Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Dokumenti

Papež Frančišek rimski kuriji o njenem služenju navzven (ad extra)

Papež Frančišekje voditeljem in predstojnikom dikasterijev rimske kurije spregovoril njem služenju navzven (ad extra). - RV

21/12/2017 11:45

VATIKAN (četrtek, 21. december 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre. Božič je praznik vere v Božjega Sina, ki je postal človek, da bi povrnil človeku sinovsko dostojanstvo, izgubljeno zaradi greha in nepokorščine. Božič je praznik vere v srcih, ki se spremenijo v jaslice, da bi sprejela Njega, torej v dušah, ki Bogu dovolijo, da iz debla revščine napravi poganjek upanja, dejavne ljubezni in vere.«

S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor med božičnimi voščili rimski kuriji. »Danes je ponovno priložnost, da si izmenjamo božična voščila in da voščim vsem vam, vašim sodelavcem, papeškim predstavnikom, vsem osebam, ki so zaposlene v Kuriji ter vsem vašim dragim svet in vesel Božič in srečno novo leto. Naj nam letošnji božič odpre oči, da bomo zapustili odvečno, lažno, škodljivo in ponarejeno in bomo videli bistveno, resnično, dobro in pristno. Res vse najboljše!«

Dragi bratje, če sem zadnjič govoril o rimski kuriji ad intra (navznoter) želim letos podeliti z vami razmišljanja o Kuriji ad extra (navzven), oziroma o odnosu Kurije do narodov, do delnih Cerkva, do Vzhodnih Cerkva, do ekumenskega dialoga, do judovstva, do islama in drugih religij, torej do zunanjega sveta.

Moja razmišljanja vsekakor temeljijo na osnovnih kanoničnih počelih Kurije, na njeni zgodovini, pa tudi na osebnem videnju, ki sem ga v kontekstu aktualne potekajoče reforme skušal v preteklih letih podeliti z vami.

Ko govorimo o reformi, mi pride na misel prisrčen in pomenljiv izrek msgr. Frédérica-Françoisa-Xaviera De Mérodea: »Izvajati v Rimu reformo je kot čistiti egiptovsko sfingo z zobno ščetko.« To kaže na to, koliko je za dosego tega namena potrebne potrpežljivosti, posvetitve in tenkočutnosti, saj je Kurija starodavna, zapletena, častitljiva ustanova, sestavljena iz ljudi, ki prihajajo iz različnih kultur, jezikov, miselnosti in ki je od vedno strukturalno vezana na izvajanje primata rimskega škofa v Cerkvi, oziroma na sveto službo, kakor jo je hotel sam Kristus Gospod za dobro vsega telesa Cerkve (ad bonum totius corporis).

Univerzalnost službe Kurije izhaja in izvira iz katoliškosti petrinske službe. Kurija, ki je zaprta sama vase, bi izdala namen svojega obstoja in bi zapadla v samosklicevanje ter bi se obsodila na samouničenje. Kurija je ex natura (po naravi) zamišljena za ad exta (navzven), ker je in dokler je, vezana na petrinsko službo, v službi Besede in oznanila blagovesti, da je Bog Emanuel, ki se rodi med ljudmi, ki postaja človek, da bi vsakemu človeku pokazal svojo najglobljo bližino, svojo brezmejno ljubezen ter svojo božansko željo, da bi bili vsi ljudje rešeni ter prišli do uživanja nebeške blaženosti (prim. 1Tim 2,4); saj Bog daje, da njegovo sonce vzhaja tako nad dobrimi kot hudobnimi (prim. Mt 5, 45); torej Bog, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel (prim. Mt 20,28); Bog, ki je ustanovil Cerkev zato, da bi bila na svetu, a ne od sveta in da bi bila orodje zveličanja ter služenja.

Misleč ravno na ta služeči, petrinski in kurijalni namen, torej služenja, sem pred kratkim med pozdravom očetov in voditeljev Vzhodnih katoliških Cerkva, uporabil izraz 'diakonski primat' in s tem napotil na podobo, tako ljubo sv. Gregorju Velikemu, Servus servorum Dei (služabnik Božjih služabnikov). Ta definicija v svoji kristološki razsežnosti izraža trdno voljo posnemati Kristusa, ki je prevzel nase obliko služabnika (prim. Flp 2,7). Ko je Benedikt XVI. govoril o tem, je dejal, da ta stavek ni bil na Gregorjevih »ustnicah samo pobožna fraza, ampak resničen odsev njegovega življenja in delovanja. V globini ga je pretresla ponižnost Boga, ki je v Kristusu postal naš služabnik, nam umil in nam še umiva umazane noge.«

Podobna diakonska drža mora biti značilna tudi za tiste, ki pod različnim nazivom delajo znotraj rimske kurije, ki deluje, kakor to omenja Zakonik cerkvenega prava, v imenu in z avtoriteto Svetega očeta, saj »izvaja svojo vlogo za dobro in v službi delnih Cerkva (ZCP kan. 360).

Diakonski primat, ki se nanaša na papeža, je posledično diakonski tudi za delo, ki poteka znotraj rimske kurije ad intra in navzven ad extra. Ta tematika o službeni in kurialni diakoniji izhaja iz starodavnega besedila, ki se nahaja v Didascalia Apostolorum, kjer je zapisano: »Diakon naj bo škofovo uho in usta, njegovo srce in njegova duša«, saj se ta skladnost nanaša na občestvo, harmonijo in mir v Cerkvi, ker je diakon varuh služenja v Cerkvi. Ne mislim, da je naključje, saj je uho organ sluha in ravnotežja in usta organ okušanja in govorjenja. Neko drugo starodavno besedilo dodaja, da so diakoni poklicani biti škofovo oko. Oko namreč gleda in posreduje podobo razumu ter mu pomaga sprejeti odločitve in voditi za dobro vsega telesa.

Odnos, ki ga lahko potegnemo iz teh podob, je odnos občestva in sinovske pokorščine v službi svetemu Božjemu ljudstvu. Nobenega dvoma torej ni, da mora takšen odnos obstajati tudi med tistimi, ki delajo v rimski kuriji, vse od voditeljev dikasterijev do predstojnikov ter uradnikov in vseh. Občestvo s Petrom utrjuje in poživlja občestvo med vsemi.

S tega vidika sklicevanje na čute človeškega organizma pomaga imeti čut za navzven, za pozornost do tistega, kar je zunaj. V človeškem organizmu so čuti naša prva povezava s svetom ad extra, so kot most do njega, so naša možnost za odnosnost. Čuti nam omogočajo razbrati resničnost in tudi postaviti se v resničnost. Sv. Ignacij Loyolski ni po naključju priporočal naj si pomagamo z uporabo čutov pri kontemplaciji Kristusove skrivnosti in resnic.

To je zelo pomembno pri preraščanju neuravnovešene in izrojene logike zarot in majhnih krogov, ki v resnici predstavljajo, kljub njihovim opravičevanjem in dobrim namenom, rak rano, ki vodi k samo sklicevanju in se vtihotaplja v cerkvene organizme kot takšne ter še posebej v osebe, ki v njih delujejo. Če se to zgodi, se izgubi veselje evangelija, veselje sporočanja Kristusa in odnosa z njim, se izgubi velikodušnost našega posvečenja.

Dovolite mi, da porabim še dve besedi glede druge nevarnosti, torej o izdajalcih zaupanja oziroma o izkoriščevalcih materinstva Cerkve, ali bolje o osebah, ki so bile skrbno izbrane in sprejete, da bi poživile telo ter reformo, a se s tem, ko ne razumejo pomena svoje odgovornosti, pustijo pokvariti ambiciji ali samo poveličevanju ter se potem, ko so obzirno odstranjene, zmotno samookličejo za mučence sistema, 'neinformiranega papeža', 'stare garde'…, namesto da bi zmolili »mea culpa«. Poleg teh oseb so še druge, ki še vedno delujejo v Kuriji, katerim je bil dan na razpolago ves čas, da se povrnejo na pravo pot, torej v upanju, da v potrpežljivosti Cerkve najdejo priložnost za spreobrnjenje in ne, da jo izkoristijo. Ob vsem tem pa vsekakor ne smem zanemariti večine zvestih oseb, ki delajo z hvalevredno zavzetostjo, zvestobo, usposobljenostjo ter marljivostjo in tudi z veliko mero svetosti.

Primerno je torej, da se ponovno vrnem na podobo telesa, da bi opozoril na te institucionalne čute, ki jih lahko na nek način primerjamo z dikasteriji rimske kurije, saj morajo delovati v skladu z njihovo naravo in namenom, torej v imenu ter z avtoriteto svetega očeta in vedno za dobro ter v službi delnih Cerkva. Poklicani so torej biti v Cerkvi zveste občutljive antene, tako oddajne kot sprejemne.

Oddajne antene, ki so usposobljene zvesto oddajati voljo papeža ter predstojnikov. Beseda 'zvestoba' ima ta tiste, ki delujejo pri Svetem sedežu, poseben značaj, saj velik del svojih moči, svojega časa, svoje vsakodnevne službe namenijo služenju Petrovemu nasledniku. Gre za ogromno odgovornost, pa tudi za poseben dar, ki se s časoma razvije v čustveno navezanost na papeža, notranje zaupanje, v naravno 'idem sentire' (isto čutenje), ki je zelo dobro izraženo ravno z besedo 'zvestoba'.

Podoba antene pa se nanaša še na drugo smer, na tisto nasprotno, torej na sprejemnik. Gre za zaznavanje potreb, vprašanj, zahtev, krikov, veselja in solz delnih Cerkva ter sveta, z namenom posredovati jih rimskemu škofu in mu s tem omogočiti na najučinkovitejši način opravljati svojo nalogo ter poslanstvo 'večnega počela in temelja vidne enosti vere ter občestva. S takšno senzibilnostjo, ki je pomembnejša od zaznavnega vidika, lahko požrtvovalno vstopijo dikasteriji rimske kurije v proces poslušanja in sinodalnosti, o čemer sem že spregovoril.

Dragi bratje in sestre, uporabil sem izraz 'diakonski primat', podobo telesa in čutov ter antene, da bi razložil, kako je potrebno za dosego prostorov, kjer Duh govori Cerkvam, torej zgodovine in za uresničitev namena delovanja (salus animarum – rešenje duš), še bolj nujno udejanjati razločevanje znamenj časov, občestvenost v služenju, dejavno ljubezen v resnici, poslušnost Duhu in zaupljivo pokorščino predstojnikom.

Morda je koristno omeniti, da se že iz samih imen dikasterijev in uradov Kurije da razumeti, s katerimi resničnostmi naj bi se ukvarjali. Če dobro pogledamo, gre za bistvena in pomembna dejanja za vso Cerkev in rekel bi za ves svet.

Ker je delovanje Kurije zelo obsežno, se bom tokrat omejil in bom na splošno spregovoril o Kuriji ad extra, torej le o nekaterih bistvenih, izbranih vidikih, iz katerih ne bo težko v prihodnosti našteti in poglobiti drugih področij delovanja Kurije.

Kurija in odnosi z narodi
Na tem področju ima temeljno vlogo vatikanska diplomacija, ki je iskreno in stalno iskanje tega, da ostaja Sveti sedež graditelj mostov, miru in dialoga med narodi. Ker je ta diplomacija v službi človeštva in človeka, z iztegnjeno roko ter z odprtimi vrati, si prizadeva prisluhniti, razumeti, pomagati, spodbujati in brez odlašanja ter s spoštovanjem posredovati v kateri koli situaciji, da bi zbližala razdalje in tkala zaupanje. Edino iskanje koristi vatikanske diplomacije je, da je osvobojena pred kakšno koli svetno ali materialno koristjo.

Sveti sedež je torej navzoč na svetovnem prizorišču zato, da bi sodeloval z vsemi osebami in narodi dobre volje ter vedno poudarjal pomembnost varovanja našega skupnega doma pred uničevalno sebičnostjo, ter vztrajal pri tem, da vojne prinašajo samo smrt in uničenje ter da bi iz preteklosti jemal potrebne nauke, ki pomagajo bolje živeti prihodnost, graditi trdno prihodnost in jo ohraniti za nove generacije. Srečanja z voditelji narodov ter z različnimi delegacijami, vključno z apostolskimi potovanji, so torej sredstvo in namen.

Ustanovili smo Tretji oddelek državnega tajništva z namenom, da pokažemo pozornost in bližino papeža in predstojnikov državnega tajništva diplomatskemu osebju, kakor tudi redovnikom in redovnicam, laikom in laikinjam, ki delajo v papeških predstavništvih. To je oddelek, ki se v tesnem sodelovanju z oddelkom za splošne zadeve ter z oddelkom za odnose z državami posveča vprašanjem povezanim z osebami, ki delajo v diplomatski službi Svetega sedeža ali se nanjo pripravljajo.

Ta posebna pozornost izhaja iz dvojne razsežnosti službe stalno zaposlenega diplomatskega osebja, torej pastirjev in diplomatov, v službi delnih Cerkva in narodov, kjer namreč delujejo.

Kurija in delne Cerkve
Prvotnega pomena je odnos, ki povezuje Kurijo s škofijami in eparhijami. Te najdejo v rimski kuriji potrebno oporo in podporo, ki jo potrebujejo. Ta odnos naj bo utemeljen na sodelovanju, zaupanju in nikoli na superiornosti ter nasprotovanju. Vir tega odnosa je v koncilskem dekretu o pastoralni službi škofov, kjer je na široko razloženo, da se delo Kurije opravlja v »korist Cerkva in v službi svetim pastirjem.«

Rimska kurija torej ima svojo oporno točko ne samo v rimskem škofu, od katerega dobiva avtoriteto, ampak tudi v delnih Cerkvah ter njihovih pastirjih po vsem svetu, za katere dobrobit deluje in ukrepa. O tej značilnost »službe papežu in škofom, univerzalni Cerkvi in delnim Cerkvam« in celotnemu svetu, sem spregovoril v prvem od teh naših letnih srečanj, ko sem poudaril, da se v rimski kuriji še na poseben način razširja in vdihuje ta dvojna razsežnost Cerkve, to prežemanje med univerzalnim in delnim ter dodal: »Menim, da je to ena od najlepših izkušenj nekoga, ki živi in dela v Rimu.«

V tem smislu obiski ad limina Apostolorum predstavljajo veliko priložnost za srečanje, dialog in medsebojno obogatitev. Vidite, zakaj sem raje izbral med srečanjem s škofi dialog v medsebojnem svobodnem, zaupnem in iskrenem poslušanju, ki gre onkraj protokolarnih in običajnih shem izmenjave govorov in priporočil. Pomemben pa je tudi dialog škofov z različnimi dikasteriji. Ko sem letos ponovno po jubilejnem letu začel z obiski ad limina, so mi škofje zaupali, da so bil dobro sprejeti in slišani tudi po vseh dikasterijih. To me je zelo razveselilo in se zato tukaj navzočim voditeljem dikasterijev zahvaljujem.

Dovolite mi, da tudi tukaj med tem posebnim trenutkom življenja Cerkve, usmerim vašo pozornost na prihodnjo XV. redno splošno zasedanje škofovske sinode, ki je sklicana na temo »Mladi, vera in razločevanje poklicanosti«. S tem, da so Kurija, škofje in vsa Cerkev poklicani posvetiti posebno pozornost mladim osebam, še ne pomeni gledati samo njih, ampak tudi izpostaviti ključno temo zaradi kompleksnosti odnosov in nujnosti, to so med generacijski odnosi, družina, področja pastorale, družbeno življenje… To jasno naznanja pripravljalni dokument: »Cerkev se je odločila preučiti, kako bi lahko spremljala mlade, da bi prepoznavali in sprejemali klic za polnost življenja in ljubezni ter jih prosila za pomoč pri odkrivanju najučinkovitejših poti za oznanjevanje vesele novice v današnjem času. S poslušanjem mladih bo Cerkev znova zaslišala Gospoda, ki govori tudi danes. Kot nekoč Samuel (prim. 1 Sam 3,1–21) in Jeremija (prim. Jer 1,4–10) tudi danes obstajajo mladi, ki znajo prepoznavati znamenja našega časa, ki jim jih kaže Sveti Duh. Ob poslušanju njihovih želja Cerkev lahko sluti jutrišnji svet, ki prihaja in poti, po katerih je poklicana hoditi.«

Kurija in vzhodne Cerkve
Enost in občestvo, ki sta najpomembnejša za odnos rimske Cerkve in vzhodnih Cerkva, predstavljata konkreten primer bogastva v različnosti za vso Cerkev. Te v zvestobi svojemu lastnemu dve tisoč letnemu izročilu ter v cerkvenem občestvu okušajo in uresničujejo Kristusovo duhovniško molitev.

V tem smislu sem med zadnjim srečanjem s patriarhi in višjimi nadškofi vzhodnih Cerkva, ko sem govoril o 'diakonskem primatu', opozoril na pomembnost poglobitve ter ponovne revizije delikatnega vprašanja o izvolitvi novih škofov ter eparhov, ki mora po eni strani ustrezati avtonomiji vzhodnih Cerkva in hkrati duhu evangeljske odgovornosti ter vedno bolj pospeševati željo po enosti s katoliško Cerkvijo. »Vse pa v najbolj prepričani uveljavitvi te pristne sinodalne prakse, značilne za vzhodne Cerkve. Izvolitev škofov mora odsevati in utrjevati občestvo med Petrovimi nasledniki in vsem škofovskim zborom.

Odnos med Rimom in Vzhodom je v medsebojnem duhovnem in liturgičnem bogatenju. Dejansko rimska Cerkev ne bi bila katoliška brez neprecenljivega bogastva vzhodnih Cerkva ter brez junaškega pričevanja številnih naših vzhodnih bratov in sester, ki očiščujejo Cerkev s tem, ko sprejmejo mučeništvo ter darujejo svoje življenje zato, da nebi zanikali Kristusa.


Se nadaljuje…

21/12/2017 11:45