VATIKAN (ponedeljek, 12. februar 2018, RV) – »Gospoda prosimo za krepost potrpežljivosti, značilne za tistega, ki je na poti in nosi na lastnih ramenih težave in preizkušnje, kakor številni preganjani bratje kristjani na Bližnjem vzhodu.« Tako je papež Frančišek molil med današnjo sveto mašo v Domu sv. Marte potem, ko je razmišljal ob odlomku iz Jakobovega pisma: »Saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost« (Jak 1,3).
Potrpežljivost ni sprijaznjenost ali poraženost
Toda, kaj pomeni biti potrpežljivi v življenju in med preizkušnjami? Gotovo, to ni
lahko razumeti, zato je dobro ločiti med krščansko potrpežljivostjo in sprijaznjenostjo
ter držo poraženosti, saj gre za krepost tistega, ki je na poti in ne tistega, ki
je pri miru in zaprt. In ko smo na poti, se zgodijo različne stvari, ki niso vedno
dobre. To mi spregovori o potrpežljivosti kot kreposti na poti. Takšna je drža staršev,
ko se rodi bolan ali prizadet otrok: »Bogu hvala, da je živ!« Ti so potrpežljivi,
saj vse življenje z ljubeznijo prenašajo takšnega otroka, vse do konca. Ni lahko leta
in leta prenašati prizadetega ali bolnega otroka… Toda veselje, da imajo tega sina,
jim da moč, da ga še naprej prenašajo. To je potrpežljivost, to ni sprijaznjenost,
saj gre za krepost, ki se porodi med potjo.
Nepotrpežljivec zavrača ali se ne meni za lastne meje
Kaj se še lahko naučimo iz etimologije besede »potrpežljivost«. Pomen vsebuje v sebi
tudi smisel za odgovornost, saj potrpežljivi ne zavrača bolečine, ampak jo prenaša
in to z radostjo, z veseljem, popolnim veseljem, kot to pravi apostol. Potrpežljivost
pomeni prenašati na sebi in ne preložiti, da bi drugi prenašal problem, prenašal težave.
Jaz jo prenašam, saj je moja težava, je moj problem. Zaradi tega trpim? Seveda! Toda
prenašam. Prenašam. Potrpežljivost pa je tudi modrost, da smo v dialogu s svojimi
mejami. Toliko skrajnih meja je v življenju, toda nepotrpežljivec jih noče, se za
njih ne meni, saj ni v dialogu s svojimi mejami. Ali gre za vsemogočno domišljavost
ali za lenobo, tega ne vemo. Tega ne ve.
Božja potrpežljivost spremlja in čaka
Toda potrpežljivost o kateri govori sv. Jakob, ni »nasvet za kristjane«. Če gledamo
zgodovino zveličanja, lahko opazimo potrpežljivost Boga, našega Očeta, ki je vodil
ter prenašal svoje trdovratno ljudstvo in sicer vsakič, ko si je naredilo malika in
prešlo z ene na drugo stran. Prav tako je potrpežljiv Oče z vsakim od nas, ko nas
spremlja in čaka na »naš čas«. Bog je tudi poslal svojega Sina, da bi vstopil v potrpežljivost
in sprejel svoje poslanstvo ter se z vso odločnostjo daroval v trpljenju. Pri tem
mislim na naše preganjane brate na Bližjem vzhodu, ki so jih pregnali zato, ker so
kristjani. In oni so ponosni, da so kristjani. Vstopili so v potrpežljivost, kakor
je Gospod vstopil v potrpežljivost. S temi idejami morda lahko danes molimo, molimo
za naše ljudstvo: »Gospod, daj svojemu ljudstvu potrpežljivost za prenašanje preizkušenj.«
Molimo pa tudi zase. Tolikokrat smo nepotrpežljivi, ko kaj ne gre, že kričimo. Umiri
se malo, pomisli na potrpežljivost Boga Očeta, vstopi v potrpežljivost kot Jezus.
Lepa krepost je ta potrpežljivost. Prosimo zanjo Gospoda.
All the contents on this site are copyrighted ©. |