Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Sveti oče se je zadržal s perujskimi škofi v prisrčnem pogovoru

Sveti oče se je v kapeli nadškofije zadržal s perujskimi škofi v prisrčnem pogovoru. - EPA

21/01/2018 18:25

LIMA (nedelja, 21. januar 2018, RV) – Papež Frančišek se je po molitvi pred relikvijami perujskih svetnikov v limski katedrali srečal s perujskimi škofi. Ti so bili 15. maja 2017 na obisku Ad limina v Rimu. Sveti oče je naprej prebral govor, ki ga je pripravil o vlogi sv. Turibija za perujsko Cerkev. Sledil je pogovor škofov s svetim očetom, ki je odgovarjal na vprašanja nekaterih škofov.

Govor papeža Frančiška
Dragi bratje v škofovstvu,
hvala za besede, ki mi jih je namenil kardinal nadškof v Limi in predsednik vaše škofovske konference v imenu vseh prisotnih. Želel sem si srečati se z vami. Ohranjam živ spomin na vaš obisk 'ad limina' preteklega leta.

Dnevi, ki sem jih preživel med vami, so bili zelo intenzivni in bogati. Mogel sem poslušati in doživljati različne stvarnosti, ki oblikujejo to državo in od blizu deliti vero svetega Božjega ljudstva, ki nam je tako dobro dela. Zahvaljujem se vam za priložnost, da sem se lahko »dotaknil« vere ljudstva, ki vam ga je Bog zaupal.

Geslo tega potovanja nam govori o edinosti in o upanju. Gre za zahteven program, ki pa je istočasno zelo spodbuden in nam da misliti na dejavnost sv. Turibija iz Mongroveja, nadškofa tega sedeža in zavetnika latinskoameriškega episkopata, ki je zgled »graditelja cerkvene edinosti«, kakor ga je opredelil moj predhodnik sv. Janez Pavel II. na svojem prvem apostolskem potovanju v to deželo.

Pomenljivo je, da tega svetega škofa na portretih upodabljajo kot »novega Mojzesa«. Kot veste v Vatikanu hranijo sliko, ki prikazuje sv. Turibija, ki gre preko velike reke, katere vode se odpirajo njegovemu prehodu kot če bi šel preko Rdečega morja, da bi lahko prišel na drugi breg, kjer ga čaka velika skupina domorodcev. Za hrbtom sv. Turibija je velika množica ljudi, ki je zvesto ljudstvo, ki hodi za svojim pastirjem v delu za evangelizacijo.  Ta podoba me spodbuja, da na njej osredotočim svoje razmišljanje z vami. Sveti Turibij, človek, ki je znal priti na drugi breg.

Vidimo ga v trenutku, ko je prejel poslanstvo, naj pride v te pokrajine z naročilom biti oče in pastir. Zapustil je varno področje, da je prodrl v čisto nov svet, ki je bil nepoznan in poln izzivov. Šel je proti obljubljeni deželi pod vodstvom vere kot »temelja stvari, ki jih upamo« (Heb 11,1). Njegova vera in njegovo zaupanje v Gospoda sta ga priganjali takrat in sta ga priganjali vse življenje, da je šel na drugi breg, kjer ga je čakal On sredi množice.

1. Hotel je iti na drugi breg v iskanju oddaljenih in razkropljenih. Zaradi tega cilja je moral zapustiti udobje škofijske palače in prehoditi ozemlje, ki mu je bilo zaupano, v nenehnih pastoralnih obiskih, ko je skušal priti tja in biti tam, kjer je bilo potrebno in kadar je bilo potrebno! Šel je naproti vsem po stezah, ki so bile po besedah njegovega tajnika bolj za koze kot za ljudi. Spoprijeti se je moral z najrazličnejšimi klimami in okolji; »od 22 let svojega škofovanja jih je 18 preživel zunaj svojega mesta, ko je trikrat prehodil svoje ozemlje«.  Vedel je, da je to edina oblika pastorale: biti blizu, ko je delil Božje darove, spodbujanje, ki ga je neprestano dajal svojim duhovnikom. A tega ni počel z besedami, ampak s pričevanjem, ko je bil sam na prvi liniji evangelizacije. Danes bi ga imenovali škof »ceste«. Škof, ki je podplate obrabil s hojo, ko je šel naproti, da bi »oznanjal evangelij vsem, na vseh krajih, brez odpora in brez strahu. Veselje evangelija je za vse ljudstvo, nikogar ni mogoče izključiti«.  Kako dobro je znal, ta sveti Turibij! Brez strahu in brez odpora je prodrl na našo celino, da bi oznanjal veselo novico.

2. Hotel je priti ne samo na geografski, ampak tudi na kulturni drugi brez. Hotel je prispeti na drugo stran obrežja in sicer ne samo geografsko ampak tudi kulturno. Tako je pospeševal evangelizacijo z mnogimi sredstvi v jeziku domačinov. S tretjim koncilom v Limi je določil, da morajo katekizmi biti narejeni in prevedeni v jezika kečua in ajmara. Spodbujal je duhovnike da so se učili in poznali jezik svojih vernikov, da bi mogli deliti zakramente na razumljiv način. Ko je obiskoval svoje ljudstvo in živel z njim, je spoznal, da ni dovolj, da ga doseže samo fizično, ampak se je bilo potrebno naučiti govoriti jezik drugih: samo tako bi evangelij lahko razumeli in bi prodrl v srca. Kako je ta pogled nujen za nas, pastirje 21. stoletja, ki se morajo naučiti čisto nov jezik, kakor je digitalni jezik, če dam primer. Poznati aktualni jezik naših mladih, naših družin, otrok… Kot je znal dobro videti sv. Turibij, ni bilo dovolj samo priti na neko mesto in zasesti neko ozemlje, ampak je bilo potrebno spodbuditi procese v življenju ljudi, da bi vera pognala korenine in bila pomenljiva. Zaradi tega moramo govoriti njihov jezik. Priti moramo tja, kjer se rojevajo nove teme in vzorci, z Božjo besedo moramo doseči najgloblja jedra duše naših mest in naših ljudstev.  Evangelizacija kulture od nas zahteva, da vstopimo v srce same kulture, da bi bila tudi njo od znotraj razsvetlil evangelij.

3. Hotel je priti na drugi breg ljubezni. Za našega Zavetnika do evangelizacije ni moglo priti brez ljubezni. Vedel ne namreč, da je najodličnejša oblika evangelizacije oblikovati v svojem življenju Kristusovo daritev iz ljubezni do vsakega človeka. Božji otroci in hudičevi otroci se razodevajo v tem: kdor ne uresničuje pravičnosti, ni od Boga, pa tudi tisti ne, ki ne ljubi svojega brata (prim. Jn 3,10). Ob svojih obiskih je lahko ugotovil zlorabe in skrajnosti, ki jih je utrpelo prvotno prebivalstvo in zato je leta 1585 brez oklevanja izobčil guvernerja Cajatamba in se spoprijel s celotnim sistemom korupcije ter mrežo interesov, ki je »pritegovala sovražnost mnogih«, vključno Virreya.  Na ta način se kaže pastir, ki ve, da duhovnega dobrega ne moremo nikoli ločevati od pravičnega materialnega dobrega, to pa še toliko bolj takrat,  je ogroženo dostojanstvo človeka. Škofovsko preroštvo, ki se ne boji razkriti zlorab in prestopkov, ki jih zagrešijo proti njegovemu ljudstvu. In na ta način zna znotraj družbe in skupnosti spominjati, da mora ljubezen vedno spremljati pravičnost, in da ni pristne evangelizacije, ki ne bi razglašala in razkrivala vsakega prekrška proti življenju naših bratov, zlasti najbolj ranljivih.

4. Hotel je priti na drugi breg v formaciji svojih duhovnikov. Ustanovil je prvo semenišče po koncilu (v Trentu) v tem koncu sveta in tako pospeševal formacijo domačega klera. Razumel je, da ni dovolj iti na vse strani in govoriti isti jezik. Potrebno je bilo, da bi Cerkev lahko ustvarila svoje krajevne pastirje in bi na ta način postala rodovitna mati. Zato je zagovarjal posvečevanje mesticev – ko je bilo zelo sporno – ko je skušal podpirati in spodbujati, da bi se duhovniki, če bi se že morali v čem odlikovati, odlikovali v svetosti pastirjev in ne po etničnem izvoru.  Formacija se ni omejevala samo na študij v semenišču, ampak se je nadaljevala v stalnih obiskih pri njih. Tam se je lahko z roko dotaknil stanja svojih duhovnikov in poskrbel zanje. Legenda pripoveduje, da mu je za božične večernice njegova sestra podarila srajco, da bi jo nosil med prazniki. Tistega dne pa je šel obiskat nekega duhovnika in ko je videl razmere, v katerih je živel, je slekel srajco in mu jo dal.  To je pastir, ki pozna svoje duhovnike. Skuša priti do njih, jih spremljati, spodbujati, opominjati – spominjal je svoje duhovnike, da so pastirji in ne trgovci in morajo zato skrbeti za domorodce in jih braniti kot otroke.  Tega pa ni počel ob pisalni mizi, zato je lahko poznal svoje ovce in one so v njegovem glasu spoznale glas dobrega Pastirja

5. Hotel je priti na drugi breg, na breg edinosti. Na čudovit in preroški način je pospeševal oblikovanje in povezovanje prostorov občestva in sodelovanja med različnimi sestavnimi deli Božjega ljudstva. Na to je opozoril sv. Janez Pavel II., ko je v teh pokrajinah v nagovoru škofom dejal: »Sad te težnje je tretji koncil v Limi, ki mu je predsedoval, ga spodbujal in vodil sv. Turibij. Njegov dragoceni sad je bila edinost v veri, pastoralnih in organizacijskih normah, istočasno pa tudi veljavni navdihi za zaželeno latinskoameriško integracij.« Dobro vemo, da so bili pred to edinostjo in soglasjem velike napetosti in konflikti. Ne moremo zanikati napetosti, različnosti; življenje brez konfliktov ni mogoče. Če smo ljudje in kristjani, ti od nas zahtevajo, da se z njimi soočimo in jih sprejmemo. A sprejeti jih moramo v edinosti, v poštenem in iskrenem dialogu, ko se gledamo v obraz in se varujemo skušnjave, da bi se ne menili za to, kar se je zgodilo ali da bi ostali ujetniki tega in brez obzorij, ki bi nam omogočila, da bi odkrili poti edinosti in življenja. Vir navdiha na poti naše škofovske konference je spominjati se,  da bo edinost vedno prevladala nad konfliktom.  Dragi bratje, delajte za edinost, ne ostanite ujetniki delitev, ki krnijo in omejujejo poklicanost, h kateri smo bili poklicani: biti zakrament občestva. Ne pozabite, da je v prvotno Cerkev ljudi privlačilo to, kako so se ljubili med seboj. To je bila – je in bo – najboljša evangelizacija.

Za sv. Turibija je prišel trenutek, ko je moral oditi na dokončni breg, proti deželi, ki ga je čakala in jo je okušal v svojem nenehnem zapuščanju obale. Tega novega odhoda ni naredil sam. Na sliki, o kateri sem govoril na začetku, ko je šel naproti svetim, mu je sledila velika množica. To je pastir, ki je svojo prtljago znal napolniti z obrazi in imeni. Oni so bili njegov potni list za nebesa. Tukaj nočem izpustiti zadnje opombe, trenutka, ko je svojo dušo izročil Bogu. To je storil združen s svojim ljudstvom in neki domorodec mu je igral na flavto, da bi bila duša njegovega pastirja mirna. Naj bo Božja volja, da bomo, ko se bomo morali podati na zadnje potovanje, mogli doživeti te stvari. Prosimo Gospoda, naj nam to nakloni. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame.
Prevod: S. Z.

21/01/2018 18:25