2018-01-18 12:59:00

Papež Frančišek na katoliški univerzi v Santiagu o narodnem sobivanju in napredovanju v občestvu


SANTIAGO (četrtek, 18. januar 2018, RV) – Po srečanju z mladimi je papež Frančišek v sredo, 17. januarja zvečer obiskal Papeško čilsko katoliško univerzo.

Najprej je obiskal in pozdravil navzoče študente in profesorje, ki so do zadnjega kotička napolnili več dvoran, nato pa se je vrnil na dvorišče univerze, kjer ga je pozdravil rektor univerze. Zatem je papež nagovoril navzoče:
Gospod veliki kancler, kardinal Ricardo Ezzati,
bratje v škofovstvu,
gospod rektor, dr. Ignacio Sánchez,
spoštovane univerzitetne oblasti,
dragi profesorji, uslužbenci, osebje univerze,
dragi študentje!

Vesel sem, da sem z vami v tej študijski hiši, ki je v svojem skoraj 130 letnem obstoju neprecenljivo služila deželi. Zahvaljujem se gospodu rektorju za njegove besede dobrodošlice v imenu vseh navzočih. Gospod rektor, zahvaljujem se Vam tudi za dobro, ki ga storite s svojo modrostjo pri vodenju univerze in pri pogumni obrambi istovetnosti katoliške univerze.

Zgodovina te univerze se nekako prepleta z zgodovino države Čile. Na tisoče mož in žena, ki so se tu oblikovali, je opravljalo pomembne naloge za razvoj domovine. Rad bi se posebej spomnil lika svetega Alberta Hurtada, ki je pred sto leti začel svoj študij tukaj. Njegovo življenje postaja jasno pričevanje, kako razum, akademska odličnost in strokovnost pri delovanju, usklajene z neokrnjeno vero, pravičnostjo in ljubeznijo, pridobivajo preroško moč, zmožno, da odpira obzorja in razsvetljuje pot, zlasti za tiste, ki so odrinjeni  iz družbe. Zlasti seveda danes, ko vlada ta kultura odmetavanja.

Zato bi rad povzel Vaše besede, gospod rektor, ko ste rekli: “Imamo pomembne izzive za našo domovino, izzive, ki so povezani z narodnim sobivanjem in sposobnostjo, da napredujemo v občestvu.

1. Narodno sobivanje
Govoriti o izzivih pomeni predpostavljati, da obstajajo položaji, ki so dosegli točko, ki terja preudarek. Tisto, kar je bilo morda do včeraj dejavnik edinosti in povezanosti, danes zahteva nove odgovore. Pospešeni ritem in skoraj vrtoglavi zagon nekaterih dogajanj in sprememb, ki se uveljavljajo v naših družbah, nas resno in brez odlašanja kličejo k premisleku, ki ni naiven, utopičen in še manj voluntarističen. To ne pomeni zavirati razvoja spoznanja, ampak omogočati, da je univerza prednostni kraj »uresničevanja slovnice dialoga, ki oblikuje srečanje«. »Resnična učenost je namreč sad premišljevanja, pogovora in velikodušnega srečanja med osebami«.

Narodno sobivanje je mogoče – med drugim – toliko, kolikor ustvarjamo takšne vzgojne procese, ki nas preoblikujejo, vključujejo in omogočajo sobivanje. Vzgoja za sobivanje ne pomeni samo to, da dodajamo vrednote k vzgojnemu delu, ampak da porajamo dinamiko sobivanja znotraj samega vzgojnega procesa. Ne gre samo za vsebine, ampak za to, da učimo misliti in razmišljati celovito in povezovalno. To so klasiki poimenovali forma mentis. Da bi to dosegli, je potrebno razvijati tisto, kar bi opredelil celovito alfabetizacijo, ki zna preurejati preoblikovalne procese, ki se dogajajo znotraj naših družb.

Takšen proces alfabetizacije zahteva, da sočasno delujemo za poenotenje različnih govoric, ki nas sestavljajo kot osebe. Zahteva torej vzgojo, ki povezuje in usklajuje razum (glavo), čustva (srce), ali glavo, srce in delovanje. To bo omogočalo harmonično rast študentov ne le na osebni ravni, ampak tudi na družbeni. Potrebno je ustvarjati prostore, v katerih delitev ne bo prevladujoči vzorec mišljenja. Zato je potrebno učiti misliti na to, kar čutimo in delamo. Čutiti to, kar mislimo in delamo. Delati to, kar mislimo in čutimo. To je dinamizem sposobnosti v službi osebe in družbe.

Alfabetizacija, osnovana na poenotenju različnih govoric, ki nas sestavljajo, bo vključevala študente v njihovem vzgojnem procesu pred izzivi, ki jih bo bližnja prihodnost postavila prednje. »Ločitev« znanj in govoric, nepismenost v povezovanju različnih razsežnosti življenja povzroča zgolj družbeno drobitev in delitev.

V tej tekoči  in lahkotni  družbi, kakor so jo opredelili nekateri misleci, izginjajo oporne točke, na katerih se morejo osebe izgrajevati posamezno in skupnostno. Zdi se, da je danes »oblak« novo stičišče, za katero je značilno pomanjkanje stabilnosti, ker vse izhlapeva in torej izgublja trdnost.

To pomanjkanje trdnosti bi bilo lahko  eden od razlogov za izgubo zavesti javnega prostora. Ta prostor zahteva minimum preseganja zasebnih interesov (živeti dlje in bolje), da bi gradili na osnovah, ki izkazujejo tisto pomembno razsežnost našega življenja, ki je naš skupni »mi«. Brez te zavesti, a zlasti brez tega občutka in brez tega izkustva je in bo zelo težko zgraditi narod. Sicer bi se zdelo, da je pomembno samo tisto, kar se tiče posameznika, medtem ko vse tisto, kar ostaja zunaj tega območja, postane zastarelo. Kultura takšne vrste je izgubila spomin, izgubila je vezi, ki podpirajo in omogočajo življenje. Brez »mi« ljudstva, družine, naroda in hkrati brez »mi« prihodnosti, otrok, jutrišnjega dne; brez »mi« mesta, ki presega »mene« in je bogatejše od posameznikovih interesov, bo življenje ne samo vedno bolj razdrobljeno, ampak tudi bolj konfliktno in nasilno. Univerza v tem smislu živi izziv, da v svojem lastnem okolju poraja nove dinamike, ki presegajo vsako drobljenje znanja in pospešuje resnično universitas.

2. Napredovanje v občestvu
Iz tega izhaja druga zelo pomembna prvina za to študijsko hišo: sposobnost, da napredujemo v občestvu. Z veseljem sem zvedel za evangelizacijsko prizadevanje in veselo živost vaše univerzitetne pastorale, kar je znamenje mlade,  žive in misijonarske Cerkve. Misijoni, ki jih vsako leto izvajate v raznih delih dežele, so močno in zelo spodbudno znamenje. Ob teh priložnostih razširjate obzorje svojega pogleda in vstopate v stik z različnimi stvarnostmi, ki vas napravljajo gibljive onkraj tega dogodka. »Misijonar« – »poslanec« v etimološkem pomenu besede - se namreč nikoli ne vrne z misijona takšen, kakršen je bil prej. Izkuša mimohod Boga, ko sreča toliko obrazov, ki jih ni poznal, ki mu niso bili domači ali pa so bili daleč.

Takšne izkušnje ne morejo ostati ločene od univerzitetne poti. Klasične metode raziskovanja doživljajo meje, zlasti ko gre za kulturo,  kakršna je naša, ki pospešuje neposredno in trenutno udeleženost oseb. Sedanja kultura terja nove oblike, zmožne vključiti vse udeležence, ki posvečajo svoje sile družbeni in vzgojni stvarnosti.  Zato je pomembno razširiti pojem vzgojnega občestva.

To občestvo se mora  soočiti z izzivom, da ne ostane ločeno od (novih) oblik zavesti; in da ne gradi zavesti ob robu svojih naslovljencev. Potrebno je, da zmore ozaveščanje porajati medsebojnost med predavalnico in modrostjo ljudstev, ki sestavljajo to blagoslovljeno deželo. To je modrost polna uvidov, »vonjev«, ki jih ni mogoče zanikati, kadar mislimo na Čile. Tako se bo porajalo tisto oplajajoče sodelovanje med znanstveno natančnostjo in intuicijo ljudstva. Takšno tesno vzajemno sodelovanje preprečuje ločitev med razumom in delovanjem, med mišljenjem in čutenjem, med poznavanjem in življenjem, med poklicem in služenjem. Znanje se  mora vedno počutiti v služenju življenja in se srečevati z njim, da bi še bolj napredovalo. Potemtakem se vzgojno občestvo ne more omejevati na predavalnice in knjižnice, ampak je vedno poklicano k izzivu udeleženosti. Takšen dialog je mogoče voditi samo z episteme, ki zmore sprejeti logiko množine, ki ji je lastna interdisciplinarnost in medsebojna odvisnost. »V tem smislu je nujno posvečati posebno pozornost staroselskim občestvom z njihovimi kulturnimi izročili. Te niso le manjšina med drugimi, ampak morajo postati prvenstveni sogovorniki, zlasti tedaj, ko se lotevajo velikih načrtov, ki se tičejo njihovih krajev«.

Vzgojno občestvo ima v sebi neskončno število možnosti in sposobnosti, ko se pusti obogatiti od vseh udeležencev, ki sestavljajo vzgojno stvarnost. To pa zahteva večji napor za kakovost in povezovanje. Univerzitetno služenje mora biti vedno naravnano h kakovosti in odličnosti v službi narodnega sobivanja. V tem smislu bi mogli reči, da univerza postane delavnica za prihodnost dežele, ker zna v sebi povezati življenje in pot ljudstva ter presegati vsako nasprotno in elitarno logiko znanja.

Starodavno kabalistično izročilo pripoveduje, da je izvor zla v razcepu, ki je nastopil, ko je človek jedel od drevesa spoznanja dobrega in zla. Na ta način je znanje doseglo prvenstvo nad stvarstvom, ki ga je podvrglo svojim vzorcem in željam.  Prikrita skušnjava v vsakem akademskem okolju je, da bi skrčila stvarstvo na nekatere razlagalne vzorce in ga oropala njegove lastne skrivnosti, ki je spodbujalo cele rodove pri iskanju tistega, kar je pravično, dobro, lepo in resnično. Ko pa profesor s svojo modrostjo postane »učitelj«, tedaj zmore v naših študentih prebujati sposobnost strmenja. Strmenja pred svetom in vesoljstvom, ki ga je treba odkrivati!

Poslanstvo, ki vam je zaupano, se danes izkazuje za preroško. Poklicani ste, da porajate procese, ki naj razsvetljujejo sedanjo kulturo, in predlagate prenovljeni humanizem, ki naj se varuje tega, da bi zapadel v kakršno koli krnjenje. Od nas se pričakuje to preroštvo, da spodbujamo k iskanju vedno novih prostorov dialoga in ne konflikta; prostorov srečanja in ne ločevanja; poti prijateljske različnosti. Tako naj s spoštovanjem razlikujemo med osebami, ki pošteno iščejo napredek v občestvu in hodijo naproti prenovljenemu narodnemu sobivanju.

Če boste prosili, ne dvomim, da bo Sveti Duh vodil  vaše korake, da ta hiša še naprej prinašala sadove v blagor čilskega ljudstva in v Božjo slavo. Zahvaljujem se vam za to srečanje in vas prosim, da ne pozabite moliti zame. Hvala.








All the contents on this site are copyrighted ©.