VATIKAN (sobota, 23. december 2017, RV) – Med apostolskim obiskom v Bangladešu se je papež Frančišek na nunciaturi v Daki srečal z jezuiti. Jezuitska revija La Civiltà Cattolica je objavila pogovor z njim v članku z naslovom »Biti na križiščih zgodovine«. Obiskal jih je po ekumenskem in medverskem srečanju za mir, na katerem so bili prisotni tudi predstavniki ljudstva Rohingya.
Sveti oče je odgovarjal na vprašanja jezuitov ter spregovoril tudi o vtisih glede potovanja. Devet izmed trinajstih prisotnih jezuitov prihaja iz Bangladeša, trije iz Indije, eden pa iz Belgije. Poleg njih je v Bangladešu tudi 14 sholastikov, 3 juniorji in trije novinci. V predstavitvi svetemu očetu so povedali, da opravljajo poslanstvo v hiši za duhovne vaje in formacijo, na župnijah, na vzgojnem področju ter pri službi za begunce. Prvi jezuiti so prišli v Bangladeš ob koncu 16. stoletja. Leta 1660 je bila zgrajena prva cerkev, ki pa je bila uničena že leto zatem. Po različnih pripetljajih so ponovno prišli v Bangladešu leta 1994, ko jih je tja povabila krajevna Cerkev.
Jezus Kristus danes se imenuje Rohingya. Prositi za dar solza
Eden izmed jezuitov se je papežu najprej zahvalil, da je govoril o ljudstvu Rohingya,
da je o njih govoril kot o bratih in sestrah. Dodal je, da ga je provincial skupaj
s še enim sobratom poslal, da jim pomagata. Sveti oče je odgovoril: »Jezus Kristus
danes se imenuje Rohingya. O njih govoriš kot o bratih in sestrah, kar tudi so. Mislim
na sv. Petra Klaverja, ki mi je zelo pri srcu. Opravljal je poslanstvo med sužnji
njegovega časa, medtem ko so nekateri tedanji teologi razpravljali, če imajo dušo
ali ne! Njegovo življenje je bilo preroško, pomagal je svojim bratom in sestram, ki
so živeli v sramotnih pogojih. Vendar pa ta sramota danes ni končana. Danes se toliko
razpravlja o tem, kako rešiti banke. Problem je rešitev bank. Kdo pa bo rešil dostojanstvo
današnjih mož in žena? Ljudje, ki propadajo, ne zanimajo nikogar več. Na ta način
hudič uspe delovati v današnjem svetu. Če bi imeli malo več občutka za stvarnost,
bi moralo to v nas zbuditi ogorčenje. Ogorčenje v medijih danes zadeva banke in ne
oseb. Ob vsem tem moramo prositi za milost joka. Svet je izgubil dar solza. Sv. Ignacij
je prosil za dar solza, prav tako tudi sv. Peter Faber. Nekoč je obstajal mašni obrazec,
v katerem se je prosilo za dar solza, molitev pa se je glasila takole: "Gospod, ki
si dal, da je pritekla voda iz skale, daj, da bodo pritekle solze iz mojega grešnega
srca." Nadutost našega sveta je tako velika, da je edina rešitev moliti in prositi
za milost solza. Danes zvečer me je bilo pred tistimi ubogimi ljudmi, ki sem jih srečal,
sram,« je poudaril sveti oče.
Zakaj tako velika pozornost za tako malo krščansko skupnost?
Nato je odgovoril na vprašanje, kako to, da je tako majhni krščanski skupnosti kot
je bangladeška, posvetil tako veliko pozornost – s tem, da jih je obiskal ter tudi
tamkajšnjega nadškofa imenoval za kardinala. Povedal je, da je bil Bangladeš zanj
presenečenje, saj ima veliko bogastva. Pri imenovanju kardinalov pa je želel gledati
na male Cerkve, ki rastejo na periferijah. Ne z namenom, da bi jih potolažil, ampak
da bi podal jasno sporočilo, da morajo danes te govoriti vesoljni Cerkvi, vsej Cerkvi,
saj jo lahko česa naučijo.
Prava podoba sv. Ignacija in p. Arrupe kot preroška osebnost
Drugega jezuita je zanimalo, kako se papež počuti po tem, ko je obhajal sveto mašo
s tamkajšnjimi katoličani in če je uspel pozdraviti otroke, kakor to stori ponavadi.
Sveti oče je povedal, da otroci v njem zbudijo nežnost. Le-to, po njegovih besedah,
vsi potrebujemo in dobro dene v tem svetu, ki je pogosto krut. »Glede tega bi rad
dodal še eno stvar,« je nadaljeval sveti oče. »Sv. Ignacij je bil mistik. Njegova
prava podoba je bila odkrita šele pred nedavnim. Veljal je za zelo trdega. Vendar
pa je bil do bolnih kakor mama. Sposoben je bil globoke nežnosti, ki jo je izrazil
ob mnogih priložnostih. P. Arrupe je bil tisti, ki nam je kot general Družbe ponavljal
te stvari ter nam pokazal Ignacijevo globoko dušo. Ustanovil je Ignacijanski center
duhovnosti in revijo Christus, da bi na prenovljen način poglobili našo duhovnost.
Zame je preroška osebnost. Tvoje vprašanje me spodbuja k razmisleku o tem, kako je
pomebno imeti nežno in sočutno srce do tistih, ki so šibki, revni ali majhni.«
Zadnja dediščina p. Arrupeja: »Molite, molite, molite.«
»In ne pozabite, da je bil p. Arrupe tisti, ki je ustanovil Jezuitsko službo za begunce.
V Bangkoku je, preden je šel na letalo, na katerem ga je zadela kap, rekel: "Molite,
molite, molite." To je bilo jedro govora, ki ga je imel za jezuite, ki so delali z
begunci: ne opuščati molitve. To je bil njegov "labodji spev". Prav to je bila zadnja
dediščina, ki jo je zapustil Družbi. Res je, da je sociologija pomembna, vendar pa
več, mnogo več šteje molitev.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |