Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ S papežem Frančiškom skozi minuli teden

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (8. – 13. januar 2018)

- AFP

14/01/2018 10:00

Kateheza: Slava in glavna prošnja
»Vračati se k premišljevanju besedil tudi izven maše nam lahko pomaga naučiti se, kako se obrniti na Boga, kaj ga prositi, katere besede uporabiti. Naj bogoslužje za vse postane prava šola molitve,« je dejal papež Frančišek med splošno avdienco v sredo. Katehezo je namenil »slavi« in »glavni prošnji«, ki sta del začetnega obreda svete maše. Izpostavil je pomen tišine, ki verniku pomaga k notranji zbranosti in osebni molitvi.

»Tišina ne pomeni samo odsotnosti besed, ampak pripraviti se na poslušanje drugih glasov: glasu našega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha.« Pri bogoslužju je narava svete tišine odvisna od trenutka, ki ji je namenjen. »Pri skupnem kesanju in po povabilu k molitvi, pomaga k zbranosti; po branju beril ali po pridigi je poziv h kratkemu premišljevanju o tistem, kar se je slišalo; po obhajilu spodbuja notranje slavljenje in molitev,« je papež navedel pojasnila iz Rimskega misala. Pred začetno molitvijo torej tišina pomaga, da se poglobimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi pomembno prisluhniti našemu duhu, da bi ga zatem lahko odprli Gospodu. Morda so za nami dnevi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu, klicati njegovo pomoč, prositi ga, naj nam je blizu; morda imamo bolne družinske člane in prijatelje ali pa ti preživljajo težke preizkušnje; morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in sveta.

In ravno temu je namenjena kratka tišina preden duhovnik, ki sprejme namene vsakega in v imenu vseh Bogu na glas izreče skupno molitev, kar je ravno glavna prošnja vseh posameznih namenov. S tem se zatem zaključi začetni obred maše. Papež Frančišek je vsem duhovnikom priporočil, naj spoštujejo ta trenutek tišine in naj ne hitijo: »Brez te tišine tvegamo, da se zanemari zbranost duše.«

Papež diplomatskemu zboru o človekovih pravicah
V ponedeljek so na avdienci s papežem Frančiškom bili člani diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. Sveti oče je med govorom v ospredje postavil Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki so jo Združeni narodi sprejeli pred sedemdesetimi leti, 10. decembra 1948.

Kot je dejal, govoriti o človekovih pravicah za Sveti sedež pomeni predvsem »predložiti središčnost dostojanstva osebe, ki je hotena in ustvarjena od Boga ter po njegovi podobi in podobnosti«. Jezus nam je namreč dal spoznati, da je vsak človek, neodvisno od svojega fizičnega, duhovnega in socialnega stanja, vreden spoštovanja in upoštevanja. S krščanskega vidika torej obstaja pomembna povezava med evangeljskim sporočilom in priznanjem človekovih pravic. Papež je v govoru posebej izpostavil pravico do življenja, do miru in do družine. Sveti sedež se v odnosu s civilnimi oblastmi ne poteguje za drugo kot za duhovno in materialno blagostanje človeške osebe in pospeševanje skupnega dobrega.

Splošne človekove pravice črpajo svojo predpostavko iz »narave, ki objektivno združuje človeški rod«. Sprejete so bile, da bi odstranile zidove ločitev, ki delijo človeško družino, in pospeševale tisto, kar družbeni nauk Cerkve imenuje »celostni človeški razvoj«. Ta se nanaša na »napredovanje vsakega človeka in vsega človeka, vse do vključitve celotnega človeštva«. Skrčen pogled na človeško osebo namreč »odpre pot za širjenje nepravičnosti, družbene neenakosti in korupcije«.

Homilije iz Doma sv. Marte
Med jutranjimi mašami v kapeli Doma sv. Marte je papež premišljeval o svetopisemskih odlomkih, ki so se brali med bogoslužjem. V ponedeljek je govoril o zaničevanju slabotnejših ter dejal, da je to sled izvirnega greha in torej hudičevo delo.

Med mašo v torek je papež govoril o duhovnikih in njihovi »oblasti«. »Jezus je imel oblast, ker se je približal ljudem«, razumel je njihove probleme, bolečino in grehe. »Ker je bil blizu, je razumel. Sprejemal, ozdravljal in učil je z bližino,« je razlagal sveti oče. »Kar pastirju da oblast ali kar prebudi oblast, ki je dana od Očeta, je bližina: bližina Bogu v molitvi – pastir, ki ne moli, pastir, ki ne išče Boga, je izgubil; in bližina ljudem. Pastir, ki je odmaknjen od ljudi, s sporočilom ne pride do ljudi. Bližina, ta dvojna bližina. To je maziljenost pastirja, ki je ganjen pred darom Boga v molitvi in ki zna biti ganjen pred grehi, problemi, boleznimi ljudi.«

V petek je papež Frančišek govoril o krščanski molitvi, ki mora biti pogumna: »Vedno, kadar se približamo Gospodu, da bi ga kaj prosili, je treba izhajati iz vere in to storiti v veri. 'Imam vero, da me ti moreš ozdraviti. Verjamem, da ti to lahko storiš.' In imeti pogum, da ga izzovemo, kakor je to storil gobavec, kakor je to storil hromi. Molitev v veri … Pogum v boju, da bi prispeli do Gospoda. Pogum, da bi imeli vero. 'Če ti hočeš, me moreš ozdraviti. Če ti hočeš. Jaz verujem.' Pogum, da se približamo Gospodu, kadar imamo težave. Velikokrat je potrebna potrpežljivost in znati čakati pravi čas. A ne odnehati, vedno iti dalje … Če molitev ni pogumna, ni krščanska.«

14/01/2018 10:00