Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Gospodovega darovanja ter dan posvečenega življenja

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom. - RV

01/02/2018 09:00

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globlje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.

Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.

V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.

Posvečeno življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za to, ker je posvečena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Maziljenega od Očeta. Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni njegove božje narave.

01/02/2018 09:00