2017-12-23 08:30:00

Papež z jezuiti v Bangladešu o beguncih Rohingya, sv. Ignaciju in p. Arrupeju


VATIKAN (sobota, 23. december 2017, RV) – Med apostolskim obiskom v Bangladešu se je papež Frančišek  na nunciaturi v Daki srečal z jezuiti. Jezuitska revija La Civiltà Cattolica je objavila pogovor z njim v članku z naslovom »Biti na križiščih zgodovine«. Obiskal jih je po ekumenskem in medverskem srečanju za mir, na katerem so bili prisotni tudi predstavniki ljudstva Rohingya.

Sveti oče je odgovarjal na vprašanja jezuitov ter spregovoril tudi o vtisih glede potovanja. Devet izmed trinajstih prisotnih jezuitov prihaja iz Bangladeša, trije iz Indije, eden pa iz Belgije. Poleg njih je v Bangladešu tudi 14 sholastikov, 3 juniorji in trije novinci. V predstavitvi svetemu očetu so povedali, da opravljajo poslanstvo v hiši za duhovne vaje in formacijo, na župnijah, na vzgojnem področju ter pri službi za begunce. Prvi jezuiti so prišli v Bangladeš ob koncu 16. stoletja. Leta 1660 je bila zgrajena prva cerkev, ki pa je bila uničena že leto zatem. Po različnih pripetljajih so ponovno prišli v Bangladešu leta 1994, ko jih je tja povabila krajevna Cerkev.

Jezus Kristus danes se imenuje Rohingya. Prositi za dar solza
Eden izmed jezuitov se je papežu najprej zahvalil, da je govoril o ljudstvu Rohingya, da je o njih govoril kot o bratih in sestrah. Dodal je, da ga je provincial skupaj s še enim sobratom poslal, da jim pomagata. Sveti oče je odgovoril: »Jezus Kristus danes se imenuje Rohingya. O njih govoriš kot o bratih in sestrah, kar tudi so. Mislim na sv. Petra Klaverja, ki mi je zelo pri srcu. Opravljal je poslanstvo med sužnji njegovega časa, medtem ko so nekateri tedanji teologi razpravljali, če imajo dušo ali ne! Njegovo življenje je bilo preroško, pomagal je svojim bratom in sestram, ki so živeli v sramotnih pogojih. Vendar pa ta sramota danes ni končana. Danes se toliko razpravlja o tem, kako rešiti banke. Problem je rešitev bank. Kdo pa bo rešil dostojanstvo današnjih mož in žena? Ljudje, ki propadajo, ne zanimajo nikogar več. Na ta način hudič uspe delovati v današnjem svetu. Če bi imeli malo več občutka za stvarnost, bi moralo to v nas zbuditi ogorčenje. Ogorčenje v medijih danes zadeva banke in ne oseb. Ob vsem tem moramo prositi za milost joka. Svet je izgubil dar solza. Sv. Ignacij je prosil za dar solza, prav tako tudi sv. Peter Faber. Nekoč je obstajal mašni obrazec, v katerem se je prosilo za dar solza, molitev pa se je glasila takole: "Gospod, ki si dal, da je pritekla voda iz skale, daj, da bodo pritekle solze iz mojega grešnega srca." Nadutost našega sveta je tako velika, da je edina rešitev moliti in prositi za milost solza. Danes zvečer me je bilo pred tistimi ubogimi ljudmi, ki sem jih srečal, sram,« je poudaril sveti oče.

Zakaj tako velika pozornost za tako malo krščansko skupnost?
Nato je odgovoril na vprašanje, kako to, da je tako majhni krščanski skupnosti kot je bangladeška, posvetil tako veliko pozornost – s tem, da jih je obiskal ter tudi tamkajšnjega nadškofa imenoval za kardinala. Povedal je, da je bil Bangladeš zanj presenečenje, saj ima veliko bogastva. Pri imenovanju kardinalov pa je želel gledati na male Cerkve, ki rastejo na periferijah. Ne z namenom, da bi jih potolažil, ampak da bi podal jasno sporočilo, da morajo danes te govoriti vesoljni Cerkvi, vsej Cerkvi, saj jo lahko česa naučijo.

Prava podoba sv. Ignacija in p. Arrupe kot preroška osebnost
Drugega jezuita je zanimalo, kako se papež počuti po tem, ko je obhajal sveto mašo s tamkajšnjimi katoličani in če je uspel pozdraviti otroke, kakor to stori ponavadi. Sveti oče je povedal, da otroci v njem zbudijo nežnost. Le-to, po njegovih besedah, vsi potrebujemo in dobro dene v tem svetu, ki je pogosto krut. »Glede tega bi rad dodal še eno stvar,« je nadaljeval sveti oče. »Sv. Ignacij je bil mistik. Njegova prava podoba je bila odkrita šele pred nedavnim. Veljal je za zelo trdega. Vendar pa je bil do bolnih kakor mama. Sposoben je bil globoke nežnosti, ki jo je izrazil ob mnogih priložnostih. P. Arrupe je bil tisti, ki nam je kot general Družbe ponavljal te stvari ter nam pokazal Ignacijevo globoko dušo. Ustanovil je Ignacijanski center duhovnosti in revijo Christus, da bi na prenovljen način poglobili našo duhovnost. Zame je preroška osebnost. Tvoje vprašanje me spodbuja k razmisleku o tem, kako je pomebno imeti nežno in sočutno srce do tistih, ki so šibki, revni ali majhni.«

Zadnja dediščina p. Arrupeja: »Molite, molite, molite.«
»In ne pozabite, da je bil p. Arrupe tisti, ki je ustanovil Jezuitsko službo za begunce. V Bangkoku je, preden je šel na letalo, na katerem ga je zadela kap, rekel: "Molite, molite, molite." To je bilo jedro govora, ki ga je imel za jezuite, ki so delali z begunci: ne opuščati molitve. To je bil njegov "labodji spev". Prav to je bila zadnja dediščina, ki  jo je zapustil Družbi. Res je, da je sociologija pomembna, vendar pa več, mnogo več šteje molitev.«  








All the contents on this site are copyrighted ©.