Kateheza: Izpoved vere in prošnje za vse potrebe

VATIKAN (sreda, 14. februar 2018, RV) – Papež Frančišek je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil izpovedi vere in prošnjam za vse potrebe, ki se med mašo molijo po homiliji.

Poslušati Božjo besedo je pravica
Sveti oče je izpostavil, da »imamo pravico poslušati Božjo besedo«. Poslušanje svetopisemskih beril in homilije je odgovor na duhovno pravico Božjega ljudstva, da v izobilju prejme zaklad Božje besede. »Vsak, ki gre k maši, ima pravico, da v izobilju prejme dobro prebrano in izrečeno Božjo besedo, zatem pa tudi razloženo v homiliji. To je pravica,« je poudaril. Kadar Božja beseda ni dobro prebrana in diakon ali duhovnik ali škof o njej ne pridiga z gorečnostjo, se vernike prikrajša za to pravico. »Gospod govori za vse, pastirje in vernike. Trka na srca vseh, ki se udeležijo maše, vsakega v njegovem življenjskem položaju, starosti, situaciji. Gospod tolaži, kliče, spodbuja poganjke novega in spravljenega življenja.«

Vez med poslušanjem in vero
Zato trenutek tišine po homiliji pomaga posejati v dušo prejeto seme, da bi sprejeli, kar je vsakemu prišepnil Duh. Po tej tišini se oseben odgovor vere umesti v izpoved vere Cerkve, izražene v veroizpovedi (Credo). Simbol vere, ki ga moli celoten zbor vernikov, izraža skupen odgovor na poslušanje Božje besede (glej KKC, 185-197). »Obstaja temeljna zveza med poslušanjem in vero,« je dejal papež. »Vera se namreč ne rodi iz domišljije človeških misli, ampak prihaja iz poslušanja, poslušanje pa se nanaša na Kristusovo besedo«, kakor spominja sv. Pavel (glej Rim 10,17). »Vera se torej goji s poslušanjem in vodi k zakramentu.« Molitev veroizpovedi pa pomaga, da bogoslužni zbor »premisli in izpove velike skrivnosti vere, preden začne obhajati evharistijo«. Simbol vere ali veroizpoved veže evharistijo na krst, prejet »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Spominja nas, da zakramente razumemo v luči vere Cerkve.

Prošnje za vse potrebe
Odgovor na z vero sprejeto Božjo besedo se zatem izrazi v skupnih prošnjah, imenovanih »vsesplošna molitev« ali »prošnje za vse potrebe«, ker obsega potrebe Cerkve in sveta. Imenuje se tudi »molitev vernikov«, je nadaljeval papež. Očetje drugega vatikanskega koncila so hoteli postaviti to molitev za evangelij in homilijo, predvsem v nedeljo in na praznike, da bi se s soudeležbo ljudstva molilo za sveto Cerkev, za vladajoče, za osebe v različnih stiskah, za vse ljudi in za zveličanje vsega sveta. Zato pod vodstvom duhovnika, ki prošnje uvede in sklene, ljudstvo z uveljavljanjem svojega krstnega duhovništva daruje Bogu molitve za zveličanje vseh. Po posameznih namenih, ki jih napove diakon ali bralec, zbor združi svoj glas in kliče: »Prosimo te, usliši nas.«

Prosíte in se vam bo zgodilo
Spomnimo se, kar nam je rekel Gospod Jezus: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,7). Papež je pripomnil, da tega pogosto ne verjamemo, ker imamo malo vere. A če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi vse prejeli. Po veroizpovedi je trenutek, da prosimo Gospoda stvari, ki jih potrebujemo in želimo. »Zgodilo se vam bo,« pravi Gospod, na tak ali drugačen način. »Zgodilo se vam bo … Vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Odgovor moža, ki mu je Gospod namenil te besede, je bil: »Verujem, pomagaj moji majhni veri.« Papež je dodal, da se zahteve posvetne logike ne dvigajo proti nebu in tudi samoosrediščene prošnje ostanejo neuslišane (glej Jak 4,2-3). Nameni, za katere je verno ljudstvo povabljeno, da moli, morajo dati glas konkretnim potrebam cerkvene skupnosti in sveta, pri tem pa se izogibati zatekanju h konvencionalnim in kratkovidnim obrazcem. »Vsesplošna molitev, s katero se sklene besedno bogoslužje, nas poziva, da sprejmemo pogled Boga, ki skrbi za vse svoje otroke,« je še dejal papež Frančišek.