VATIKAN (sreda, 10. januar 2018, RV) – Sveti oče je katehezo med današnjo splošno avdienco, ki je dopoldne potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., namenil »slavi« in »glavni prošnji«, ki sta del začetnega obreda svete maše. Med drugim je izpostavil pomen tišine, ki verniku pomaga k notranji zbranosti in osebni molitvi. Duhovnike je opozoril, naj upoštevajo ta trenutek tišine in med bogoslužjem ne hitijo preveč.
Slava
Prejšnjo sredo je razložil »kesanje«, ki nam pomaga odreči se domišljavosti
in stopiti pred Boga takšni, kakršni v resnici smo, z zavestjo, da smo grešniki, in
v upanju, da nam je odpuščeno. Papež Frančišek je dejal, da ravno iz srečanja med
človeško bedo in božjim usmiljenjem črpa moč hvaležnost, izražena v »slavi«.
Kot je zapisano v Rimskem misalu, »slava« je »prastara in častitljiva
hvalnica, s katero Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje«.
Začetek te hvalnice je pesem angelov ob Jezusovem rojstvu v Betlehemu, radostno oznanilo
objetosti med nebom in zemljo. Ta pesem vključi tudi nas, ki smo zbrani v molitvi:
»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.«
Glavna prošnja
Po »slavi« oziroma kadar je ni, takoj po kesanju, molitev dobi posebno obliko
prošnje, ki se imenuje »glavna prošnja«. Po njej je izražen »značaj svetega
opravila«, ki se razlikuje glede na dan in čas v letu. S povabilom »Molimo«,
duhovnik ljudstvo povabi, naj se skupaj z njim zaustavi v trenutku tišine ter se zaveda,
da stoji pred Bogom, vsak v svojem srcu pa se lahko spomni svojih osebnih namenov,
s katerimi se udeležuje maše. »Duhovnik pravi 'Molimo', zatem je trenutek tišine
in vsak pomisli na stvari, ki jih potrebuje, ki jih želi prositi v molitvi,«
je povzel papež.
Trenutek tišine
Tišina ne pomeni samo odsotnosti besed, ampak pripraviti se na poslušanje drugih glasov:
glasu našega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha. Pri bogoslužju je narava svete
tišine odvisna od trenutka, ki ji je namenjen. »Pri skupnem kesanju in po povabilu
k molitvi, pomaga k zbranosti; po branju beril ali po pridigi je poziv h kratkemu
premišljevanju o tistem, kar se je slišalo; po obhajilu spodbuja notranje slavljenje
in molitev,« je papež navedel pojasnila iz Rimskega misala. Pred začetno molitvijo
torej tišina pomaga, da se poglobimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi
pomembno prisluhniti našemu duhu, da bi ga zatem lahko odprli Gospodu. Morda so za
nami dnevi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu, klicati njegovo
pomoč, prositi ga, naj nam je blizu; morda imamo bolne družinske člane in prijatelje
ali pa ti preživljajo težke preizkušnje; morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in
sveta. In ravno temu je namenjena kratka tišina preden duhovnik, ki sprejme namene
vsakega in v imenu vseh Bogu na glas izreče skupno molitev, kar je ravno glavna prošnja
vseh posameznih namenov. S tem se zatem zaključi začetni obred maše. Papež Frančišek
je vsem duhovnikom priporočil, naj spoštujejo ta trenutek tišine in naj ne hitijo:
»Brez te tišine tvegamo, da se zanemari zbranost duše.«
Kristus je tisti, ki moli
Duhovnik moli glavno prošnjo z razprostrtimi rokami. To je molitvena drža, ki so jo
kristjani prevzeli že v prvih stoletjih, da bi posnemali Kristusa z razprtimi rokami
na lesu križa, kakor lahko vidimo na poslikavah v rimskih katakombah. Tako je Kristus
tisti, ki moli. V Križanem prepoznamo Duhovnika, ki daruje Bogu všečno daritev.
Bogoslužje naj je naša šola molitve
V rimskem obredu so molitve zgoščene, a bogate s pomenom. Po papeževih besedah lahko
o njih veliko premišljujemo. »Vračati se k premišljevanju besedil tudi izven maše
nam lahko pomaga naučiti se, kako se obrniti na Boga, kaj ga prositi, katere besede
uporabiti,« je dejal papež Frančišek in sklenil z željo, da bi bogoslužje za
vse nas postalo prava šola molitve.
All the contents on this site are copyrighted ©. |