Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež duhovnikom in posvečenim o Jezusovi ljubezni do potolčenega Petra ter prve skupnosti

Papež Frančišek je v santiaški katedrali nagovoril duhovnike, redovnike, redovnice posvečene osebe, stalne diakone in semeniščnike. - AP

17/01/2018 09:35

SANTIAGO (torek, 16. januar 2018, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober večer. Zadovoljen sem, da lahko to podelim z vami. Všeč mi je bil način, s katerim vas je kardinal Ezzati predstavil: »Tukaj so… posvečene, posvečeni, duhovniki, stalni diakoni, semeniščniki...«. Na misel mi je prišel dan našega posvečenja ali zaobljub, ko smo po predstavitvi rekli: »Tukaj sem Gospod, da izpolnim tvojo voljo.« Med tem srečanjem želimo reči Gospodu: »Tukaj smo«, da obnovimo svoj »da«. Skupaj želimo obnoviti odgovor na klic, ki je nekega dne stresel naše srce.«

S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor med srečanjem z duhovniki, redovniki, redovnicami posvečenimi osebami, stalnimi diakoni in semeniščniki v santiaški stolnici potem, ko so prebrali evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija, ko se Jezus po vstajenju razodene svojim učencem pri Tiberijskem morju.

Prebrani evangeljski odlomek:
Jn 21,1-19
Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem morju. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz Kane Galilejske, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Rekli so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.

Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, bil je namreč slečen, in se vrgel v morje. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter je tedaj stopil ven in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Nobeden izmed učencev pa si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?« Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; prav tako tudi ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

Govor papeža Frančiška

»Dragi bratje in sestre, dober večer. Zadovoljen sem, da lahko to podelim z vami. Všeč mi je bil način, s katerim vas je kardinal Ezzati predstavil: »Tukaj so… posvečene, posvečeni, duhovniki, stalni diakoni, semeniščniki...«. Na misel mi je prišel dan našega posvečenja ali zaobljub, ko smo po predstavitvi rekli: »Tukaj sem Gospod, da izpolnim tvojo voljo.« Med tem srečanjem želimo reči Gospodu: »Tukaj smo«, da obnovimo svoj »da«. Skupaj želimo obnoviti odgovor na klic, ki je nekega dne stresel naše srce.«

Da pa bomo to storili, menim, da nam za izhodišče lahko pomaga prebrani evangeljski odlomek, ki smo ga slišali ter si podelili tri trenutke Petra in prvotne skupnosti: Peter/potolčena skupnost, Peter/skupnost, ki ji je odpuščeno ter Peter/spremenjena skupnost. Poigravam se s tema dvojicama Peter – skupnost, ker ima izkušnja apostolov vedno ta dvojni vidik, osebnega in skupnostnega. Gresta vedno skupaj in ju ne moremo ločiti. Da, poklicani smo posamezno, a vendar vedno zato, da smo del večje skupine. Ne obstaja »selfi poklicanost«, ne obstaja. Poklicanost zahteva, da tebe fotografira nekdo drugi, kaj moremo? Tako je to...

Potolčeni Peter in potolčena skupnost
Vedno mi je bil všeč stil evangelijev, ki ne okrasi, niti ne osladi dogodkov, še manj jih naslika lepe. Predstavlja nam življenje kot je in ne, kakor bi moralo biti. Evangelij se ne boji predstaviti nam težkih trenutkov, celo konfliktnih, skozi katere so morali učenci iti.

Obnovimo prizor. Ubili so Jezusa. Nekatere žene so govorile, da je živ (prim. Lk 24,22-24). Četudi so videli vstalega Jezusa, je bil dogodek preveč močan, da so učenci potrebovali čas za razumevanje tega, kar se je zgodilo. Ko je bilo rečeno: »bilo je tako veselje, da niso mogli verjeti«, to pomeni, da so potrebovali čas za razumevanje tega, kar se je zgodilo. To razumevanje bo prišlo na binkošti s poslanim Svetim Duhom. Vdor Vstalega potrebuje čas, da se spusti v srca njegovih. Učenci so se vrnili domov in šli početi to, kar so znali, torej ribariti. Niso bili vsi, samo nekateri. Ločeni med sabo? Razdrobljeni? Tega ne vemo. To kar nam pove Sveto pismo, je samo to, da tisti, ki so bili, niso nič ulovili. Prazne mreže imajo.

Bila pa je še druga praznina, ki jih je podzavestno težila. Zbeganost in vznemirjenost zaradi smrti njihovega Učitelja. Ni ga več, križan je bil. Ni pa bil samo On križan, temveč tudi oni, saj je Jezusova smrt razkrila vrtinec navzkrižij v srcih njegovih prijateljev. Peter ga je zatajil, Juda ga je izdal, drugi so zbežali ali se skrili. Samo peščica žena in ljubljeni učenec je ostala. Ostanek se je razbežal. Samo nekaj dni in vse je bilo porušeno. To so ure zbeganosti in vznemirjenosti v življenju učenca. V trenutkih, ko se prah preganjanj, stisk, dvomov in tako naprej, dvigne zaradi kulturnih in zgodovinskih dogodkov, ni lahko najti pot, po kateri hoditi. Obstajajo različne skušnjave, ki so značilne za takšen trenutek: razpravljanje o idejah, dejstvu dati premajhno pozornost, preveč se osredotočiti na preganjalce, a mislim, da je najhujša od vseh skušnjav ta, da se ustavimo ter prežvekujemo potrtost. Da, prežvekovati potrtost. To je to, kar se je zgodilo učencem.

Kakor je rekel kardinal Ezzati: Duhovniško ter posvečeno življenje v Čilu gre skozi težke razburkane ure in ne tako nepomembne izzive. Skupaj z zvestobo velike večine je rasla tudi ljuljka zla in posledično temu je sledilo pohujšanje ter odpad.

Trenutek razburkanosti. Vem za bolečino, ki so jo povzročili primeri zlorab mladoletnih ter s pozornostjo spremljam, kaj vse počnete, da bi prerasli to težko in boleče zlo. Torej bolečino po pretrpljeni škodi ter trpljenje žrtev in njihovih družin, potem ko so doživeli izdajo zaupanja, ki so ga imeli do služabnikov Cerkve. Bolečino zaradi trpljenja cerkvenih skupnosti, pa tudi za vašo bolečino, bratje, ki ste poleg predanega napora, doživeli tudi škodo povzročeno zaradi sumov in nastalih razprav, kar je v mnogih lahko prebudilo dvom, strah in nezaupanje. Vem, da ste bili včasih deležni žalitev na podzemnih železnicah ali ko ste hodili po cesti in tudi, ko greste na številna področja oblečeni kot duhovniki to drago plačate. Zaradi tega vas vabim, da prosimo Boga, naj nam da bistrovidnost, s katero bomo resničnost poimenovali s pravim imenom, pogum, da prosimo odpuščanja ter sposobnost, da se naučimo prisluhniti temu, kar nam On govori. Nikar prežvekovati potrtosti.

Rad bi dodal še en pomemben vidik. Naše družbe se spreminjajo. Današnji Čile je zelo drugačen od tistega, ki sem ga poznal v času svoje mladosti, ko sem bil v formaciji. Porajajo se nove in raznolike kulturne oblike, ki se ne prilagodijo znanim okvirjem. Priznati moramo, da večkrat ne vemo, kako naj se vključimo v te nove situacije. Pogosto sanjamo o »egiptovski čebuli« ter s tem pozabljamo, da je obljubljena dežela pred nami in ne za nami. Obljuba je sicer od včeraj, ampak je za jutri. Tako lahko pademo v skušnjavo, da se v obrambi svojih pozicij zapremo in osamimo in nam ne preostane drugega, kot da imamo monologe. Lahko smo tudi skušani, da je vse v redu, vendar pa namesto, da bi izpovedovali dobro novico, je to, kar izpovedujemo le apatija in razočaranje. S tem si zapiramo oči pred pastoralnimi izzivi in hkrati verjamemo, da nam Sveti Duh nima nič več za reči. Ob tem pozabljamo, da je evangelij pot spreobrnitve, vendar ne samo drugih, ampak tudi nas.

Naj nam je všeč ali pa ne, povabljeni smo soočiti se z resničnostjo takšno, kakršna je. Z osebno, skupnostno in družbeno resničnostjo. Učenci so rekli, da so mreže prazne. Iz tega lahko razumemo občutja, ki jih to poraja. Vračajo se domov, ne da bi lahko pripovedovali o velikih dogodivščinah, vračajo se domov praznih rok, vračajo se domov potolčeni.

Kaj je torej ostalo od tistih močnih, pogumnih, živahnih učencev, ki so se čutili izbrane ter so zapustili vse in šli za Jezusom (prim. Mr 1.16-20)? Kaj je ostalo od tistih učencev, ki so bili tako gotovi vase, da bi šli v zapor in bi celo dali življenje za svojega Učitelja (prim. Lk 22,33) in ki so v njegovo obrambo hoteli priklicati ogenj na zemljo (prim. Lk 9,45), ki bi zaradi njega potegnili meč iz nožnice in šli v boj (prim. Lk 22,49-51)? Kaj je ostalo od Petra, ki je grajal svojega Učitelja o tem, kako bi moral živeti in mu vsiljeval svoj program življenja, torej potrtost (prim. Mr 8,31-33)?

Peter, ko mu je odpuščeno – skupnost, ko ji je odpuščeno
To je ura resnice v življenju prve skupnosti. To je ura, v kateri se je Peter soočil z delom samega sebe, z delom svoje resnice, ki je večkrat ni hotel videti. Imel je izkušnjo svojih meja, svoje krhkosti, tega, da je grešnik. Peter, nepremišljen in impulziven voditelj in rešitelj, z veliko mero samozadostnosti in izrednim zaupanjem v samega sebe, se je moral podvreči lastni slabosti in lastnemu grehu. Bil je grešnik tako kakor drugi, bil je pomoči potreben tako kakor drugi, bil je krhek tako kakor drugi. Peter je razočaral Njega, kateremu je prisegel zaščito. To je torej ključna ura v Petrovem življenju.

Kot učencem, kot Cerkvi se lahko zgodi isto. So namreč trenutki, ko se moramo soočiti, ne s svojo veličino, temveč s svojimi slabostmi. To so ključne ure v življenju učenca, je pa to tudi ura, iz katere se rodi apostol. Pustimo, da nas besedilo vodi naprej: »Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« (Jn 21,15).

Potem ko so pojedli, je Jezus povabil Petra, da napravita nekaj korakov in edina beseda je vprašanje, vprašanje po ljubezni: Me ljubiš? Jezus ni ničesar očital ne obsojal. Edino, kar hoče storiti, je rešiti Petra. Hoče ga rešiti pred nevarnostjo, da bi ostal zaprt v svoj greh, da bi še naprej žvečil potrtost, sad svoje omejenosti, da bi se zaradi svoje omejenosti odpovedal vsemu dobremu, kar je preživel z Jezusom. Jezus ga hoče rešiti pred zaprtostjo vase in osamelostjo. Hoče ga rešiti pred tisto uničujočo držo, ki je samopomilovanje ali pa nasprotno, da bi zapadel v »saj je vse isto« in tako v razvodenitev vsakršnega prizadevanja v najškodljivejši relativizem. Rad bi ga osvobodil mišljenja, da je vsak, ki nasprotuje že sovražnik, ali da ne bi z vso vedrino sprejel nasprotovanja in  kritike. Hoče ga osvoboditi žalosti in še posebej nezadovoljstva. S tem vprašanjem je namreč Jezus povabil Petra, da bi prisluhnil svojemu srcu in se naučil razločevati. Kajti ni bilo od Boga to, da je branil resnico za ceno dejavne ljubezni, ne dejavno ljubezen za ceno resnice, niti ne ravnovesje za ceno obeh. Jezus hoče preprečiti, da Peter ne bi postal iskren uničevalec ali karitativni lažnivec ali zmedeni hromec, kakor se lahko zgodi v takih situacijah.

Jezus je Petra spraševal o ljubezni in je pri tem vztrajal, da bi mu ta lahko dal realističen odgovor: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad« (Jn 21,17). S tem ga je Jezus potrdil v poslanstvu. S tem ga je dokončno napravil za svojega apostola.

Kaj je torej okrepilo Petra kot apostola? Kaj nas ohranja kot apostole? Samo eno. Za to je bilo uporabljeno usmiljenje (prim. 1Tm 1,12-16). Obravnaval nas je z usmiljenjem. »Sredi naših grehov, omejenosti, bede, sredi naših številnih padcev, nas je Jezus videl, se nam je približal, nam je dal roko in je uporabil usmiljenje. Vsakdo od nas lahko uporabi spomin, se spomni vseh primerov, ko ga je Gospod videl, ga pogledal, se približal in uporabil usmiljenje« (Video sporočilo CELAM-u, 27. avgusta 2016).Vabim vas, da to tudi storite. Nismo tukaj zato, ker smo boljši od drugih. Nismo višji od drugih, ki se od zgoraj spuščajo, da bi se srečali s smrtniki. Marveč smo poslani v zavesti, da smo moški in ženske, ki nam je bilo odpuščeno. In to je vir našega veselja. Smo posvečene osebe, duhovniki v stilu ranjenega, mrtvega in vstalega Jezusa. Posvečeni, - in ko rečem posvečeni, rečem vsem vam, ki ste tukaj, - je tisti, je tista, ki sreča v svojih ranah znamenja vstajenja; ki zmore v ranah sveta videti moč vstajenja; ki kot Jezus ne gre naproti bratom in sestram z očitki in obsodbami.

Jezus Kristus se svojim ne predstavlja brez sledov ran, saj je Tomaž ravno izhajajoč iz njegovih sledov ran lahko izpovedal vero. Poklicani smo, da ne prikrivamo in skrivamo svojih sledov ran. Cerkev s sledovi ran je sposobna razumeti rane sveta in se z njimi poistovetiti, jih trpeti, spremljati jih in jih skušati zdraviti. Cerkev s sledovi ran se ne sili v središče, se nima za popolno, ampak postavlja v središče edinega, ki lahko zdravi rane in se imenuje Jezus Kristus.

Zavest, da imamo sledove ran, nas osvobaja, nas osvobaja sklicevanja nase, misli, da smo nekaj več. Osvobaja nas tiste »prometejske težnje njih, ki se skratka zanašajo samo na svoje moči in se imajo za več od drugih, ker spolnjujejo določene predpise ali ker so neomajno zvesti nekemu katoliškemu stilu iz preteklosti« (Veselje evangelija, 94).

V Kristusu so naše rane vstajenjske. Po njih postajamo solidarni. Pomagajo nam podirati zidove, ki nas imajo zasužnjene v elitni drži, ter nas spodbujajo, da vržemo mostove za srečanje s tolikimi, ki so žejni iste usmiljene ljubezni, ki jo lahko le Kristus podari. »Kolikokrat sanjamo o natančnih in dobro zasnovanih apostolskih razširitvenih načrtih, ki so tako značilni za poražene generale! Tako zatajimo svojo cerkveno zgodovino, ki je slavna, kolikor je zgodovina žrtev, upanja, vsakodnevnih bojev, življenja v služenju, stanovitnosti v delu, saj vedno delamo v 'potu svojega obraza'.« Z določeno zaskrbljenostjo vidim, da so skupnosti, ki so bolj zaskrbljene s tem, kolikokrat se pojavijo na oglasni deski, da zasedejo prostor, da se pojavijo in pokažejo, kot pa bi zavihale rokave ter šle in se dotaknile trpeče resničnosti našega vernega ljudstva.

Kot nas postavi pod vprašaj razmišljanje tistega svetega Čilenca, ki je opozarjal: »Torej, lažne bodo vse metode, ki so vsiljene zaradi uniformiranosti; vsi tisti, mislijo, da so usmerjeni k Bogu, a pozabljajo na svoje brate; vsi tisti, ki nam zastirajo oči, da ne vidimo vesolja, namesto, da bi nas učili, kako jih odpreti in vse povzdigniti k Stvarniku vseh stvari; vsi tisti, ki nas napravljajo sebičneže ter da gledamo sami sebe« (Sv. Albert Hurtado, Discurso a jóvenes de la Acción Católica, 1943).

Božje ljudstvo ne pričakuje od nas in nas ne potrebuje kot predstojnikov, ampak kot pastirje, posvečene može in žene, ki poznajo sočutje, ki znajo ponuditi roko, ki se znajo ustaviti pred tistim, ki je padel in ki kot Jezus pomagajo rešiti se tiste grešne spirale prežvekovanja potrtosti, ki zastruplja dušo.

Spremenjeni Peter - spremenjena skupnost
Jezus povabi Petra k razločevanju in tako začnejo dobivati moč številni dogodki v Petrovem življenju, kot je bila preroška gesta umivanja nog. Peter, ki se je uprl temu, da bi si pustil umiti noge, je začel razumevati, da do resnične velikosti prihajamo tako, da postanemo majhni in služabniki. Kakšna je Gospodova pedagogika! Od Jezusovega preroškega dejanja do preroške Cerkve, ki se, umita lastnega greha, ne boji iti služiti ranjenemu človeštvu.

Peter je na lastnem telesu doživel ne samo rano greha, ampak tudi svojih omejitev in slabosti. V Jezusu pa je odkril, da njegove rane lahko postanejo pot Vstajenja. Spoznati potrtega Petra, da bi spoznali spremenjenega Petra je povabilo, da preidemo od Cerkve potrtih obupancev k Cerkvi, služabnici tolikih potrtih, ki živijo ob nas. Cerkvi, ki je sposobna služiti svojemu Gospodu v lačnem, v jetniku, v žejnem, v brezdomcu, v nagem, v bolnem … (prim. Mt 25,35). Služenje, ki se ne istoveti s socialnim skrbstvom ali paternalizmom, ampak s spreobrnjenjem srca. Vprašanje ni v dati jesti ubogemu, obleči nagega, pomagati bolnemu, ampak upoštevati, da ima ubog, nag, bolan, jetnik, brezdomec dostojanstvo, da sede k naši mizi, da se med nami počuti "doma", da se počuti v družini. To je znamenje, da je Božje kraljestvo med nami. To je znamenje Cerkve, ki je bila ranjena zaradi lastnega greha, a jo je njen Gospod napolnil z usmiljenjem in se je po poklicanosti spreobrnila v preroško.

Obnoviti preroštvo pomeni obnoviti našo obveznost, da ne bomo čakali na idealen svet, na idealno skupnost, na idealnega učenca, da bi živeli ali da bi evangelizirali, ampak da bomo ustvarjali pogoje, da se bo vsak potrt človek lahko srečal z Jezusom. Ne ljubimo razmer, tudi ne idealne skupnosti, ampak ljubimo ljudi.

Iskreno, pretrpljeno in izmoljeno priznanje naših meja nas še zdaleč ne loči od našega Gospoda, ampak nam omogoči, da se vrnemo k Jezusu, vedoč, da »on lahko s svojo novostjo vedno prenovi naše življenje in našo skupnost, in četudi gre skozi temna obdobja in cerkvene šibkosti, krščanska ponudba nikdar ne ostari. […] Kadarkoli se skušamo vrniti k izvirom in ponovno pridobiti izvirno svežino evangelija, se pokažejo nove poti, ustvarjalne metode, druge oblike izrazov, bolj zgovorna znamenja, besede, polne prenovljenega pomena za sedanji svet.« Kako dobro dene vsakemu izmed nas, če dovolimo, da nam Jezus prenovi srce!

Na začetku tega srečanja sem vam dejal, da smo prišli, da z navdušenjem in zavzetostjo obnovimo svoj »da«. Obnoviti hočemo svoj »da«, vendar realističnega, ki temelji na Jezusovem pogledu. Vabim vas, da ob vrnitvi domov pripravite v svojih srcih neke vrste duhovno oporoko po zgledu kardinala Raúla Silve Henríqueza. Čudovita molitev, ki se začenja z besedami:

»Cerkev, ki jo ljubim, je vsakdanja sveta Cerkev … tvoja, moja, vsakdanja sveta Cerkev… Jezus, evangelij, kruh, evharistija, vsak dan telo ponižnega Kristusa. Z obličji ubogih in z obličji mož in žena, ki pojejo, ki se bojujejo, ki trpijo. Vsakdanja sveta Cerkev.« Vprašujem: Kakšna je Cerkev, ki jo ti ljubiš? Ali ljubiš to ranjeno Cerkev, ki najdeva življenje v Jezusovih ranah?

Hvala vam za to srečanje. Hvala vam za priložnost, da sem z vami obnovil »da«. Naj vas Karmelska Devica pokrije s svojim plaščem. Prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala.

17/01/2018 09:35