S papežem Frančiškom skozi minuli teden (11. – 16. december 2017)

Kateheza: »Zakaj iti v nedeljo k maši?«
Papeževa kateheza med redno splošno avdienco v sredo je bila odgovor na vprašanje »Zakaj iti v nedeljo k maši?« Sveti oče je poudaril, da je nedeljsko obhajanje evharistije »središče življenja Cerkve«: »Mi kristjani gremo k nedeljski maši, da bi se srečali z vstalim Gospodom. Ali bolje rečeno, da bi pustili, da nas on sreča, da bi poslušali njegovo besedo, se okrepčali na njegovi gostiji in tako postali Cerkev oziroma njegovo mistično telo, ki danes živi v svetu.« Nekatere sekularizirane družbe so izgubile krščanski čut za nedeljo, osvetljeno z evharistijo. V takšnih kontekstih je treba ponovno obuditi to zavest, da bi se povrnil pomen »praznika, veselja, župnijske skupnosti, solidarnosti, počitka, ki krepi dušo in telo«. »Učiteljica vseh teh vrednot je evharistija, nedeljo za nedeljo. Zato je drugi vatikanski koncil želel poudariti, da je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je treba priporočati in vpeljati v pobožnost vernikov, da bo postal tudi dan veselja in počitka … Ne gremo k maši zato, da bi nekaj dali Bogu, ampak da bi od njega prejeli tisto, kar zares potrebujemo.«

Papež sprejel nove veleposlanike pri Svetem sedežu
Papež je sprejel poverilna pisma novih veleposlanikov iz devetih držav: Jemna, Nove Zelandije, Švice, Azerbajdžana, Čada, Liechtensteina in Indije. »Vaša navzočnost tukaj,« jim je dejal, »je zgled ključne vloge, ki jo ima dialog pri omogočanju, da se različnost živi na avtentičen način in v medsebojni koristi za našo vedno bolj globalizirano družbo. Spoštljiva komunikacija vodi v sodelovanje, še posebej v prid sprave, kjer je ta najbolj potrebna. To sodelovanje pa je v pomoč tisti solidarnosti, ki je pogoj za rast pravičnosti in za potrebno spoštovanje dostojanstva, pravic in hrepenenj vseh ljudi. Prizadevanje za dialog in sodelovanje mora biti znamenje vsake institucije mednarodne skupnosti in tudi vsake narodne in lokalne institucije, in sicer od trenutka, ko so zadolžene za iskanje skupnega dobrega.«

Božični koncert v Vatikanu: Z glasbo širiti mir in bratstvo
Glasbenikom in pevcem, ki so včeraj zvečer v Vatikanu pripravili božični koncert, je papež Frančišek dejal, da je božič praznik, ki zmore ogreti tudi najhladnejša srca, odpraviti ovire brezbrižnosti do drugega ter spodbuditi odprtost do drugega. »Zato je tudi danes treba širiti sporočilo miru in bratstva, ki je lastno božiču,« je zatrdil. »Potrebno je predstaviti ta dogodek s pristnimi čustvi, ki ga prežemajo. In umetnost je izjemno sredstvo, ki lahko odpre vrata misli in srca za resničen pomen božiča. Umetniki uspejo s svojimi deli, tudi z glasbo in s petjem, doseči najgloblje registre vesti.«

Pri papežu otroci iz Katoliške akcije
Kot vsako leto v adventnem času, so se tudi pred letošnjim božičem s papežem Frančiškom srečali otroci iz Katoliške akcije. Dejal jim je: »Dragi otroci, bodite prijatelji in pričevalci Jezusa, ki je v Betlehemu prišel med nas. Ob tem prazniku svetega božiča, ki je že zelo blizu, ste poklicani, da bi ga oznanili med vašimi prijatelji, v mestih, župnijah ter vaših družinah.«

Pomembna vloga periodičnega tiska v današnji družbi
S papežem Frančiškom so se minuli teden srečali člani Združenja italijanskega periodičnega tiska (USPI) in Zveze italijanskih katoliških tednikov (FISC). Sveti oče jim je dejal, da je danes njihova naloga oziroma poslanstvo med najpomembnejšimi na svetu. In to je: pravilno informirati in vsem ponuditi dejstva, ki najbolj ustrezajo realnosti. »Poklicani ste, da širši javnosti omogočite dostop do kompleksnih problematik, in sicer na način posredništva med spoznanji, ki so na razpolago strokovnjakom, in konkretno možnostjo njihovega splošnega širjenja,« je zatrdil. Njihov glas, svoboden in odgovoren, je po papeževih besedah temeljni za rast katerekoli družbe, ki se hoče imenovati demokratična. Na ta način bo zagotovljena stalna izmenjava idej in pomembna razprava, ki je osnovana na realnih in pravilno predstavljenih podatkih. Našemu času pogosto gospodujejo nemir hitrosti, usmerjenost k senzacionalizmu na škodo natančnosti in popolnosti, čustvena zagretost za umetnost namesto tehtnega razmisleka. A prav tako opazimo »veliko potrebo po zanesljivi informaciji s preverjenimi podatki in novicami, ki ne cilja samo na osuplost in čustvenost, ampak želi pri bralcih razvijati zdrav kritičen čut, ki  jim bo pomagal zastavljati si ustrezna vprašanja in priti do utemeljenih zaključkov«.

Elizabeta – (ne)rodovitna žena
Na praznik Naše Gospe iz Gaudalupeja je sveti oče v baziliki sv. Petra daroval mašo za Latinsko Ameriko. Med homilijo je govoril o Elizabeti in njeni (ne)rodovitnosti: »Smo pred Elizabeto, ženo zaznamovano z nerodovitnostjo, ki pa poje pod znamenjem rodovitnosti in čudenja. To vključuje vso versko miselnost tistega časa, ki je imel nerodovitnost za božjo kazen zaradi lastnega greha ali greha ženina. To znamenje sramote je bilo vtisnjeno v njeno lastno meso in sicer zaradi tega, ker se je morda čutila krivo za nekaj, kar ni storila ali ker se je čutila manjvredno, saj ni zmogla biti na ravni tistega, kar se je od nje pričakovalo. Skupaj z nerodovitno ženo Elizabeto zrimo rodovitno in začudeno ženo Elizabeto. Ona je namreč prva prepoznala in blagoslovila Marijo. Ona je tista, ki je v svoji starosti, v svojem lastnem življenju, na svojem lastnem mesu, doživela izpolnitev Božje obljube. Ona, ki ni mogla imeti otrok, je nosila v svoji maternici predhodnika zveličanja. Po njej razumemo, da Božje sanje niso nerodovitnost in tudi ne zaznamovanost, da bi zaznamoval ali s sramoto napolnil lastne otroke, ampak da v njih in iz njih privre pesem blagoslova.«