Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež med homilijo v Temucu: Gospod, naredi nas za obrtnike tvoje enosti

Na letališču Maquehue je papež Frančišek daroval sveto mašo za napredek ljudstev. - EPA

17/01/2018 16:16

TEMUCO (sreda, 17. januar 2018, RV) – Papež Frančišek je prvi del današnjega dneva preživel v Temucu, kamor je z letalom prišel iz Santiaga ob 9.30 po lokalnem času. Na letališču Maquehue je daroval sveto mašo za napredek ljudstev. Med verniki so bili tudi predstavniki avtohtonih prebivalcev Aracuníje, ki so sooblikovali sveto mašo s tradicionalnimi elementi. Sveti oče je med homilijo razmišljal ob Jezusovi prošnji Očetu »Da bi bili vsi eno« ter poudaril, da je enost dar, za katerega je potrebno vztrajno prositi.

Poseben pozdrav avtohtonim prebivalcem
»Dober dan. "Mir vam bodi!" (Lk 24,36) Zahvaljujem se Bogu, da mi je dovolil obiskati ta lepi del naše celine, Araucaníjo: deželo, ki jo je Stvarnik blagoslovil z rodovitnostjo prostranih zelenih planjav, z gozdovi, polnimi mogočnih aravkarij – kakor je pesnica Gabriela Mistral zapisala v peti hvalnici tej čilski zemlji – z veličastnimi zasneženimi vulkani, z jezeri in rekami, polnimi življenja. Ta panorama nas dviga k Bogu in lahko je videti njegovo roko v vsakem bitju. Mnoge generacije mož in žena so ljubile in ljubijo to zemljo s skrbno varovano hvaležnostjo. Želim se zaustaviti in posebej pozdraviti člane ljudstva Mapuče, kot tudi druga avtohtona ljudstva, ki živijo v teh južnih pokrajinah: ljudstvo Rapanui z Velikonočnega otoka, Ajmare, Kečujce, Atakamce ter mnoge druge.«

Če se približamo zemlji, jo bomo slišali peti ... tudi o krivicah
»Ta dežela, če jo gledamo z očmi turistov, nas bo zelo navdušila, vendar pa bomo potem nadaljevali svojo pot kakor prej; če pa se približamo zemlji, jo bomo slišali peti. Kakor je zapisala Violeta Parra v eni izmed svojih pesmi: "Arauco nosi bolečino, o kateri ne morem molčati; so krivice stoletij, ki se zagrešujejo pred očmi vseh ".«

Maša za tiste, ki so trpeli in nosijo težo mnogih krivic
»V tem kotekstu zahvale za to zemljo ter za njene ljudi, pa tudi trpljenja in bolečine, obhajamo evharistijo. In sicer jo obhajamo na tem letališču Maqueque, na katerem so se zgodile hude kršitve človekovih pravic. To sveto mašo darujemo za vse tiste, ki so trpeli in so umrli ter za tiste, ki vsak dan na ramenih nosijo težo mnogih krivic. Jezusova daritev na križu je obtežena z vsem grehom in bolečino naših ljudstev, z bolečino, ki jo je potrebno odkupiti.«

Z Jezusom želimo prositi Očeta: da bi bili tudi mi eno
»V evangeliju, ki smo ga poslušali, Jezus prosi Očeta, "da bi bili vsi eno". (Jn 17,21) V ključni uri svojega življenja se zaustavi in prosi za enost. Njegovo srce ve, da je ena izmed najhujših groženj, ki prizadene in bo prizadela njegovo ljudstvo ter vse človeštvo, razdeljenost in spor, prevlada enih nad drugimi. Koliko po nepotrebnem pretočenih solza! Danes želimo vzeti za svojo to Jezusovo molitev, z Njim želimo vstopiti v ta vrt bolečine, tudi s svojimi bolečinami, da bi z Jezusom prosili Očeta: da bi bili tudi mi eno. Ne dopustimo, da nas premagata spor ali razdeljenost.«

Enost je dar, za katerega je potrebno vztrajno prositi
»Ta enost, za katero prosi Jezus, je dar, za katerega je potrebno vztrajno prositi v dobro naše dežele in njenih otrok. In potrebno je biti pozoren na skušnjave, ki se lahko pojavijo in "v korenini izpridijo" ta dar, ki nam ga želi podariti Bog in s katerim nas vabi, da bi bili verodostojni protagonisti zgodovine.«

Enost ni uniformiranost
»Ena izmed poglavitnih skušnjav, ki jih je potrebno soočiti, je ne zamešati enosti z uniformiranostjo. Jezus svojega Očeta ne prosi, da bi bili vsi enaki, identični; enost se namreč ne rodi in se ne bo rodila zaradi nevtraliziranja ali utišanja razlik. Enost ni simulacija ne prisilne integracije niti usklajevalnega izključevanja. Bogastvo neke dežele se rodi prav iz dejstva, da zna vsak njen član podeliti svojo modrost z drugimi. Ne gre za dušljivo uniformiranost, ki se navadno rodi iz prevlade in iz moči močnejšega; prav tako ne gre za ločitev, ki ne prizna dobrote drugih. Enost, za katero prosi in jo podarja Jezus, prepoznava to, kar je vsako ljudstvo, vsaka kultura povabljena prinesti tej blagoslovljeni zemlji. Enost je različnost, ki je spravljena, saj ne dopušča, da bi v njenem imenu opravičevali osebne ali skupnostne krivice. Potrebujemo bogastvo, ki ga lahko vsako ljudstvo ponudi in opustiti moramo logiko, ki verjame, da obstajajo višje in nižje kulture. Za izdelavo lepega plašča morajo tkalci poznati umetnost usklajevanja različnih materialov in barv; znati morajo dati čas vsaki stvari in v vsaki stopnji. Lahko bo imitiran na industrijski način, vendar bomo vsi prepoznali, da gre za oblačilo, ki je bilo izdelano sintetično. Umetnost enosti zahteva prave obrtnike, ki znajo usklajevati razlike v "laboratorijih" vasi, ulic, trgov in pokrajin. Ne gre za umetnost, ki je ustvarjena za pisalno mizo ali sestavljena zgolj iz dokumentov; gre za umetnost poslušanja in priznavanja. V tem je ukoreninjena njena lepota in tudi njeno upiranje minevanju časa in težavam, s katerimi se bo morala soočiti.«

Solidarnost je edino orožje, ki ga imamo proti "izsekavanju" upanja
»Enost, ki jo potrebujejo naša ljudstva, zahteva, da se poslušamo, vendar pa predvsem, da se prepoznamo, kar ne pomeni zgolj "sprejemanje informacij o drugih, [...] ampak, da bi kot dar sprejeli tisto, kar je Duh sejal pri njih, in je namenjeno tudi nam". (Veselje evangelija, 246) To nas uvaja na pot solidarnosti kot način tkanja enosti, kot način izgradnje zgodovine; solidarnosti, ki nas vodi, da rečemo: potrebujemo drug drugega v naših različnostih, da bi bila ta zemlja še naprej lepa. To je edino orožje, ki ga imamo proti "izsekavanju" upanja. To je razlog, da prosimo: Gospod, naredi nas za obrtnike enosti.«

Orožja enosti
Če želimo enost graditi na priznavanju drugega, v ta namen ne moremo sprejeti kateregakoli sredstva. Obstajata dve obliki nasilja, ki namesto da bi pomagali pri napredovanju procesov enosti in sprave, le-te nazadnje ogrožajo. Najprej moramo biti pozorni na izdelavo "lepih" sporazumov, ki se nikoli ne uresničijo. Lepe besede in sklenjeni načrti so sicer potrebni, vendar pa če ne postanejo konkretni, "s komolcem izbrišejo to, kar je bilo napisano z roko." Tudi to je nasilje, saj onemogoča upanje.

Recimo "ne" nasilju, ki uničuje
Drugič, nujno je zagovarjati dejstvo, da kultura vzajemnega prepoznavanja ne more biti utemeljena na nasilju in uničenju, ki končno zahtevata ceno človeških življenj. Ne more se zahtevati prepoznavanja tako, da se poniža drugega, saj to povzroči le še večje nasilje in razdeljenost. Nasilje povzroča nasilje, uničenje poveča razkol in ločitev. Nasilje postavi na laž še tako pravičen namen. Zato recimo "ne" nasilju, ki uničuje, v obeh njunih oblikah.«

Gospod, naredi nas za obrtnike tvoje enosti
»Te drže so kakor lava vulkana, ki vse uniči, vse požge in za seboj pusti le sterilnost in opustošenje. Namesto tega pa iščimo in se ne naveličajmo iskati dialoga za enost. Zato z močjo recimo: Gospod, naredi nas za obrtnike tvoje enosti.«

Z Jezusom recimo Očetu: Naj bomo tudi mi eno; naredi nas za obrtnike miru
»Vsi mi, ki smo na nek način vzeti iz zemlje (1 Mz 2,7), smo poklicani k dobremu življenju. Küme Monge, kakor nas spominja modrost prednikov ljudstva Mapuče. Koliko poti je potrebno prehoditi, koliko poti je potrebno, da bi se naučili! Küme Monge, globoko hrepenenje, ki izvira ne samo iz naših src, ampak odmeva kakor krik, kakor pesem v vsem stvarstvu. Zato, bratje, za otroke te zemlje, za otroke njihovih otrok, z Jezusom recimo Očetu: naj bomo tudi mi eno; Gospod, naredi nas za obrtnike miru.«

17/01/2018 16:16