Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije

Papež Frančišek: Želimo torej moliti skupaj in še bolj združiti naše glasove

Papež Frančišek je ob zaključku tedna za enost kristjanov v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja vodil druge večernice. - ANSA

25/01/2018 18:15

RIM (četrtek, 25. januar 2018, RV) – »Berilo, ki je vzeto iz Eksodusa (Druge Mojzesove knjige), govori o Mojzesu in Mariji, bratu in sestri, ki na obali Rdečega morja skupaj s skupnostjo, ki jo je Bog rešil iz Egipta, povzdigujeta hvalno pesem Bogu.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med obhajanjem večernic na praznik Spreobrnitve sv. Pavla ob zaključku tedna molitve za enost kristjanov v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja.

Rešitev posameznika je predpodoba rešitve celotnega ljudstva
Pojeta iz veselja, ker jih je v teh vodah Bog rešil pred sovražnikom, ki jih je hotel uničiti. Tudi Mojzes je bil že prej rešen iz vode in njegova sestra je bila ob tem dogodku zraven. Faraon je namreč ukazal: »Vsakega dečka, ki se bo rodil, vrzite v Nil« (2Mz 1,22). Potem ko je sredi ločja našla košaro z otrokom notri, ga je faraonova hči poimenovala Mojzes, rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila« (2Mz 2,10). Zgodovina reševanja Mojzesa iz vode, je predpodoba veliko večjega reševanja celotnega ljudstva, ki mu je Bog omogočil prehod skozi vode Rdečega morja, medtem ko so te zalile njegove sovražnike.

Eksodus je podoba krsta
Mnogi antični očetje so ta osvobodilni prehod razumeli kot podobo krsta. Naši grehi so bili namreč od Boga potopljeni v živih vodah krsta. Mnogo bolj kot Egipt je greh grozil, da nas bo za vedno zasužnjil, toda moč božanske ljubezni ga je premagala. Sv. Avguštin (Sermone 223E) razlaga Rdeče morje, kjer je Izrael videl Božje rešenje, kot vnaprejšnje znamenje krvi križanega Kristusa, izvira zveličanja. Vsi mi kristjani smo šli skozi vode krsta in milost zakramenta je uničila naša sovražnika: greh in smrt. Ko smo izšli iz vode, smo dosegli svobodo otrok. Potopljeni smo kot ljudstvo in rešeni kot skupnost bratov in sester, kot »sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Skupna nam je temelja izkušnja, to je Božja milost, njegovo mogočno usmiljenje, ki nas je rešilo. In ravno zato, ker je Bog storil to zmago v nas, lahko skupaj pojemo hvalnice.

Med petjem hvalne pesmi se zavedamo, da so okoli nas še drugi
Tudi v življenju okušamo Božjo nežnost, ki nas v naši vsakdanjosti ljubeče rešuje greha, strahu in stiske. Te dragocene izkušnje je dobro ohraniti tako v srcu kot v spominu. Toda, kot je bilo pri Mojzesu, tako se osebne izkušnje povezujejo v večjo zgodovino, v zgodovino zveličanja Božjega ljudstva. To vidimo v pesmi, ki so jo peli Izraelci. Začne se s posameznikovo pripovedjo: »Moja moč in moja pesem je Gospod, on je moja rešitev« (2Mz 15,2). Zatem pa začne pripovedovati vse ljudstvo: »V svoji ljubezni si vodil ljudstvo, ki si ga rešil« (v. 13). Tisti, ki je povzdigoval to pesem, se je zavedal, da ni sam na obali Rdečega morja, temveč je obkrožen z brati in sestrami, ki so prijeli isto milost in izrekajo isto hvalo.

Tudi sv. Pavel, katerega spreobrnjenje obhajamo danes, je imel močno izkušnjo milosti, ki ga je poklicala, da je iz preganjalca postal Kristusov apostol. Božja milost je tudi njega spodbudila, da je takoj začel iskati občestvo z drugimi kristjani, najprej v Damasku, zatem pa v Jeruzalemu (prim. Apd 9,19.26-27). In to je tudi nas kot vernikov naša izkušnja. Ko korak za korakom rastemo v duhovnem življenju, vedno bolj razumemo, da nas dosega milost skupaj z drugimi in za podelitev z drugimi. Ko povzdigujem svojo zahvalo Bogu za vse kar je storil v meni, odkrijem, da ne pojem sam, saj drugi bratje in sestre pojejo isto hvalno pesem.

Z različnimi krščanskimi veroizpovedi smo skupaj na obali Rdečega morja
Tudi različne krščanske veroizpovedi imajo takšno izkušnjo. V zadnjem stoletju smo končno razumeli, da smo skupaj na obali Rdečega morja. Po krstu smo bili rešeni in hvaležna hvalna pesem, ki jo pojejo drugi bratje in sestre, pripada tudi nam, saj je naša. Ko pravimo, da priznamo krst kristjanov drugih izročil, izpovedujemo, da so tudi oni prejeli Gospodovo odpuščanje ter njegovo milost, ki deluje v njih. Tako sprejemamo tudi njihovo čaščenje kot pristen izraz hvale za vse, kar Bog udejanja. Želimo torej moliti skupaj in še bolj združiti naše glasove. In tudi, ko nas razlike ločujejo, priznavamo, da pripadamo ljudstvu odrešenih, isti družini bratov in sester ljubljenih od edinega Očeta.

Ohranjati spomin na to, kar je Bog storil v nas
Po osvoboditvi je izbrano ljudstvo stopilo na dolgo in težko potovanje skozi puščavo, pogosto omahujoč, a z zajemanjem moči iz spomina na rešilno delo Boga in iz njegove stalne bližine. Tudi današnji kristjani srečujemo na poti številne težave, obkroženi s tolikimi duhovnimi puščavami, ki posušijo upanje in veselje. Na poti pa so tudi velike nevarnosti, zaradi katerih je lahko ogroženo življenje. Koliko bratov in sester je preganjanih zaradi Jezusovega imena! Ko je njihova kri prelita, čeprav pripadajo različnim veroizpovedim, postanejo skupni pričevalci vere, mučenci, povezani z vezjo krstne milosti. In še, kristjani se dandanes skupaj s prijatelji drugih verskih izročil soočajo z izzivi, ki ponižujejo človeško dostojanstvo: bežijo iz situacij spopadov in revščine, so žrtve trgovine z ljudmi ali drugih modernih suženjstev, trpijo pomanjkanje in lakoto in to v svetu bogatem s sredstvi, a revnem z ljubeznijo, v katerem se še vedno nadaljujejo neenakosti. Toda, kakor Izraelci glede eksodusa, so tudi kristjani skupaj poklicani ohranjati spomin na to, kar je Bog storil v njih. S tem poživljenim spominom bomo lahko podpirali drug drugega ter se, oboroženi samo z Jezusom in blago močjo njegovega evangelija, s pogumom in upanjem soočili s vsakršnim izzivom.

Pozdravi in zahvale papeža Frančiška
Bratje in sestre, s srcem polnim veselja, ker smo danes skupaj peli hvalno pesem Očetu, po Kristusu našem Zveličarju in v Svetem Duhu, ki daje življenje, želim sedaj iz srca pozdraviti vas: Njegovo eminenco, metropolita Gennadiosa, predstavnika ekumenskega patriarhata; Njegovo milost Bernarda Ntahoturija, osebnega predstavnika canterburyjskega nadškofa v Rimu; kakor tudi vse tukaj navzoče predstavnike in člane različnih krščanskih veroizpovedi. Z zadovoljstvom pozdravljam ekumensko finsko delegacijo, s katero sem se danes dopoldne imel čast srečati. Pozdravljam tudi študente Ekumenskega inštituta Bossey, ki so v Rimu zato, da poglobijo poznavanje katoliške Cerkve, in mlade pravoslavce, kakor tudi vzhodne pravoslavce, ki študirajo tukaj po zaslugi in velikodušnosti Odbora za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi Cerkvami, ki deluje pri Papeškem svetu za pospeševanje edinosti med kristjani. Skupaj smo se Bogu zahvalili za vse, kar je storil v naših življenjih in v naših skupnostih. Sedaj pa mu predstavimo svoje potrebe in potrebe sveta, zaupajoč, da bo On v svoji zvesti ljubezni nadaljeval z reševanjem ter spremljanjem svojega potujočega ljudstva.

25/01/2018 18:15