Ob obisku ad Limina Apostolorum: Cerkev v Maleziji, Singapurju in Bruneju

VATIKAN (četrtek, 8. februar 2018, RV) – Ob obisku ad Limina Apostolorum škofov Škofovske konference Malezije-Singapurja-Bruneja danes predstavljamo Cerkev v teh treh azijskih državah.

Cerkev v Maleziji od leta 1557
Po prihodu prvih portugalskih misijonarjev in ustanovitvi škofije Malacca leta 1557, so Malezijo v začetku 19. stoletja evangelizirali misijonarji Družbe za tuje misijone iz Pariza. Leta 1953 je Malacca postala nadškofija, dve leti zatem pa je bila vzpostavljena sveta hierarhija, z ustanovitvijo sufraganskih škofij Kuala Lumpur in Penang.

V 80-letih prejšnjega stoletja v državi okrepljen proces islamizacije
V 80-letih prejšnjega stoletja se je v državi okrepil proces islamizacije. Kristjani so nasprotovali poskusom, da bi zakonodajo za notranjo varnost nadomestili s šeriatskim pravom. Tovrstna razprava se je nadaljevala vse do nedavnega, ko je islamska stranka leta 2016 ponovno podala predlog za spremembo kazenske zakonodaje, ki naj bi sledila določilom šeriata.

Izraz »Alah« za Boga lahko uporabljajo samo muslimani
Cerkev v Maleziji se v splošnem nahaja v podrejenem in položaju glede na večinsko islamsko prebivalstvo. Tipičen primer je prepoved, da bi v prevodu Svetega pisma uporabljali besede, s katerimi islam poimenuje Boga. Ko je leta 2007 tednik nadškofije Kuala Lumpur v malajščini, ki jo govori večina prebivalcev, za besedo »Bog« uporabil »Alah«, je ministrstvo za notranje zadeve izdalo prepoved o nadaljnjem tisku. Leta 2009 je sodišče razsodilo v prid katoliški Cerkvi, muslimani pa so se pritožili na višje sodišče. Le-to je leta 2015 odločilo, da izraz »Allah«, posebej v tisku, lahko uporabljajo le muslimani. 

Spreobračanja in izobraževanje 
Posebej aktualni v državi sta tudi vprašanji spreobračanj in izobraževanja. V mešanih zakonih je namreč praksa, da otroci avtomatično postanejo muslimani, leta 2013 pa je država uvedla islamske študije kot obvezen predmet tudi v zasebnih izobraževalnih ustanovah.

Znamenja upanja
Kljub vsemu pa v Maleziji ne manjka tudi pozitivnih znamenj, med katerimi je otvoritev novega krila bogoslovnega semenišča v Kuchingu leta 2009. Gre za znamenje upanja za poklice v državi, razveseljiv pa je tudi podatek, da so leta 2010 zabeležili porast števila kristjanov. Leta 2012 je malezijska vlada ukinila omejitev letnega števila vizumov za kristjane, ki želijo romati v Sveto deželo.

Pomembnejši datumi
Navajamo še nekatere druge pomembne datume za Cerkev v Maleziji: 27. julija 2011 so se začeli diplomatski odnosi s Svetim sedežem (po tem, ko je nekaj dni pred tem papež Benedikt XVI. v avdienco sprejel predsednika vlade Najiba Bina Abdula Razaka); januarja 2016 je potekalo srečanje med nadškofom Kuala Lumpurja, msgr. Julianom Leowom Bengom Kimom, in velikim muftijem Zulfikijem Mahamadom al-Bakrijem; novembra 2017 je v Kuala Lumpurju potekala otvoritev nove apostolske nunciature, katere se je udeležil tudi msgr. Angelo Becciu z državnega tajništva.

Cerkev v Singapurju
Zgodovina singapurske Cerkve je povezana z malezijsko. Tudi v Singapur so prvi misijonarji prišli v 16. stoletju, tamkajšnja nadškofija pa je bila ustanovljena leta 1972. Prvi nadškof je leta 1977 postal msgr. Gregory Yong.

1984: diplomatski odnosi s Svetim sedežem, 1986: obisk Janeza Pavla II.
Diplomatski odnosi med Republiko Singapur in Svetim sedežem so bili vzpostavljeni 24. junija 1984. Državo je 20. novembra 1986 obiskal papež Janez Pavel II. in sicer v okviru 32. mednarodnega apostolskega potovanja, med katerim je obiskal tudi Bangladeš, Fidži in Novo Zelandijo.

Načrtu zakona glede »ohranjanja verske harmonije«. Katoličani izključeni
Septembra leta 1990 je država sklicala različne skupine predstavnikov civilne družbe, da bi razpravljali o načrtu zakona glede »ohranjanja verske harmonije«. Izglasovan je bil 9. novembra in nalaga denarne in zaporne kazni za »skupine ali posameznike verskih skupnosti, ki bodo vpleteni v verske dejavnosti, ki bi se vmešavale v politiko«. Iz omenjene razprave so izključili katoličane.

Pozitivna znamenja
Tudi v Singapurju je v zadnjih časih več pozitivnih znamenj: leta 2014 so odprli Singapurski teološki inštitut, z namenom, da bi spodbujali formacijo katoliških laikov na teološkem področju. Avgusta leta 2015 je državo obiskal kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, in sicer ob 50-letnici njene samostojnosti. 28. maja 2016 je papež Frančišek v avdienco sprejel predsednika Republike Singapur, Tonyja Tana Kenga Yama. Spodbudni pa so tudi podatki lokalnega Statističnega urada, glede na katere je bilo v letu 2016 v Singapurju krščanstvo edina vera v porasti.

Cerkev v Bruneju
Prvo katoliško šolo v državi je leta 1929 v kraju Kuala Belait ustanovil duhovnik misijonar Stotter. V naslednjih desetletjih so bile zgrajene še tri šole, ki jih je vzdrževala Cerkev, leta 1967 pa je država ukinila financiranja za zasebne izobraževalne ustanove.

26. novembra 1990 posvečen prvi duhovnik iz Bruneja
26. novembra 1990 je bil posvečen prvi duhovnik, ki izhaja iz Bruneja, Cornelius Sim, ki je danes apostolski vikar. Leto zatem je vlada trem katoliškim misijonarjem zavrnila prošnjo za podaljšanje bivalnega vizuma, s čimer jih je primorala k odhodu. 21. novembra 1997 je bila ustanovljena Apostolska prefektura v Bruneju, ki je bila oktobra 2004 povzdignjena na nivo apostolskega vikariata.

Od leta 2014 v veljavi šeriatsko pravo
Leta 2014 je v državi stopilo v veljavo šeriatsko pravo. Manjšine v državi, predvsem kristjani, so ob tem izrazile svojo zaskrbljenost zaradi njegovih posledic za versko svobodo. Nekateri novi ukrepi zadevajo tudi nemuslimane: zanje je prepovedana uporaba 19 islamskih besed, med katerimi je tudi »Alah«. Zakon prav tako predvideva kazen za tisk, razširjanje, uvoz in razdeljevanje publikacij, ki so v nasprotju z islamskim naukom. Kritiziranje ali zaničevanje islama je kaznovano s smrtjo ali 30 leti zapora in 40 udarci z bičem. Poleg tega je v šolah za učitelje postalo kaznivo dejanje tudi »prepričevanje, pripovedovanje, vplivanje, spodbujanje učenca z neislamskimi nauki«. Prav tako je zločin »izpostaviti dijaka kakršnemukoli nemuslimanskemu obredu, bogoslužju ali dejavnosti«. Kljub temu imajo kristjani še vedno pravico obhajati praznike kot npr. božič, vendar le zasebno in po tem, ko so predhodno obvestili oblasti.