razložila mu je svoj načrt prenove karmeličanskega reda tudi za moško vejo. Mladi duhovnik je bil tako prevzet od Terezijinih zamisli, da je postal veliki podpornik načrta. Prva hiša bosonogih karmeličanov je bila odprta 28. decembra 1568 v Duruelu v avilski provinci. Z Janezom so bili še trije tovariši. Ob obnovitvi redovnih zaobljub po prvotnem redovnem vodilu so si vsi štirje privzeli novo ime: Janez si je tedaj pridal ime »od Križa«. Konec leta 1572 je na prošnjo sv. Terezije postal spovednik in vikar samostana Učlovečenja v Avili, kjer je bila sama priorica. To so bila leta tesnega sodelovanja in duhovnega prijateljstva, ki je oba bogatilo. V to obdobje segajo tudi najpomembnejša dela sv. Terezije in prvi Janezovi spisi.

Pripadnost karmeličanski prenovi ni bila lahka in je Janeza stala tudi hudega trpljenja. Najbolj boleč dogodek je bila njegova ugrabitev in zapor v karmeličanskem samostanu Stare observance v Toledu leta 1577, kar se je zgodilo po krivični obtožbi. Svetnik je bil več mesecev zaprt in izpostavljen pomanjkanju in telesnemu ter duhovnemu nasilju. Tam je ob drugih pesmih sestavil tudi slavno Duhovno pesem. Končno pa mu je ponoči med 16. in 17. avgustom 1578 uspelo na pustolovski način pobegniti in se skriti v samostan bosonogih karmeličank v tistem mestu. Sv. Terezija in prenovljeni tovariši so z velikim veseljem proslavili njegovo osvoboditev in po kratkem času tudi njegovo okrevanje. Janeza so poslali v Andaluzijo, kjer je deset let prebil po raznih samostanih, zlasti v Granadi. Sprejemal je vedno pomembnejše naloge v redu, dokler ni postal provincialni vikar; tedaj je tudi dokončal svoje duhovne razprave. Potem se je vrnil v rojstno deželo kot član generalnega vodstva terezijanske redovne družine, ki je bila deležna popolne pravne avtonomije. Prebival je v karmelu v Segovii in v skupnosti opravljal službo predstojnika. Leta 1591 je bil rešen vseh obveznosti in poslan v novo redovno provinco v Mehiki. Ko se je pripravljal za dolgo pot s še desetimi tovariši, se je umaknil v samoten samostan blizu mesta Jaén, kjer je hudo zbolel. Janez se je z zgledno vedrino in potrpežljivostjo spoprijemal z neizmernim trpljenjem. Umrl je v noči med 13. in 14. decembrom 1591, medtem ko so bratje molili jutranjice. Od njih se je poslovil z besedami: »Danes grem pet oficij v nebesa.« Njegove posmrtne ostanke so prenesli v Segovio. Za blaženega ga je razglasil papež Klemen X. leta 1675, za svetnika pa Benedikt XIII. leta 1726.

Mistični učitelj
Janeza imamo za enega najpomembnejših liričnih pesnikov španske književnosti. Najpomembnejša dela so štiri: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Plamen žive ljubezni.

V Duhovni pesmi sv. Janez predstavi pot očiščevanja duše, to je napredujoče veselo božje posedovanje, dokler duša ne začuti, da ljubi Boga z isto ljubeznijo, s katero jo ljubi on. Plamen žive ljubezni nadaljuje to smer in podrobneje opisuje stanje preobražujočega zedinjenja z Bogom. Vzpon na goro Karmel predstavi duhovno potovanje z vidika napredujočega očiščevanja duše, ki je potrebno za vzpon na vrh krščanske popolnosti, ki ga simbolizira vršac gore Karmel. Temna noč opisuje »pasivni« vidik oziroma božji poseg v ta postopek »očiščevanja« duše.

Ta opis poglavitnih svetnikovih del nam pomaga, da se lahko približamo bistvenim točkam njegovega obširnega in globokega mističnega nauka, katerega namen je opisati zanesljivo pot do cilja svetosti, stanja popolnosti, h kateremu Bog kliče vse nas.

Dragi bratje in sestre! Ob koncu nam ostaja vprašanje: Ali ima ta svetnik s svojo visoko mistiko, s to strmo potjo do vrha popolnosti kaj povedati tudi nam, običajnim kristjanom, ki živimo v okoliščinah današnjega življenja; ali pa je zgled samo za maloštevilne izbrane duše, ki se lahko zares lotijo te poti očiščenja in mističnega vzpenjanja? Da bi našli odgovor, se moramo predvsem zavedati, da življenje sv. Janeza od Križa ni bilo »letanje na mističnih oblakih«, ampak je bilo zelo trdo življenje, zelo praktično in oprijemljivo, tako v vlogi prenovitelja reda, kjer se je srečeval s tolikim nasprotovanjem, kot v vlogi provincialnega predstojnika, bodisi v ječi lastnih sobratov, kjer je bil izpostavljen neverjetnim žalitvam in telesnemu mučenju. Njegovo življenje je bilo težko, a je prav v teh mesecih, ki jih je prebil v ječi, napisal eno svojih najlepših del. Tako lahko razumemo, da potovanje s Kristusom, hoja s Kristusom, ki je »pot«, ni dodatna teža za tudi sicer dovolj težavno breme, ampak je nekaj popolnoma drugega: je luč, moč, ki nam pomaga nositi to breme. Če človek v sebi najde veliko ljubezen, mu ta ljubezen skoraj da krila in laže prenaša vse nezgode življenja, ker v sebi nosi to veliko luč; to je vera: biti ljubljeni od Boga in se pustiti ljubiti Bogu v Kristusu Jezusu. To prepuščanje ljubezni je luč, ki nam pomaga nositi vsakdanje breme. In svetost ni naše delo, zelo težavno sicer, ampak je prav to odpiranje: odpreti okna naše duše, da bo božja luč lahko vstopila, ne pozabiti Boga, ker je prav v odprtosti za njegovo luč tudi moč, veselje odrešenih. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga najti to svetost, da se bomo pustili ljubiti Bogu, kar je poklicanost nas vseh in pravo odrešenje. Hvala.

13/12/2017 12:31