Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli cerkvenih očetov

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za nedeljo Svete Družine

Prizor Jezusovega darovanja v templju: sveta družina, starček Simeon in prerokinja Ana. - RV

30/12/2017 10:49

1 Mz 15,1-6; 21,1-3
Po teh dogodkih je Abramu v prikazni prišla beseda Gospodova, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« Dalje je rekel Abram: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« In Abram je rekel: »Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bo moj dedič.« A glej, prišla mu je beseda Gospodova, rekoč: »Ne bo ta tvoj dedič, temveč tisti, ki bo izšel iz tebe, bo tvoj dedič.« Povedel ga je ven in rekel: »Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost.

Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, in Gospod je storil Sari, kakor je govoril. Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, o katerem mu je Bog govoril.  Abraham je svojega novorojenca, ki mu ga je rodila Sara, imenoval Izak.

Heb 11,8.11-12.17-19
Po veri je bil Abraham poslušen, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga prejel v dediščino; in odšel je, ne da bi vedel, kam gre.  Po veri je tudi sama Sara, ki je bila nerodovitna, prejela moč, da je spočela, in to kljub starosti; saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se jih je tudi enemu, in to omrtvelemu, rodilo toliko, kolikor je zvezd na nebu in kot je brezštevilnega peska na morski obali.

Po veri je preizkušani Abraham v daritev prinesel Izaka: edinorojenca je prinesel v daritev on, ki je prejel obljube. O njem je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je –v prispodobi rečeno – dobil nazaj.

Lk 2, 22-40
Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: 'Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu', in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi, 'dve grlici in dva mlada goloba'.

In glej, bil je v Jeruzalemu človek, ki mu je bilo ime Simeon. Ta človek je bil pravičen in bogaboječ; pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, hvalil Boga in rekel:
Zdaj odpuščaš, Gospod svojega služabnika
po svoji besedi v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
luč v razodetje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.
Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli mnogih src'.

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je preživela sedem let z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Misli cerkvenih očetov
Origen pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.« Sveti Beda Častitljivi opisuje prizor: »Simeon je v pripovedi o otroštvu upodobljen, kakor sveti Stare zaveze, kot Zaharija, Elizabeta, Marija in Jožef.

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.«

Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzalemskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Misli Benedikta XVI.
Evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem darovanju v templju. Kot v vseh judovskih družinah sta se tudi Jezusova starša odpravila v Jeruzalem, da bi svojega prvorojenca »postavila pred Gospoda«. To je bilo romanje vere« in simbol molitve, srečanja z Gospodom, ki sta ga Marija in Jožef že gledala v sinu Jezusu. Nepremagljiv vzor zrenja Kristusa je prav Marija. Pogled njenega srca je že v trenutku oznanjenja osredotočen Nanj. V naslednjih mesecih počasi vse bolj zaznava njegovo prisotnost, vse do dneva njegovega rojstva. Njene oči so vedno obrnjene vanj in vsako njegovo besedo shrani kot dragocenost. Sveti Luka piše, da je Marija »premišljevala v svojem srcu«. To je zaznamovalo njeno držo do skrivnosti utelešenja, ki jo je obdržala celo življenje. Njena podoba, kot nam jo predstavlja evangelist Luka, je vzor za vsakega vernika, ki shranjuje Jezusove besede in dejanja ter tako vse bolj napreduje pri poznavanju Jezusa.

30/12/2017 10:49