LIMA (nedelja, 21. januar 2018, RV) – Zadnji dan svojega apostolskega
potovanja papež Frančišek preživlja v Limi. Začel ga je z dnevno molitveno uro z redovnicami
kontemplativnega življenja v cerkvi, posvečeni Gospodu čudežev, ob kateri se nahaja
tudi samostan bosonogih karmeličank nazarenk. Sveti oče je redovnice spodbudil, naj
je njihova molitev vedno misijonarska. Molijo naj za vse ljudi v stiski, kajti njihova
molitev je v življenju Cerkve bistvena.
Vsak dan obnavljati veselje
Med bogoslužjem se je bral odlomek iz Pisma Rimljanom: »Saj niste prejeli duha
suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem
kličemo: 'Aba, Oče!' Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,15-16).
Besede sv. Pavla nas spominjajo, da smo prejeli duh posinovljenja, po katerem smo
Božji otroci. V njih je zgoščeno bogastvo vsake krščanske poklicanosti – veselje,
da smo otroci. »To je izkušnja, ki podpira naše življenje, ki želi vedno biti
hvaležen odgovor na ljubezen. Kako pomembno je dan za dnem obnavljati to veselje!«
je dejal sveti oče.
Molitev, ki je vedno misijonarska
Privilegirana pot, ki jo imajo kontemplativne sestre za obnavljanje te gotovosti,
je pot molitve, osebne in v skupnosti. Papež je dejal: »Molitev je jedro vašega
kontemplativnega življenja in je način negovanja izkušnje ljubezni, ki podpira našo
vero … Gre za molitev, ki je vedno misijonarska.« Po misijonarski molitvi se
združimo z brati in sestrami v različnih okoliščinah, v katerih se nahajajo, in molimo,
da jim ne bi zmanjkalo ljubezni in upanja. Kakor je rekla sv. Terezija Deteta Jezusa:
»Razumela sem, da samo ljubezen spodbuja ude Cerkve k delovanju. Če bi ta ljubezen
ugasnila, bi apostoli prenehali oznanjati evangelij in mučenci ne bi več prelivali
svoje krvi. Razumela sem in spoznala, da ljubezen v sebi obsega vse poklice, da je
ljubezen vse, da je razširjena na vse čase in na vse kraje. Z eno besedo, da je ljubezen
večna … V srcu Cerkve, moje matere, bom jaz ljubezen.«
Bodite ljubezen
Biti ljubezen, je povzel papež Frančišek. To pomeni znati biti ob trpljenju mnogih
bratov in sester in reči s psalmistom: »Iz stiske sem klical Gospoda, Gospod me
je uslišal na planem« (Ps 118,5). »Tako ima vaše življenje v klavzuri misijonarski
in univerzalni domet ter temeljno vlogo v življenju Cerkve,« je zatrdil sveti
oče zbranim redovnicam in navedel svojo apostolsko konstitucijo o ženskem kontemplativnem
življenju Vultum Dei Quaerere (Iskanje Božjega obličja): »Molite in prosite za
mnoge brate in sestre, ki so zaprti, migranti, begunci in preganjani, za ranjene družine,
za osebe brez dela, za uboge, za bolne, za žrtve odvisnosti … Ste kakor tiste osebe,
ki so mrtvoudnega prinesle pred Gospoda, da bi ga ozdravil (glej Mt 2,1-12).
Ve po molitvi dan in noč približujete h Gospodu življenje mnogih bratov in sester,
ki ga zaradi različnih situacij ne morejo doseči, da bi tako doživele njegovo ozdravljajoče
usmiljenje, medtem ko jih On čaka, da bi jim dal milost. S svojo molitvijo lahko ozdravite
rane mnogih bratov in sester.«
Prositi za ljudi v stiski
In ravno zato lahko zatrdimo, da življenje v klavzuri ne zapira in ne omejuje srca,
ampak ga prej razširja, zahvaljujoč odnosu z Gospodom. Naredi ga zmožnega »na
nov način čutiti bolečino, trpljenje, razočaranje, nesrečo mnogih bratov in sester,
ki so žrtve te kulture odmetavanja našega časa. Naj bo prošnja za ljudi v stiski značilnost
naše molitve,« je pozval sveti oče in prosil, naj jim pomagajo, kolikor jim je
to mogoče, ne samo z molitvijo, ampak tudi s konkretnim služenjem.
Moliti za enost Cerkve v Peruju
Molitev v obliki prošnje, ki se moli v naših samostanih, je uglašena z Jezusovim srcem,
ki prosi Očeta, da bi bili vsi eno, da bi svet veroval (glej Jn 17,21). Papež je izpostavil,
da v Cerkvi zelo potrebujemo enost – danes in vedno! »Združeni v veri. Združeni
z upanjem. Združeni z ljubeznijo. V tisto enost, ki izvira iz občestva s Kristusom,
ki nas združuje z Očetom in Duhom in nas po evharistiji med seboj združuje v to veliko
skrivnost, ki je Cerkev. Prosim vas,« se je papež obrnil na redovnice, »lepo
prosim, da zelo molite za enost te ljubljene perujske Cerkve«.
Spodbudil jih je, naj si prizadevajo za sestrstvo, da bo na ta način vsak samostan »svetilnik, ki lahko sveti sredi nesloge in ločitve«: »Da bo vsak, ki se vam približa, lahko okušal blagre sestrske ljubezni, ki je lastna posvečenemu življenju in zelo potrebna v današnjem svetu in v naših skupnostih.«
Bodite svetilniki
Ko se poklicanost živi v zvestobi, življenje postane oznanilo Božje ljubezni. Papež
je spodbudil, naj o tem ne nehajo pričevati. Navedel je besede sv. Terezije Velike:
»Če izgubite vodnika, kar je dobri Jezus, ne boste našle poti. Kajti sam Gospod
pravi, da je pot. Gospod tudi pravi, da je luč, in nihče ne more k Očetu, če ne po
Njem.«
Sveti oče je nagovor sklenil z besedami: »Drage sestre, Cerkve vas potrebuje. Bodite svetilniki s svojim zvestim življenjem in kažite Njega, ki je pot, resnica in življenje, edini Gospod, ki daje polnost našemu življenju in daje življenje v izobilju. Molite za Cerkev, za pastirje, za posvečene, za družine, za tiste, ki trpijo, za tiste, ki povzročajo hudo, za tiste, ki izkoriščajo svoje brate. In, lepo prosim, ne pozabite moliti zame.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |