Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Dokumenti

Poslanica svetega očeta Frančiška za 26. svetovni dan bolnikov 2018

Papež Frančišek med obiskom Doma matere Terezije v Tejgaonu. - ANSA

03/02/2018 12:45

Poslanica svetega očeta Frančiška za 26. svetovni dan bolnikov 2018
Mater Ecclesiae: »Glej, tvoj sin! […] Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26–27).

Dragi bratje in sestre!
Cerkev mora služenje bolnim in njihovim skrbnikom nadaljevati z novim zagonom, v zvestobi Gospodovi zapovedi (prim. Lk 9,2–6; Mt 10,1–8; Mk 6,7–13) in v skladu z zgovornim zgledom svojega ustanovitelja in učitelja.

Tema letošnjega svetovnega dneva bolnikov so besede, ki jih je Jezus s križa izrekel materi Mariji in učencu Janezu: »Žena, glej, tvoj sin! […] Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26–27).

1. Gospodove besede odlično osvetljujejo skrivnost križa, ki ni znamenje tragedije brez upanja, ampak kraj, na katerem je Jezus pokazal svojo slavo in skrajno ljubezen, ki je postala temeljno pravilo krščanske skupnosti in življenja vsakega učenca.

Jezusove besede so predvsem vir Marijine materinske poklicanosti v odnosu do vsega človeštva. Marija je še posebej postala Mati učencev svojega Sina, skrbela je zanje in za njihovo pot. Kot vemo, pa sta del materinske skrbi za sina ali hčer tudi materialna in duhovna razsežnost.

Neizrekljiva bolečina križa je presunila Marijino dušo (prim. Lk 2,35), a ni je ohromila. Nasprotno, zanjo kot Gospodovo Mater se je začela nova pot podarjanja. Jezus je na križu izrazil skrb za Cerkev in vse človeštvo ter Marijo poklical k isti skrbi. Izlitje Svetega Duha na binkošti, ki ga opisujejo Apostolska dela, nam kaže, da je Marija začela opravljati svojo nalogo v prvem krščanskem občestvu. Njena naloga se ne bo nikdar končala.

2. Jezusov ljubljeni učenec Janez predstavlja Cerkev, mesijansko ljudstvo. Marijo je moral prepoznati za svojo Mater. Poklican je bil, da jo vzame na svoj dom, da v njej vidi zgled za slehernega učenca in za materinsko poklicanost, ki ji jo je zaupal Jezus, z vso skrbjo in načrti, ki sodijo poleg: ljubeča Mati, ki rojeva otroke, ki lahko ljubijo, kot zapoveduje Jezus. Zato je Marijina materinska poklicanost k skrbi za njene otroke prešla na Janeza in na vso Cerkev. V Marijino materinsko poklicanost je tako vključeno vse občestvo učencev.

3. Učenec Janez, ki je vse delil z Jezusom, je vedel, da Učitelj želi vse ljudi voditi k srečanju z Očetom. Priča je bil dejstvu, da je Jezus srečeval veliko ljudi, ki so trpeli zaradi duševnih bolezni, ker so bili polni ponosa (prim. Jn 8,31–39), in zaradi telesnih tegob (prim. Jn 5–6). Vsem je izkazoval milost in odpuščanje ter ozdravljal bolne kot znamenje obilnega življenja v Božjem kraljestvu, kjer bo Bog obrisal vse solze. Tako kot Marija so tudi učenci poklicani k medsebojni skrbi. Poleg tega pa so vedeli, da je Jezusovo srce odprto za vse, brez izjem. Evangelij Božjega kraljestva je bilo treba oznanjevati vsem in krščansko dobroto je bilo treba usmeriti k vsem, ki so v stiski, ker so ti ljudje Božji otroci.

4. Materinska poklicanost Cerkve k pomoči potrebnim in bolnim se je v vsej dvatisočletni zgodovini konkretno udejanjala v bogati vrsti različnih služb v dobro bolnim. Ne smemo pozabiti na to dolgo zgodovino požrtvovalnosti, ki se po vsem svetu nadaljuje še danes. V državah, kjer je sistem javnega zdravstva dobro razvit, delo katoliških kongregacij in škofij ni le v nudenju kakovostne zdravstvene oskrbe v lastnih bolnišnicah, ampak tudi v postavljanju človeka v središče procesa zdravljenja in opravljanju znanstvenih raziskav v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot. V državah, kjer sistemi javnega zdravstva niso dobri oziroma sploh niso vzpostavljeni, Cerkev skuša narediti vse, kar je v njeni moči glede skrbi za bolne in zdravje, da bi odpravila smrtnost otrok in izkoreninila določene razširjene bolezni. Povsod skuša zdraviti, tudi če to ni njena naloga. Podoba Cerkve kot »poljske bolnišnice«, ki sprejema vse tiste, ki jim je življenje zadalo rane, je zelo konkretna resničnost, kajti v nekaterih delih sveta so misijonarske in škofijske bolnišnice edine ustanove, ki nudijo prebivalstvu potrebno zdravljenje.

5. Ob spominu na to dolgo zgodovino služenja bolnim se krščansko občestvo lahko veseli še zlasti tistih, ki to službo opravljajo danes. Ozirati pa se moramo tudi v preteklost, ki nas lahko obogati. Iz nje se lahko od mnogih ustanoviteljev zavodov, ki so služili bolnim, naučimo požrtvovalne velikodušnosti, ustvarjalnosti, ki jo je navdihnila dobrodelnost, mnogih pobud, ki so nastajale v dolgih stoletjih, in predanosti znanstvenemu raziskovanju z namenom bolnikom nuditi inovativno in zanesljivo zdravljenje. Ta dediščina preteklosti nam pomaga snovati boljšo prihodnost, na primer z varovanjem katoliških bolnišnic pred globalno razširjeno poslovno miselnostjo, ki skuša iz varovanja zdravja narediti dobičkonosne posle, ki vodijo v zavračanje revnih. Organizacijska inteligenca in dobrodelnost zahtevata spoštovanje dostojanstva bolnega, ki mora biti nenehno v središču procesa zdravljenja. Takšen bi moral biti tudi pristop kristjanov, ki delajo v javnih strukturah in so po svojem služenju poklicani k zglednemu pričevanju za evangelij.

6. Jezus je svoji Cerkvi podaril moč ozdravljanja: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja. […] Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17–18). V Apostolskih delih beremo o ozdravljenjih, ki sta jih izvrševala Peter (prim. Apd 3,4–8) in Pavel (prim. Apd 14,8–11). Cerkev odgovarja na Jezusov dar in se zaveda naloge, da bolnim prinaša Gospodov pogled, poln nežnosti in sočutja. Pastorala zdravja je še vedno in bo tudi v prihodnje potrebna in temeljna naloga, ki jo morajo vsi, tako župnijska občestva kot največji zdravstveni zavodi, opravljati z novim poletom. Omeniti moramo tudi ljubezen in vztrajnost, s katerima mnoge družine skrbijo za svoje kronične bolnike ali močno prizadete otroke, starše in sorodnike. Skrb v družini je izredno lep zgled ljubezni do človeka, zato jo je treba temu primerno priznati in jo podpirati z ustreznimi politikami. Zdravniki in medicinske sestre, duhovniki, posvečeni možje in žene, prostovoljci, družine in vsi tisti, ki skrbijo za bolne, se tako udeležujejo tega cerkvenega poslanstva. To je skupna odgovornost, ki bogati vrednost vsakodnevnega služenja vsakega od njih.

7. Mariji, Materi nežnosti, izročamo vse bolne, tako na telesu kot na duši, da bi jim pomagala ohranjati upanje. Prosimo jo tudi za pomoč, da bi lahko sprejemali bolne brate in sestre. Cerkev ve, da potrebuje posebno milost, da bi se lahko izkazala za vredno evangeljske naloge služenja bolnim. Naj nas molitve k Božji Materi združijo v nenehni prošnji, da bi vsi člani Cerkve z ljubeznijo živeli poklicanost služiti življenju in zdravju. Naj bo Devica Marija naša priprošnjica za 26. svetovni dan bolnikov. Naj pomaga bolnim, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom, in podpira vse tiste, ki skrbijo zanje. Bolnim, zdravstvenim delavcem in prostovoljcem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Iz Vatikana, 26. novembra 2017,
na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.
Frančišek

03/02/2018 12:45