SANTIAGO (torek, 16. januar 2018, RV) – V Santiagu je papež Frančišek obiskal tudi ženski zapor, ki je poimenovan po sv. Joakimu. Danes tukaj zaporno kazen prestaja 770 žensk, kar predstavlja 45 % vseh zapornic v Čilu.
Zapustiti logiko, ki stvarnost deli na dobre in slabe
Svetega očeta sta ob prihodu sprejeli dve zapornici s svojima otrokoma in mu poklonili
cvetje. Janeth pa je kot predstavnica zapornic spregovorila o svoji življenjski zgodbi.
Njej se je papež v govoru tudi najprej zahvalil, ker je znala z vsemi zbranimi podeliti
svojo bolečino in pogumno prositi odpuščanje. »Koliko se moramo še naučiti iz
te tvoje drže, polne poguma in ponižnosti!« je dejal. »Hvala, da nas spominjaš
na to držo, brez katere se razčlovečimo […], izgubimo zavedanje, da smo se zmotili
in da smo vsak dan poklicani k ponovnemu začetku, na tak ali drugačen način.« Pri
tem je spomnil na Jezusove besede: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže
kamen vanjo« (Jn 8,7). »Vabi nas, da zapustimo poenostavljeno logiko, ki
stvarnost deli na dobre in slabe, in vstopimo v dinamično logiko, ki je zmožna prevzeti
krhkost, meje in tudi greh, da bi nam pomagala iti naprej.«
Papež je spomnil, da sta mu ob prihodu dobrodošlico izrekli dve mami z otrokoma, kar je bilo izhodišče, da je v nadaljevanju govora v ospredje postavil dva elementa: mati in otroci.
Ženske – zmožne rojevati prihodnost
Najprej je spregovoril o materah in zbranim takole dejal: »Mnoge med vami ste
matere in veste, kaj pomeni dati življenje. V svojem telesu ste znale nositi življenje
in ste ga dale na svet. Materinstvo ni in nikoli ne bo problem. Je dar, eden najčudovitejših
darov, ki ga lahko imate.« Kot je nadaljeval, se zapornice danes nahajajo pred
podobnim izzivom: gre za rojstvo življenja: »Danes se od vas pričakuje, da daste
na svet prihodnost. Da jo vzgajate, ji pomagate, da se razvije. Ne samo za vas, ampak
za vaše otroke in za vso družbo. Ve, ženske, imate neverjetno zmožnost, da se prilagodite
razmeram in greste naprej. Danes vas želim spodbuditi k zmožnosti rojevanja prihodnosti,
ki živi v vsaki od vas. Tisti zmožnosti, ki vam omogoča, da se borite proti mnogim
determinizmom 'popredmetenja', ki osebe spreminjajo v predmete, ki ubijajo upanje.
Nihče med nami ni neka stvar. Vsi smo osebe. In kot osebe imamo to razsežnost upanja.
Ne pustimo se 'popredmetiti'. Nisem številka, nisem zapornik s številko.«
»Drage sestre, ne! Ni res …«
To, da so zapornice prikrajšane za svobodo, ni sinonim za izgubo sanj in upanja, je
nadaljeval sveti oče. »Biti prikrajšane za svobodo ni isto kot biti prikrajšane
za dostojanstvo.« Iz tega sledi, da se je treba boriti proti vsaki obliki klišeja,
etikete, ki nam pravi, da se ni mogoče spremeniti ali da ni vredno ali da je rezultat
vedno isti. »Drage sestre, ne!« je poudaril papež Frančišek. »Ni res,
da je rezultat vedno isti. Vsak napor v boju za boljši jutri, čeprav se velikokrat
lahko zdi, da pada v prazno, bo vedno dal sad in vam bo povrnjen.«
Otroci so moč, so upanje, so spodbuda
Na drugem mestu je papež spregovoril o otrocih. Otroci »so moč, so upanje, so
spodbuda. So živi spomin, da se življenje gradi tako, da se gleda naprej in ne nazaj.« Zapornice
so danes sicer prikrajšane za svobodo, a to ne pomeni, da je ta situacija dokončna. »Vedno
gledati proti obzorju, naprej, proti ponovni vključitvi v običajno družbeno življenje,« je
opogumil. Kazen brez prihodnosti, obsodba brez prihodnosti ni človeška obsodba – je
mučenje. Vsaka kazen namreč mora imeti obzorje, obzorje ponovne vključenosti v družbo
in torej tudi priprave na to vključenost. »Vedno glejte proti obzorju, vedno glejte
proti ponovni vključenosti v običajno družbeno življenje,« jih je spodbudil in
z odobravanjem omenil projekte, kot sta Espacio Mandela in Fundacion
Mujer levantate.
Roke, ki pomagajo ponovno vstati
Spomnil je na evangeljski odlomek, kjer so se mnogi norčevali iz Jezusa, ker je rekel,
da hči predstojnika shodnice ni umrla, ampak spi (glej Mr 5,35-43). Pred posmehovanjem
je Jezusova drža paradigmatična: vstopil je tja, kjer je bila deklica, jo prijel za
roko in ji rekel: »Deklica, rečem ti, vstani!« Ta vrsta pobud je po papeževih
besedah živo znamenje Jezusa, ki vstopa v življenje vsakega od nas, ki gre onkraj
vsakega okvirja, ki ne dopusti poraza nobene bitke; prime nas za roko in nas vabi,
naj vstanemo. »Kako lepo, da obstajajo kristjani in osebe dobre volje, osebe katere
koli verske pripadnosti, tudi neverni, ki sledijo Jezusovim stopinjam in imajo pogum
vstopiti in biti znamenje tiste stegnjene roke, ki pomaga ponovno vstati,« je
dejal.
Vsi vemo, da se zaporna kazen žal velikokrat omeji predvsem na kaznovanje, ne da bi se ponudilo ustreznih sredstev za sprožitev procesov. Frančišek je ponovno izpostavil upanje: »Gledati naprej, oblikovati procese ponovnega vključevanja.« Ravno ta ponovna družbena vključenost mora zapornicam predstavljati sanje, pri čemer je poudaril, da je družba dolžna, da vsako od njih posebej vključi v družbo. Kraji, ki podpirajo programe vajeništva in spremljanja pri ponovnem vzpostavljanju odnosov, so znamenje upanja in prihodnosti. »Prizadevajmo si, da se bodo večali,« je spodbudil Frančišek. »Javna varnost ne sme biti omejena samo na ukrepe večje kontrole, ampak jo je predvsem treba graditi s preventivnimi ukrepi, z delom, z izobraževanjem in z večjim skupnostnim življenjem.«
Ob koncu je sveti oče pozdravil še vse pastoralne delavce, prostovoljce, osebje in ostale zaposlene v zaporu ter njihove družine. »Molim za vas,« jim je dejal. »Imate delikatno in kompleksno nalogo. In zato upam, da vam bodo oblasti lahko zagotovile tudi ustrezne pogoje, potrebne za opravljanje vašega dela z dostojanstvom. Z dostojanstvom, ki rojeva dostojanstvo.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |