Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež Frančišek čilskim škofom o postmodernem občutku, klerikalizmu in sinodalnosti

Papež Frančišek med srečanjem s čilskimi škofi v zakristiji katedrale. - EPA

17/01/2018 07:00

SANTIAGO (sreda, 17. januar 2018, RV) – Papež Frančišek se je v torek zvečer po srečanju z duhovniki, redovniki, redovnicami, posvečenimi osebami, stalnimi diakoni in semeniščniki v santiaški katedrali srečal v zakristiji katedrale s čilskimi škofi, ki jih je takole nagovoril:

Dragi bratje,
zahvaljujem se za besede, s katerimi me je predsednik škofovske konference nagovoril v imenu vseh vas. Najprej želim pozdraviti msgr. Bernardina Piñera Carvallo, ki bo letos dopolnil 60 let škofovstva (najstarejši škof na svetu tako po starosti kakor po letih škofovstva) in je doživel štiri zasedanja 2. Vatikanskega koncila. Lep živi spomin!

Očetovstvo škofa
V kratkem bo minilo leto dni od vašega obiska ad limina; sedaj je na meni, da vas pridem obiskat in vesel sem, da imamo to srečanje po srečanju, ki sem ga imel s »posvečenimi«. Ena o naših prvenstvenih nalog je namreč ravno biti blizu našim posvečenim, našim duhovnikom. Če se pastir razprši, se bodo razpršile tudi ovce in jih bo dosegel vsak volk. Bratje, očetovstvo škofa do njegovih duhovnikov. Očetovstvo, ki ni ne paternalizem ne zloraba oblasti. To je dar, za katerega je treba prositi. Svojim duhovnikom bodite blizu na način sv. Jožefa. To očetovstvo pomaga k rasti in razvoju karizem, ki jih je Duh hotel izliti na vaše duhovnike.

Vem, da imamo za ta »pozdrav« malo časa, ker smo že na dolgo govorili med obiskom »ad limina«, med katerim smo se dotaknili različnih tem, vendar bi mi bilo všeč, če bi ponovil nekatere točke s srečanja, ki smo ga imeli v Rimu in bi jih lahko povzel v stavku: zavest, da smo ljudstvo, Božje ljudstvo.

Postmoderni občutek ne pripadanja nikomur
Eden od problemov, s katerimi se danes srečujejo naše družbe, je občutek, da so sirote, oziroma občutek, da ne pripadajo nikomur. Ta »postmoderni« občutek lahko prodre v nas in v naše duhovnike; tedaj začnemo misliti, da ne pripadamo nikomur, pozabljamo, da smo del svetega ljudstva, ki je zvesto Bogu, in da Cerkev ni in nikoli ne bo elita posvečenih, duhovnikov ali škofov. Svojega življenja, svoje poklicanosti in služenja ne bomo mogli vzdrževati brez zavesti, da smo Ljudstvo. Pozabljanje tega – kakor sem se izrazil, ko sem nagovoril Komisijo za Latinsko Ameriko – »prinaša s seboj različne nevarnosti in izmaličenja v naše izkustvo, tako osebno kot skupnostno, poslanstva, ki nam ga je zaupala Cerkev.«  Pomanjkanje zavesti, da pripadamo Božjemu ljudstvu kot služabniki in ne kot gospodarji, nas lahko pripelje do ene od skušnjav, ki povzročajo največjo škodo misijonski dejavnosti, ki smo jo dolžni pospeševati: klerikalizem, ki je karikatura poklica, ki smo ga prejeli.

Misijonsko poslanstvo pripada celotni Cerkvi
Pomanjkljivo zavedanje dejstva, da misijonsko poslanstvo pripada celotni Cerkvi in ne duhovniku ali škofu, omejuje obzorje in, kar je še hujše, omeji vse pobude, ki jih Duh lahko zbudi med nami. Povejmo jasno; laiki niso naši služabniki in ne naši uslužbenci. Niso dolžni kot »papagaji« ponavljati tega, kar rečemo. »Klerikalizem je daleč od tega, da bi dajal spodbudo različnim prispevkom in predlogom, ampak postopoma ugaša preroški ogenj, za katerega je celotna Cerkev poklicana, da zanj pričuje sredi svojih ljudstev. Klerikalizem pozabi, da vidnost in zakramentalnost Cerkve pripadata vsemu Božjemu ljudstvu (prim. Lumen gentium, 9-11) in ne samo nekaterim izvoljenim in razsvetljenim.«

Zaskrbljenost nad formacijo semeniščnikov
Prosim vas, bodimo pozorni na to skušnjavo, zlasti v semeniščih in skozi celoten vzgojni proces. Naj vam izpovem, da sem zaskrbljen glede formacije semeniščnikov, saj naj bi bili pastirji v službi Božjemu ljudstvu. Naj bi bili pastirji. Z naukom, z disciplino, z zakramentom, z bližino, z deli dejavne ljubezni, vendar tudi, da imajo to zavest ljudstva. Semenišča morajo poudariti, da morajo biti bodoči duhovniki sposobni služiti vernemu Božjemu ljudstvu, s tem da priznavajo različnost kultur in se odpovedujejo skušnjavi kakršne koli oblike klerikalizma. Duhovnik je služabnik Jezusa Kristusa, ki je protagonist, ki je navzoč v celotnem Božjem ljudstvu. Duhovniki jutrišnjega dne se morajo vzgajati glede na jutrišnji dan: njihovo služenje se bo odvijalo v sekulariziranem svetu, zato od nas, pastirjev, terja razločevanje, kako jih pripraviti, da bodo svoje poslanstvo vršili v tem konkretnem scenariju, ne pa v naših »idealnih svetovih ali položajih«. Poslanstvo, ki se dogaja v bratski povezanosti z vsem Božjim ljudstvom. Z ramo ob rami, s spodbujanjem in pospeševanjem laikata v ozračju razločevanja in sinodalnosti, ki sta dve bistveni značilnosti duhovnika jutrišnjega dne. Ne klerikalizmu in idealnim svetovom, ki nastopajo samo v naših načrtih, ne dotikajo pa se nikogaršnjega življenja.

Vse v službi evangelizacije
In tukaj je treba prositi Svetega Duha za dar, da bomo sanjali, prosim vas ne nehajte sanjati, sanjati in delali za misijonsko in preroško opredelitev, ki bo sposobna spremeniti vse, da bodo navade, načini, urniki, jezik in vsaka cerkvenostna struktura postali primarna sredstva bolj za evangelizacijo Čila kot za samoohranitev Cerkve. Ne bojmo se odstraniti tega, kar nas oddaljuje od misijonskega poslanstva.

Bratje, to sem vam hotel reči s tem povzetkom nekaterih osnovnih tematik, o katerih smo govorili med obiskom »ad limina«. Izročimo se v materinsko varstvo Marije, Matere Čila. Skupaj molimo za naše duhovnike, za posvečene; molimo za verno Božje ljudstvo, katerega del smo. In hvala za gostoljubnost v Čilu…

17/01/2018 07:00