Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež med mašo v Limi: Bog se ne naveliča hoditi, da bi dosegel svoje otroke

Zadnjo sveto mašo med tokratnim apostolskim potovanjem je papež Frančišek daroval v nedeljo popoldan po lokalnem času v letalski bazi »Las Palmas« v Limi. - REUTERS

22/01/2018 08:00

LIMA (nedelja, 21. januar 2018, RV) – Zadnjo sveto mašo med tokratnim apostolskim potovanjem je papež Frančišek daroval v nedeljo popoldan po lokalnem času v letalski bazi »Las Palmas« v Limi, ki se je je udeležilo 1 300 000 vernikov. Med homilijoj je razmišljal ob prvem berilu in evangeliju ter poudaril, da Gospod želi tudi danes vstopiti v našo zgodovino ter nas pošilja, da bi z brati podelili njegovo upanje in veselje.

Gospod prihaja, da bi vstopil v našo osebno zgodovino, konkretno
»"Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in razglasi zoper njega razglas, ki ti ga jaz sporočam." (Jon 3,2) S temi besedami se je Gospod obračal na Jona ter ga spodbujal, naj gre proti velikemu mestu, ki je bilo na tem, da bi bilo uničeno zaradi svojih mnogih hudobij. V evangeliju prav tako vidimo Jezusa na poti proti Galileji, da bi oznanil svojo veselo novico (prim. Mr 1,14). Obe berili nam razodevata obiskanje Boga v včerajšnjih in današnjih mestih. Gospod se odpravi na pot: gre v Ninive, v Galilejo ... v Limo, Trujillo, Puerto Maldonado ... Gospod prihaja sem. Premakne se, da bi vstopil v našo osebno zgodovino, konkretno. To smo pred kratkim praznovali: je Emanuel, Bog, ki želi biti vedno z nami. Da, tukaj v Limi, ali kjerkoli živiš, v vsakdanjem življenju vedno enakega dela, pri vzgoji otrok, polni upanja, sredi tvojih želja in tvojih obveznosti; v zavetju doma ter v oglušujočem hrupu naših ulic. Tam, sredi prašnih cest zgodovine, ti Gospod prihaja naproti.«

Situacije stisk lahko tudi v nas prebudijo skušnjavo, da bi zbežali
»Včasih se nam lahko zgodi enako kot Joni. Situacije stisk in krivic, ki se vsak dan ponavljajo v naših mestih, lahko v nas prebudijo skušnjavo, da bi zbežali, se skrili, se potuhnili. In razlogov, tako Joni kot tudi nam, ne manjka. Ob pogledu na mesto bi lahko rekli, da "nekateri meščani prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko 'nemeščanov', 'polmeščanov' ali 'mestnih presežkov" (Veselje evangelija, 74), ki so na robu naših ulic, ki živijo na obrobju naših mest in nimajo pogojev, ki so potrebni za dostojno življenje. Težko je videti, da velikokrat med temi "človeškimi presežki" najdemo obraze mnogih otrok in mladostnikov. Najdemo obraz prihodnosti.«

Jonov sindrom: beg in nezaupanje
»Ko vidimo te stvari v naših mestih, v naših četrtih – ki bi lahko bili kraji srečanja in solidarnosti – to povzroči nekaj, kar bi lahko imenovali Jonov sindrom: prostor bega in nezaupanja (prim. Jon 1,3). Prostor za ravnodušnost, zaradi katere postanemo anonimni in gluhi pred drugimi, zaradi nje postanemo neosebna bitja brezkužnega srca in s to držo škodimo duši ljudstva. Kakor nas je opozoril Benedikt XVI., se "mera človečnosti določa predvsem v odnosu do trpljenja in do trpečega. Družba, ki ne more sprejeti trpečih in pomagati s so-čutjem deliti in nositi trpljenje tudi od znotraj, je okrutna in nehumana družba." (Rešeni v upanju, 38)«

Jezus pa vstopi v mesto ... in je prišel tudi do nas
»Ko so aretirali Janeza (Krstnika), se je Jezus odpravil v Galilejo, da bi oznanjal Božji evangelij. Za razliko od Jone, Jezus ob žalostnem in krivičnem dogodku, kakor je bila Janezova aretacija, vstopi v mesto, vstopi v Galilejo; v tistem majhnem ljudstvu začne sejati to, kar je predstavljalo začetek večjega upanja: Božje kraljestvo je blizu, Bog je med nami. In sam evangelij nam pokaže veselje in verižni učinek, ki ga to povzroči: začel je s Simonom in Andrejem, potem z Jakobom in Janezom (prim. Mr 1,14-20) in od tedaj je preko sv. Roze iz Lime, sv. Toribija, sv. Martina Porresa, sv. Janeza Macíasa, sv. Frančiška Solana prišel do nas preko oznanila oblaka pričevalcev, ki so verovali Vanj. Do nas je prišel, da bi se, kakor z obnovljenim protistrupom, ponovno zavzeli proti globalizaciji ravnodušnosti. Pred to ljubeznijo namreč ne moremo ostati ravnodušni.«

Živeti danes to, kar ima okus po večnosti
»Jezus je poklical svoje učence, da bi živeli danes to, kar ima okus po večnosti: ljubezen do Boga in do bližnjega; in to stori na edini način, na katerega more to storiti, na božji način: tako da prebudi nežnost in usmiljeno ljubezen, prebudi sočutje in odpre njihove oči, da bi se naučili gledati stvarnost na božji način. Povabi jih, naj ustvarjajo nove vezi, nova zavezništva, ki prinašajo večnost.«

Jezus hodi z učenci skozi mesto, prebudi novo upanje v ljudstvu
»Jezus hodi skozi mesto s svojimi učenci in začne gledati, poslušati, biti pozoren na tiste, ki so popustili pod plaščem ravnodušnosti, ki so bili kamenjani s težkim grehom korupcije. Razkrivati začne mnoge situacije, ki so dušile upanje njegovega ljudstva ter prebudi novo upanje. Pokliče svoje učence in jih povabi, naj gredo z njim; povabi jih, naj prehodijo mesto, vendar pa spremeni njihov ritem; uči jih, naj gledajo to, za kar se do sedaj niso menili, pokaže na nove nujnosti. Spreobrnite se, jim reče, nebeško kraljestvo je srečati v Jezusu Boga, ki pomeša svoje življenje z življenjem svojega ljudstva; ki se vplete in vplete druge, da se ne bi bali iz te zgodovine narediti zgodovine zveličanja (prim. Mr 1,15.21ss.).«

Jezus še naprej trka na srca, da bi ponovno prižgal upanje in hrepenenja
»Jezus še naprej hodi po naših ulicah, kakor včeraj še naprej trka na vrata, trka na srca, da bi ponovno prižgal upanje in hrepenenja: da bi bratstvo premagalo razkrajanje, solidarnost krivico ter da bi orožje miru pogasilo nasilje. Jezus še naprej kliče in nas želi maziliti s svojim Duhom, da bi šli tudi mi mazilit s tistim maziljenjem, ki more ozdraviti ranjeno upanje ter prenoviti naš pogled.«

Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal hoditi, da bi dosegel svoje otroke
»Jezus še naprej hodi in prebudi upanje, ki nas osvobaja praznih odnosov in neosebnih analiz ter nas kliče, da bi bili kakor kvas tam, kjer smo, kjer nam je dano, da živimo, v tistem vsakdanjem kotičku. Nebeško kraljestvo je med vami, nam pravi; je tam, kjer znamo udejanjati malo nežnosti in sočutja, kjer se ne bojimo ustvarjati prostorov, da bi slepi videli, hromi hodili, gobavci bili očiščeni in kjer bi gluhi slišali (prim. Lk 7,22) ter se bodo tako vsi tisti, ki smo jih imeli za izgubljene, veselili vstajenja. Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal hoditi, da bi dosegel svoje otroke. Kako bomo prižgali upanje, če manjkajo preroki? Kako bomo soočili prihodnost, če nam manjka enosti? Kako bo prišel Jezus na mnoge kraje, če primanjkuje pogumnih in verodostojnih pričevalcev?«

Danes te Gospod kliče, da bi z njim prehodil mesto, tvoje mesto
»Danes te Gospod kliče, da bi z njim prehodil mesto, tvoje mesto. Kliče te, da bi bil njegov misijonarski učenec ter bi tako postal soudeležen pri tistem velikem šepetu, ki želi še naprej odmevati v vsakem kotičku našega življenja: Veseli se, Gospod je s teboj!«

22/01/2018 08:00