Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papeževo srečanje z jezuiti v Mjanmaru

Papež z jezuiti v Mjanmaru

18/12/2017 09:00

VATIKAN (četrtek, 14. december 2017, RV) – Med apostolskim potovanjem v Mjanmaru in Bangladešu se je papež Frančišek srečal tudi z jezuiti, ki delujejo v teh dveh državah. Jezuitska revija La Civiltà Cattolica je objavila pogovor z njim v članku z naslovom »Biti na križiščih zgodovine«. Sveti oče je odgovarjal na vprašanja jezuitov ter spregovoril tudi o vtisih glede potovanja.

Kaj papež pričakuje od jezuitov v Mjanmaru?
Papež jih je skupino 31 jezuitov, ki delujejo v Mjanmaru, srečal 29. novembra v prostorih nadškofije v Yangonu. Nekateri opravljajo poslanstvo na izobraževalnem področju, drugi v župnijah, med drugim tudi v barakarskem naselju Yangona, ter pri Jezuitski službi za begunce. Na prvo vprašanje, ki je bilo povezano s tem, kaj papež pričakuje od jezuitov v Mjanmaru, je odgovoril z različnih vidikov.

Jezuit se mora vedno približati – kakor Beseda, ki je postala meso
Najprej je poudaril, da si ni mogoče nobenega poslanstva – ne samo kot jezutiti, ampak kot kristjani – zamišljati brez skrivnosti učlovečenja. Le-ta »razsvetljuje vse naše približevanje stvarnosti in svetu, kulturi. Krščanska bližina je vedno utelešena ... Jezuit je tisti, ki se mora vedno približati, kakor se je približala Beseda, ki je postala meso. Gledati, poslušati brez predsodkov; gledati brez strahu, vendar mistično.« To je po papeževih besedah temeljnega pomena za jezuitski način pogleda na stvarnost. Iz njega se rodi inkulturacija, ki ne pomeni mode, ampak pomeni vstopiti v kulturo ljudstva, h kateremu so poslani. Sveti oče je poudaril pomen molitve, kontemplacije v akciji ter spomnil na besede papeža Pavla VI., ki je leta 1974 v nagovoru jezuitom rekel, da so oni na vseh križiščih zgodovine. Za to pa je po besedah papeža Frančiška bistvenega pomena molitev.

Občutil sem sram, da sem pastir ljudstva, ki me presega v krepostih
Eden izmed jezuitov je papežu najprej zagotovil, da so ljudje zelo veseli njegovega obiska. Nekateri so zato, da bi ga videli, tri dni hodili peš, drugi pa so že šest mesecev prej pričeli varčevati, da so se lahko odpravili na pot. Nato pa mu je zastavil vprašanje glede poročanja mnogih medijev, ki so pisali, da je potovanje v Mjanmar eno najtežjih ter polno izzivov. Sveti oče je v odgovoru poudaril, da ga je bilo zelo sram, ko je slišal, da so nekateri zelo dolgo hodili in so morali privarčevati denar. »Božje ljudstvo nas uči junaških kreposti,« je zatrdil papež ter dodal: »Občutil sem sram, da sem pastir ljudstva, ki me presega v krepostih, v žeji po Bogu, v občutku pripadnosti Cerkvi, ker so prišli pogledat Petra. Izkusil sem ga in sem hvaležen Bogu, da mi ga je dal občutiti. Mimogrede vam povem, da če obstaja milost, za katero mora prositi jezuit, je to milost občutja velikega sramu. Sv. Ignacij to naroča v prvem tednu Duhovnih vaj pred križanim Kristusom. Prosite za milost sramu, zase in zame. To je milost!« Zatem pa je sveti oče potrdil, da je bilo potovanje v Mjanmar zelo zahtevno. V določenem trenutku je že kazalo, da bi ga morali morda celo odpovedati. Papež je poudaril, da je moral ravno zato, ker se je zdel obisk zelo zahteven, priti tudi v Mjanmar. »Mi, pastirji, se moramo učiti od ljudi. Prišel sem, ker moramo biti na križiščih zgodovine,« je še poudaril.

Ponj po ovcah in vonj po Bogu
Nadalje je papež spomnil na dve vrsti vonjev, o katerih je govoril mjanmarskim škofom: to sta vonj po ovcah ter vonj po Bogu. »Poznati moramo vonj ovc, da bi mogli razumeti, spoznati ter spremljati, in ovce morajo zaznati, da se od nas širiti vonj po Bogu. In to je pričevanje. Bogu hvala, se danes misijonarstvo ne širi preko prozelitizma. Papež Benedikt je jasno povedal: Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi privlačnosti, zaradi pričevanja.

Kriterij za poklicanost v Družbi Jezusovi: ali zna kanditat razločevati?
Naslednje vprašanje, ki so mu ga zastavili, je bilo povezano z likom jezuita. Enega izmed formatorjev je zanimalo, kakšne nasvete ima za tiste, ki so na začetku formacije, da bi postali dobri jezuiti. Odgovoril je, da je najpomembnejša stvar v življenju jezuita razločevanje, po zgledu sv. Ignacija. »Jezuit mora biti mojster v razločevanju, zase in za druge,« je poudaril papež ter dodal: »Ti, ki si formator, če naletiš na jezuita, ki je v formaciji, a se ni naučil razločevanja in obstaja malo upanja za to, da bi se ga naučil, tudi če je sicer zelo dober fant, mu reci, naj išče drugo pot. Sv. Ignacij nam ni naročil, naj opravljamo spraševanje vesti dvakrat dnevno zato, da bi odstranili uši ali bolhe; ne, ampak zato, da bi videli, kaj se dogaja v našem srcu. Zame je kriterij za poklicanost v Družbi Jezusovi naslednji: ali zna kanditat razločevati? Se bo naučil razločevati? Če zna razločevati, če zna prepoznati, kaj prihaja od Boga in kaj prihaja od hudega duha, mu bo to zadoščalo za to, da bo šel naprej. Tudi če ne razume veliko, tudi če ga vržejo na izpitih .., je dobro, da bo le znal razločevati. Pomislite na sv. Petra Klaverja. Znal je razlikovati in vedel je, da Bog želi njegovo življenje med zamorskimi sužnji, glede katerih so nekateri ugledni teologi razpravljali, če imajo dušo.«  

Bog spoštuje tudi svobodo, da se oddaljimo od njega. Trpi in molči
Drugi izmed jezuitov je papeža prosil za spodbudno besedo tistim, ki so v formaciji. Povedal je, da je bil po 14 letih priprave na duhovništvo edini iz svojega letnika, ki je bil posvečen, saj so vsi ostali zapustili Družbo. Sveti oče je v odgovoru poudaril, da je ena izmed stvari, ki jo Gospod spoštuje, svoboda. Vključno s svobodo, da se oddaljimo od njega, s svobodo, da grešimo. »On je v tišini in trpi. Molči. Pride do te skrajne točke. Obstaja sicer še veliko situacij, ki niso greh, a so situacije, zaradi katerih oseba odpove ali razume, da tisto ni bila njena pot ... Izstop redovnika, izstop duhovnika je skrivnost. Moramo ga spoštovati, pomagati, če prosi za pomoč, ostati na razpolago in moliti zanj. Nikoli ne smemo obupati, saj je Gospod dober. Vedno je potrebno upati.«

Bližina namesto intelektulanih odgovorov
Jezuit, ki dela v slumu, je papežu zastavil vprašanje, ki ga je dobil od enega izmed deklet, ki jih srečuje: kako lahko ona pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč, če pomoč potrebuje tudi sama. Duhovnik je dodal, da ji je poskušal dati intelektualni odgovor, ki pa ga ni prepričal. Sveti oče je na to odgovoril: »Intelektualni odgovori ne koristijo. Naj bo jasno, da nisem proti intelektualnosti! Potrebno je veliko študirati, vendar pa v tem primeru intelektualen in abstrakten odgovor ne služi. Pred materjo, ki je izgubila sina, pred možem, ki je izgubil ženo, pred otrokom, bolnikom ... ne moreš govoriti. Le pogled, nasmeh, stisk roke, objem, nežen dotik ... in morda te bo Gospod v tistem trenutku navdihnil s kakšno besedo. Vendar pa ne začni razlagati. Vprašanje, ki ti ga je zastavilo to dekle, je bilo bivanjsko: kako lahko jaz, ki nimam ničesar, pomagam drugim? Približaj se! In pomisli, v čem lahko tista oseba pomaga tebi. Približaj se. Spremljaj. Bodi blizu. In Sveti Duh – ne pozabimo, da je v nas – te bo navdihnil glede tega, kaj lahko narediš, kaj lahko rečeš. Besede so zadnja stvar. Najprej so dejanja. Biti v tišini, spremljati, biti blizu. Bližina. To je skrivnost Besede, ki je postala meso. Bližina. Morda je beseda, ki jo lahko rečeš temu dekletu: Približaj se. Ona potrebuje bližino. In tudi ti potrebuješ bližino. In pustiti, da Bog stori ostalo.«

Zakaj med apostolskimi potovanji vedno najde čas za srečanje z jezuiti?
Enega izmed jezuitov je ob koncu srečanja zanimalo, kako to, da papež med svojimi apostolskimi potovanji vedno najde čas, da obišče jezuite ter katere so pomembne stvari, ki jih lahko jezuit stori za prebivalce Mjanmara, za tamkajšnjo Cerkev. Sveti oče je najprej v šali odgovoril: »Z jezuiti se vedno srečam zato, da ne bi pozabil, da sem misijonar in da moram spreobračati grešnike.« 

Čutiti s Cerkvijo
Nato pa je dodal, da je bilo za sv. Ignacija zelo pomembno čutiti s Cerkvijo, za kar je prav tako potrebno razločevanje. Vendar pa je potrebno biti blizu tudi hierarhiji. »In če se ne strinjam s tem, kar reče škof, se moram pogovoriti z njim, izmenjati stališča. In na koncu biti pokoren. Spomni se, da so sv. Ignacija vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi se papež odločil, da bi razpustil Družbo. Mislim, da je rekel, da bi z malo molitve vse uredil. Družbe Jezusove si ne moremo predstavljati kakor vzporedno Cerkev ali 'pod-Cerkev'. Vsi pripadamo sveti in grešni Cerkvi. Cerkvi se pripada v veselju in žalosti. Pomembno je biti možje Cerkve. Ko se Družba postavi na pot samozadostnosti, preneha biti Družba Jezusova.«    

18/12/2017 09:00