2017-12-22 12:57:00

Druga adventna pridiga: Kristus, središče časov je v resnici tudi težišče mojega življenja?


VATIKAN (petek, 22. december 2017, RV) – »Potem ko smo zadnjič razmišljali o tem, kakšno mesto zaseda Kristusova oseba v vesolju, hočemo današnje drugo razmišljanje posvetiti mestu, ki ga Kristus zaseda v človeški zgodovini, torej po svoji navzočnosti v prostoru sedaj ter v času.« S temi besedami je papeški pridigar Raniero Cantalamessa v kapeli Redemtoris Mater v Vatikanu ob navzočnosti papeža Frančiška ter drugih članov rimske kurije začel drugo adventno pridigo o Kristusovi vsenavzočnosti v času.

Kristus in čas
»Med polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra so po koncilu ponovno uvedli starodavno pesnitev Kalendo, ki se nahaja v rimskem martirologiju. V njej je rojstvo Jezusa Kristusa postavljeno na konec cele vrste datumov, ki ga uvrščajo v potek časov. Prisluhnimo nekaterim stavkom:
Po preteku brez števila stoletij od stvarjenja sveta,
v 13. stoletju izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom.
Približno tisoč let, kar je bil David maziljen za kralja,
med 194. olimpijado,
v 752. letu od ustanovitve Rima,
v 42. letu vladanja Cesarja Oktavijana Avgusta,
ko je ves svet živel v miru, je Jezus Kristus, večni Bog in Sin večnega Očeta s svojim predobrotljivim prihodom hotel posvetiti svet potem, ko je bil spočet od Svetega Duha in se je po preteku devetih mesecev od spočetja rodil v Betlehemu na Judovem iz Device Marije kot človek.«

»Mi ne začenjamo več na začetku, torej pri stvarjenju sveta, izhodu iz Egipta, z ustanovitvijo Rima… Mi namreč začenjamo iz središčne točke, Kristusovega rojstva, in štejemo čas, ki je pred tem, da pada proti njej: pet stoletij, štiri stoletja…, stoletje pred Kristusom, medtem ko z naraščajočim načinom štejemo čas, ki je po Kristusovem rojstvu: stoletje, dve stoletji… dva tisoč let po Kristusu. Čez nekaj dni bomo torej obhajali 2017-obletnico tega dogodka.«

Kristus kot podoba, dogodek in zakrament
»Skušajmo sedaj dati bolj natančno vsebino trditvi o Kristusovi vsenavzočnosti v zgodovini ter v času. Njegova navzočnost ni abstraktna in enoznačna. Vsakič drugače se udejanja v različnih obdobjih zgodovine zveličanja. »Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke« (Heb 13,8), a vendar ne na isti način. V stari zavezi je navzoč kot podoba, v novi zavezi je navzoč kot dogodek in v času Cerkve je navzoč kot zakrament. Podoba naznanja, je pred dogodkom in ga pripravlja, medtem ko ga zakrament obhaja, ga ponavzoča, ga udejanja, v nekem smislu ga podaljša. V tem smislu nam bogoslužje na božič pravi: »Danes se je Kristus rodil, danes se je pojavil Zveličar.«

Srečanje, ki spremeni življenje
»Sedaj pa, kot je običajno, preidimo iz makrokozmosa v mikrokozmos, od splošne zgodovine k osebni zgodovini, torej od teologije k življenju. Ugotovitev, da je zaradi vsesplošnega štetja časa, Kristus priznan kot težišče časa in zgodovine, za kristjana ni vzrok za ponos in zmagoslavje, temveč priložnost za skrbno spraševanje vesti.

Izhodiščno vprašanje je zelo preprosto: 'Je Kristus tudi središče mojega življenja, moje majhne osebne zgodovine? Mojega časa? Zaseda osrednje mesto samo teoretično ali pa tudi dejansko? Je to resnica, o kateri samo vem, ali pa jo tudi živim?«

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija namreč pravi: »Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti »nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod« (Veselje evangelija, 3).

»Devica Marija, ki se ji bomo priporočili z marijansko antifono, naj nam izprosi milost, da bomo polni ganjenosti in čudenja sprejeli Božjo Besedo, ki prihaja bivati med nami. Sveti oče, častitljivi očetje, bratje in sestre, blagoslovljen božič.«








All the contents on this site are copyrighted ©.