Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Hilarija iz Poitiersa

Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja. - RV

12/01/2018 09:30

Kateheza, sreda, 10. oktobra 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih očetov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa, velikem škofu iz 4. stoletja. V soočenju z arijanci, ki so Jezusa, Božjega Sina, imeli za eno od ustvarjenin, čeprav odlično, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil vse svoje življenje obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je Bog tako kot Oče, ki ga je rodil od večnosti.

Kratek življenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o večini Hilarijevega življenja. Starodavni viri pravijo, da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoječi družini. Prejel je solidno književno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti, da bi rasel v krščanskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki je umrl, da bi nam dal večno življenje. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil sinode v Béziersu, v južni Franciji, tako imenovane sinode lažnih apostolov, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti “lažni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali obsodbo poitierskega škofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen zapustiti Galijo.

Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v današnjo Turčijo, in prišel v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da je odločno delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnejšega in najbolj znanega dogmatičnega dela O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze, kjer se že pokaže Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resničnost imen Očeta in Sina in razvija svojo trinitarično teologijo izhajajoč iz krstnega obrazca, ki nam ga je dal Gospod sam: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Istost narave Očeta in Sina
Oče in Sin sta iste narave. In če bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti, da je Sin nižji od Očeta, nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlago, da bi se izognili zavajajočim razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namreč govorijo o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo človeškost. Nekatera se nanašajo nanj v njegovem predobstoju pri Očetu, druga upoštevajo njegovo stanje sestopa (kénosis), njegovega spusta vse do smrti, spet druga, končno, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom škofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odločen v nasprotovanju skrajnim arijancem se kaže sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved, da je Sin v svojem bistvu podoben Očetu, in seveda iskal načinov, kako bi jih privedel do polne vere, po kateri med Očetom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost v božanstvu. Tudi to se mi zdi značilno zanj: duh sprave, ki skuša razumeti tiste, ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa.

Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko segel daleč preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361 je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odločnosti in blagosti poitierskega škofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega življenja je sestavil še Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razložil po načelu, predstavljenem v začetku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so rečene v psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas, s katerim je govoril preroški duh, kakršenkoli že, nanašati na spoznanje prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo učlovečenje, trpljenje in kraljestvo in na slavo ter moč našega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.

Večkrat se je Hilarij imel priliko srečati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa  je bodoči škof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja še danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja.

Izhodišče Hilarijevega nauka je krstna vera
Če povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij našel izhodišče za teološko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij piše: Jezus »je ukazal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19), to je v izpovedovanju Tvorca, Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog Oče, iz katerega vse izhaja. In samo eden je naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse narejeno  (1 Kor 8,6), in samo eden je Duh (Ef 4,4), dar v vseh ... V ničemer ni mogoče najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v Očetu, Sinu in v Svetem Duhu neskončnost Večnega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1). Ker je Bog Oče ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega božanstva Sinu. Še posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti nič drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče, je to v svoji polnosti. To ime ne dopušča polovičarstva, kakor da bi bil Oče z nekih vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61).

Samo v Kristusu človeštvo najde zveličanje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakršnegakoli pomanjkanja ali zmanjšanja: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam 2,8). Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde zveličanje. Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka, »je postal meso vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam 51,16). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil človek, vse pritegnil k sebi –, čeprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da slečejo starega človeka (prim. Ef 4,22) in ga pribijejo na njegov križ (prim. Kol 2,14); pod pogojem, da zapustijo prejšnja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pričakovanju življenja (prim. Kol 1,12; Rim 6,4)« (prav tam 91,9).

Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je značilno, da se teološka refleksija spreminja v molitev in se molitev vrača v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.

Molitev sv. Hilarija
Naj zaključim današnjo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi naša molitev: »Daj, Gospod«, se navdihnjeno izraža Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici 12,57).
Prevedel br. Miran Špelič OFM

12/01/2018 09:30