Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

Msgr. Peter Štumpf: Marija Pomagaj iz Brezij naj z nami hodi, da bomo v sočutju drug do drugega posnemali Jezusa

Msgr. Peter Štumpf med pridigo.

11/02/2018 10:35

BREZJE (nedelja, 11. februar 2018, RV) – »Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji in vsi, ki ste z nami preko valov Radia Ognjišče!« S temi besedami je murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf začel pridigo pri slovesni romarski sveti maši in srečanju bolnikov s podelitvijo zakramenta bolniškega maziljenja v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah ob 26. svetovnem dnevu bolnikov. »Iz različnih koncev smo prišli na Brezje k nebeški Materi Mariji - vsak s svojo življenjsko zgodbo, mnogi pa tudi z boleznijo. Prišli smo k Materi Mariji, da v njeno srce položimo naše izmučeno telo in utrujeno dušo. Prosimo jo, da nas pri tej oltarni daritvi priporoči svojemu Sinu Jezusu.«

Uvod v mašo

Pridiga msgr. Petra Štumpfa

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji in vsi, ki ste z nami preko valov Radia Ognjišče!

Iz različnih koncev smo prišli na Brezje k nebeški Materi Mariji - vsak s svojo življenjsko zgodbo, mnogi pa tudi z boleznijo. Prišli smo k Materi Mariji, da v njeno srce položimo naše izmučeno telo in utrujeno dušo. Prosimo jo, da nas pri tej oltarni daritvi priporoči svojemu Sinu Jezusu.

Božja beseda nam danes spregovori o težki bolezni gobavosti. To je bolezen zaznamovanosti. Gobavci so vedno bili izločeni in zavrženi ljudje, ki niso smeli živeti z zdravimi. Še danes je ponekod tako, kjer se ta bolezen pojavlja. Vzroki za takšno izolacijo niso samo v higieni, ampak so jo poskušali upravičevati celo s teološkim značajem. Na gobavce so vedno gledali kot na tiste, ki jih je celo Bog zavrgel. Gobavi bolniki naj ne bi imeli zavetja, tolažbe in pomoči niti pri Bogu.

V Mojzesovi skupnosti, ki se je izvila iz egiptovskega suženjstva, so očitno smatrali, da si je gobavi bolnik sam nakopal bolezen. To je bolnika delalo nečistega. V puščavi je vode zelo malo in je zato toliko težje skrbeti za higieno. Odgovornost vsakega posameznika je bila zapovedana na najvišji stopnji opreznosti. Sumničenja zato tudi ni manjkalo. In kadar se pojavi bolezen, se pojavijo tudi mnoga vprašanja, zakaj se je ta bolezen pojavila (prim. 3 Mz 13, 1-2.44-46). Bolezen tako postane še težja. Bolj kot telo, boli duša. Človek, ki je zavržen zaradi bolezni, je najbolj ponižan in je najbolj žalosten človek. Bolečina takega človeka je dvojna in zato gromozanska in nepojmljiva.

Vsi smo sicer odgovorni za svoje zdravje, nikdar pa ne vemo, kdaj se to zdravje lahko poslovi od nas. Nemalokrat tudi takrat, ko nismo bedeli nad zdravjem in smo ga mogoče celo nehote zanemarili. Vedno je bilo preveč dela v službi, preveč doma. Tudi duhovniki se težko ustavimo in si vzamemo čas, da bi bolj negovali svoje zdrave.

Očitek, ki v nas kljuje, da nismo šli pravočasno na zdravniški pregled ali da se nismo držali navodil zdravnika, je lahko zelo nadležen. Kaj vse bi dali, če bi se lahko vrnili v preteklost in popravili svoje ravnanje, da ne bi sedaj bili bolni! Nemalokrat pomislimo na čudež.

Jezus ga je očitno storil tudi v današnjem primeru ozdravitve gobavca. Bolnik Jezusa ni prosil, naj ga ozdravi. Prosil ga je, naj ga očisti. Bolnik se je hotel vrniti nazaj med svoje ljudi. Ni več zmogel prenašati izoliranosti. Jezusu se je ta bolnik zasmilil in ga je ozdravil. To je storil tako, da se je gobavca dotaknil. S tem je prekinil z Mojzesovo tradicijo izločitve gobavcev in uvedel povsem novo ravnanje. Jezusu je pomemben vsak človek: bolan ali zdrav, grešen ali pravičen, zavržen ali sprejet. Jezus se ne boji, da bi se od koga okužil ali da bi zaradi koga bil omadeževan in bi zato prišel na slab glas.

Zakaj se Jezus ni držal Mojzesovih pravil o gobavcih? Zato, ker je bil sočuten. Ni sicer hotel, da bi se novica o tem čudežu razširila, zato je ozdravljencu prepovedal govoriti o tem. Naročil mu je samo, naj se pokaže duhovnikom, da bo zopet sprejet v skupnost zdravih ljudi (prim. Mr 1, 40-45).

Koliko se ponekod moli za ozdravitev od težke bolezni, darujejo se svete maše, ljudje delajo pokoro, čudeža pa ni in ni. Prihaja do obupa, nekateri zaradi jeze in razočaranja zapustijo Boga. Čudeža pa je lahko deležen nekdo, ki je komaj veren ali pa sploh ne veruje. Tudi človek, ki je doživel čudež, mora enkrat umreti. Življenje rešujejo samo nebesa. Kdor je čudežno ozdravel, še ni varen pred peklom. Človek, ki je upal na čudež, pa ga ni ozdravel, a je vero vseeno ohranil, je pridobil večno življenje. Čudež lahko pomaga ali pa ne pomaga do vere. Vera ni odvisna od čudeža. Resnična vera se Bogu samo priporoča. Vera vse prepušča Bogu. Če pa se zgodi čudež, vera to vzame na znanje.

V četrtek 11. februarja 1858, ob 11. uri opoldne - danes je torej 160 let -  je bil v Lurdu turoben in mrzel dan. Pri Soubiroujevih je zmanjkalo drv. Doma so zmrzovali. Bernardka in njena sestra Marija ter še nekaj deklic so jih šle iskat k votlini Massabiel (kar pomeni Stara skala). Pri tej skali so se pogosto pasle svinje in so sežigali krvave in gnojne preveze iz bližnje bolnišnice.

Lurška votlina je bila takrat gobav kraj -  zavržen in nedostojen. Bog je ta kraj preuredil v kraj prihoda Tiste, ki je sama sebe imenovala, da je Brezmadežno spočetje. Človeška nemoč ter brezmadežno veličastje nebes, sta se soočili v tej lurški votlini. Prijazna, mlada in lepa Gospa v čudovitem oblačilu, se iz skrivnostne svetlobe v votlini sklanja k 14-letni Bernardki, jo nagovarja in ji daje čutiti svojo veliko ljubezen. Bernardka zaradi svoje revščine in nepomembnosti na ta dan postane glasnica Božjega sočutja do vseh, ki bodo odslej prihajali pred lurško votlino ali pa bodo samo o njej slišali, oziroma brali.

Od takrat do danes je tudi Lurd zgodba o tem, kako se Jezus po svoji Materi Mariji še vedno dotika naših bolezni. Kljub temu, da je Bernardka videla Brezmadežno Gospo, ji bolezen ni bila prihranjena. Čudovita Gospa je Bernardki dejala: »Obljubljam vam, da vas ne bom osrečila na tem svetu, ampak na drugem.« Bolezen je spremljala Bernardko celo življenje in proti koncu se je celo stopnjevala. Pri tem jo je mučil še satan, ki prav nič ni popuščal s svojimi fantazijskimi vsiljevanji. Ob svoji smrtni uri je Bernardka ponovno doživela prikazanje Brezmadežne Gospe. Bernardka ji je izrekala: »Ljubim te, ljubim te!« Ob besedah: »Zdaj in ob naši…«, je Bernardka svojo dušo izročila v roke Brezmadežne Gospe, da jo je pospremila pred sočutnega Odrešenika in Sodnika vsega stvarstva, Jezusa.

Bernardka na sebi ni doživela čudež ozdravitve. Doživela pa je, kako je bolezen dotik Jezusove roke, ki dušo očiščuje duhovne gobavosti, telo pa spreminja v kraj Božjega srečavanja z nami. Brezmadežna Gospa je v Lurdu, pa tudi tukaj na Brezjah znanilka slave nebes, ki bolezen spreminja v zmagoslavje nad silami pekla in smrti.

Papež Frančišek je za letošnji svetovni dan bolnikov svojo poslanico naslovil z Jezusovimi besedami, ki jih je izrekel na križu Materi Mariji in učencu Janezu: »Žena, glej, tvoj sin…Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19, 26-27). Papež pravi, da so Jezusove besede vir Marijine materinske poklicanosti v odnosu do vsega človeštva. Marija je postala Mati učencev svojega Sina, skrbela je zanje in za njihovo pot.

Kdor hoče biti Jezusov učenec, mora Marijo prepoznati za svojo Mater, pravi papež Frančišek. Vsi smo poklicani, da Mater Marijo povabimo na svoj dom, da tam kot Mati skrbi za nas. Marijina materinska skrb tako preide na vso Cerkev. Vsi mi smo Jezusovi učenci in zato nas Jezus kliče, da skrbimo drug za drugega. Papež Cerkev ponovno imenuje »poljska bolnišnica«, ki sprejema vse tiste, ki jim je življenje zadalo rane. Jezus je svoji Cerkvi podaril moč ozdravljenja. V tej moči boste dragi preskušani bratje in sestre sedaj prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Tako po papeževih besedah Cerkev odgovarja na Jezusov dar in se zaveda naloge, da bolnim prinaša Gospodov pogled, poln nežnosti in sočutja. Papež vabi župnijska občestva in druge zdravstvene ustanove, da z novim poletom opravljajo pastoralo zdravja. Pri tem so vredne občudovanja, podpore in posnemanja tiste družine, ki ljubeče in vztrajno skrbijo za svoje kronične bolnike ali močno prizadete otroke, starše in sorodnike. Zdravniki in medicinske sestre, duhovniki, posvečeni možje in žene, prostovoljci, družine in vsi tisti, ki skrbijo za bolne, se tako udeležujejo tega cerkvenega poslanstva.

Papež Frančišek se dobro zaveda, da Cerkev potrebuje posebno milost, da bi se lahko izkazala za vredno evangeljske naloge služenja bolnim. Tudi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom zagotavlja, da ne išče svoje koristi, ampak hoče ugoditi vsem (prim. 1 Kor 10, 31-11,1). Pri tem Cerkvi pomagajo molitve k Materi Mariji.

Dragi bratje in sestre! Marija Pomagaj iz Brezij naj z nami hodi, da bomo v sočutju drug do drugega posnemali Jezusa. Tako je naše upanje, da bomo deležni slave poveličane Cerkve v nebesih, upravičeno.

11/02/2018 10:35