2018-01-08 14:43:00

Papež diplomatskemu zboru o temeljnih človekovih pravicah


VATIKAN (ponedeljek, 8. januar 2018, RV) – Na avdienci s papežem Frančiškom so danes bili člani diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu, ki ima trenutno diplomatske odnose s 185. državami. Frančišek je med tokratnim tradicionalnim govorom v ospredje postavil Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki so jo Združeni narodi sprejeli pred sedemdesetimi leti, 10. decembra 1948.

Kot je dejal, govoriti o človekovih pravicah za Sveti sedež pomeni predvsem »predložiti središčnost dostojanstva osebe, ki je hotena in ustvarjena od Boga ter po njegovi podobi in podobnosti«. Jezus nam je namreč dal spoznati, da je vsak človek, neodvisno od svojega fizičnega, duhovnega in socialnega stanja, vreden spoštovanja in upoštevanja. S krščanskega vidika torej obstaja pomembna povezava med evangeljskim sporočilom in priznanjem človekovih pravic. Papež Frančišek je v govoru posebej izpostavil pravico do življenja, do miru in do družine. Sveti sedež se v odnosu s civilnimi oblastmi ne poteguje za drugo kot za duhovno in materialno blagostanje človeške osebe in pospeševanje skupnega dobrega, je dejal in spomnil na države, ki jih je obiskal lansko leto: Egipt, Portugalska, Kolumbija, Mjanmar in Bangladeš.

Splošne človekove pravice črpajo svojo predpostavko iz »narave, ki objektivno združuje človeški rod«. Sprejete so bile, da bi odstranile zidove ločitev, ki delijo človeško družino, in pospeševale tisto, kar družbeni nauk Cerkve imenuje »celostni človeški razvoj«. Ta se nanaša na »napredovanje vsakega človeka in vsega človeka, vse do vključitve celotnega človeštva«. Skrčen pogled na človeško osebo namreč »odpre pot za širjenje nepravičnosti, družbene neenakosti in korupcije«.

Papež izpostavi, da pa se je skozi leta interpretacija nekaterih pravic postopoma preoblikovala, tako da je vključila mnogoterost »novih pravic«, ki pa so si neredko med seboj v nasprotju. Opozori na tveganost, da se v imenu človekovih pravic uvajajo »moderne oblike ideološke kolonizacije močnejših in bogatejših na škodo najrevnejših in najšibkejših«. Zavedati se je treba, da se tradicij posameznih narodov ne sme imeti za pretvezo, da bi se opustilo spoštovanje temeljnih pravic, ki jih postavlja Splošna deklaracija človekovih pravic.

Po sedemdesetih letih je boleče videti, kako so mnoge temeljne pravice tudi danes kršene, nadaljuje Frančišek in kot primer najprej navede »pravice do življenja, svobode in nedotakljivosti vsake človeške osebe«. Doda, da jih ne kršijo samo vojne in nasilje. V našem času obstajajo bolj prefinjene oblike, pri čemer izpostavi nedolžne otroke, odvržene še pred rojstvom, ki so nezaželeni samo zato, ker so bolni, slabo razviti ali pa samo zaradi egoizma odraslih; ženske, ki pogosto trpijo nasilje tudi znotraj svojih družin; žrtve trgovine z ljudmi, ki krši prepoved vsake oblike suženjstva. Braniti pravico do življenja in fizične integritete, pomeni tudi braniti pravico do zdravja oseb in njenih članov. Braniti pravico do življenja prav tako pomeni aktivno delati za mir, ki je univerzalno priznan kot ena največjih vrednot, ki jo je treba iskati in jo širiti.

Papež tukaj spregovori o celostnem razoroževanju in celostnem razvoju, ki sta med seboj tesno povezana. Prizadevanje za mir kor predpogoj za razvoj pomeni »boriti se proti nepravičnosti in na nenasilen način izkoreniniti vzroke za spore, ki vodijo v vojne«. Naglo širjenje orožja še poostruje konfliktne situacije in terja ogromno človeško in materialno ceno, kar spodkopava razvoj in iskanje trajnega miru. »Napredovanje kulture miru za celostni razvoj zahteva vztrajen napor za razorožitev in zmanjšanje poseganja po oboroženih silah pri vodenju mednarodnih zadev,« poudari papež Frančišek. Spodbudi k mirni in čim bolj obsežni razpravi, ki se izogiba polarizaciji mednarodne skupnosti o tem tako delikatnem vprašanju. »Vsak napor v tej smeri, pa čeprav skromen, predstavlja pomemben rezultat za človeštvo.«

Sveti sedež torej poudarja svoje trdno prepričanje, da se morebitni spori med narodi ne smejo nikoli reševati s poseganjem po orožju, ampak s pogajanji. Po drugi strani pa je ravno zaradi neprestane proizvodnje vedno bolj izpopolnjenega orožja in večanja številnih krajev konflikta treba jasno poudariti, da je v današnji jedrski dobi nedopustno misliti, da se vojna lahko uporabi kot sredstvo pravičnosti, pri čemer papež izpostavi pomembno vlogo sodelovanja.

V nadaljevanju je papež Frančišek konkreten. Navede Korejski polotok, kjer je primarnega pomena podpirati vsak poskus dialog, z namenom, da bi se našle nove poti za preseganje sedanjih nasprotij, da bi se povečalo medsebojno zaupanje in zagotovilo prihodnost miru tako korejskemu narodu kot celotnemu svetu. Spomni na Sirijo in izrazi upanje, da bi po dolgem konfliktu prispel čas rekonstrukcije. Ne samo materialne, ampak predvsem rekonstrukcije src, da bi se ponovno stkalo medsebojno zaupanje, kar je nujno za ponovni razcvet katere koli družbe. Papež pri tem poudari pomembnost zaščite verskih manjšin, med katerimi so tudi kristjani, ki že stoletja aktivno dajejo svoj prispevek k zgodovini Sirije. Pomembno je, da se v svoje domovine vrnejo številni begunci, ki so jih sprejele druge države, pri čemer papež našteje Jordanijo, Libanon in Turčijo. Pripravljenost za dialog je nujna tudi v Iraku, Jemnu in Afganistanu, da bi različne etnične in verske komponente našle pot sprave in mirnega sobivanja in sodelovanja.

Frančišek posebej izpostavi Izraelce in Palestince. Zatrdi, da Sveti sedež izraža bolečino ob izgubi življenj v nedavnih spopadih, obnavlja svoj poziv k izogibanju slabšanja nasprotij ter vabi k skupnemu zavzemanju za spoštovanje statusa quo v Jeruzalemu, ki je sveto mesto za kristjane, jude in muslimane. Papež spomni tudi na razmere v Venezueli, na afriški celini, predvsem v Južnem Sudanu, Demokratični republiki Kongo, Somaliji, Nigeriji in Srednjeafriški republiki, ter v Ukrajini.

V nadaljevanju želi posebej spregovoriti o pravici do oblikovanja družine. »Pravica do oblikovanja družine, ki ima kot naravno in temeljno družbeno jedro pravico, da je zaščitena s strani družbe in države, je namreč priznana s samo Deklaracijo iz leta 1948.« A žal se še posebej na Zahodu družina obravnava kot neka presežena institucija. Za stabilnost odločilnega načrta pa se daje prednost bežnim vezem. »A hiša, zgrajena na pesku krhkih in minljivih odnosov, ne more obstati. Potrebna je skala, na katero je treba pritrditi trdne temelje. In skala je ravno to občestvo ljubezni, zveste in neločljive, ki združuje moškega in žensko, občestvo, ki ima ostro in preprosto lepoto, svet in nedotakljiv značaj ter naravno funkcijo v družbenem redu,« poudari papež Frančišek. Izpostavi, da je po njegovem prepričanju nujno sprejeti politike, ki podpirajo družino, od katere sta med drugim odvisna prihodnost in razvoj držav. Brez družine se ne more graditi družbe, ki bo zmožna spoprijeti se z izzivi prihodnosti. Nezanimanje za družine s sabo prinaša še eno dramatično posledico, kar je padec rodnosti. »Živi se pravo demografsko zimo,« zatrdi papež. To je znamenje družb, ki se s težavo soočajo z izzivi sedanjosti in ki se torej vedno bolj bojijo prihodnosti, s tem da se vedno bolj zapirajo vase.

Papež v govoru diplomatskemu zboru ne zaobide vprašanja migrantov in migracije, pri čemer pogosto navaja svojo letošnjo Poslanico za svetovni dan miru, ki govori o migrantih in beguncih. Čeprav se priznava, da vseh ne ženejo vedno najboljši nameni, se ne sme pozabiti, da bi največji del migrantov raje ostal v svoji domovini, medtem ko so jo prisiljeni zapustiti zaradi diskriminacij, preganjanj, revščine in okoljskega propadanja. Sveti oče izrazi zahvalo državam, ki so v teh letih zagotovile pomoč mnogih migrantom, tako v Aziji, Afriki in Ameriki kot v Evropi. Izpostavi, da se Sveti sedež ne namerava vmešavati v odločitve, ki pripadajo državam, ki so v luči lastnih političnih, družbenih in ekonomskih situacij ter v skladu z lastnimi zmožnostmi in možnostmi za sprejem in integracijo prve odgovorne za sprejem. Pa vendar Sveti sedež meni, da je njegova dolžnost pozivati k načelom človeškosti in bratstva, ki utemeljujejo vsaki kohezivno in harmonično družbo. S tega vidika je pomembno, da se ne pozabi na interakcijo z verskimi skupnostmi, ki lahko opravijo dragoceno vlogo pri okrepitvi pomoči in zaščite, družbene in kulturne mediacije, mirnega posredovanja in integracije.

Papež Frančišek ob koncu spregovori še o pravici do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi pravico do spremembe religije. Posebej se zaustavi ob pravici do dela ter ne zaobide pravico do zdravja, na kar naveže skrb za okolje.








All the contents on this site are copyrighted ©.