2018-02-15 12:35:00

Italijanski vojaki priromali na grob sv. Janeza XXIII.


VATIKAN (četrtek, 15. februar 2018, RV) – Približno sedem tisoč vojakov italijanske vojske je danes dopoldne priromalo na grob svojega zavetnika sv. Janeza XXIII. V vatikanski baziliki sv. Petra je mašo zanje daroval državni tajnik kard. Pietro Parolin. Med homilijo je spregovoril o miru in poslanstvu vojakov ter izpostavil, da »rešiti življenje pomeni zaščititi življenje vsake človeške osebe«.

Sv. Janez XXIII. in sporočilo miru
Kardinal Parolin je najprej spomnil na sv. Janeza XXIII., ki je tudi sam bil vojak in zatem vojaški kaplan. Mir je predstavljal vsebino številnih njegovih govorov in homilij ter bil del njegovih dejanj, pastoralnih izbir, njegove zmožnosti vzpostavljanja odnosov in posebnega načina, kako je vstopal v stik z osebami. Mir je ostal kakor sklepna beseda njegovega pontifikata in njegovega življenja z okrožnico Mir na zemlji, ki ni izgubila svoje pomembnosti in aktualnosti.

To hrepenenje po miru ni bilo nekaj slučajnega. Začelo se je že v njegovi domači hiši in v njegovem rojstnem kraju. Vemo, da je za župnijo uporabljal izraz »vaška fontana«. Razumel je potrebo, da je Cerkev kraj domačnosti in občestva, kjer so vsi dobrodošli in sprejeti, kjer se živi srečanje in dialog. Predvsem pa potrebo, biti navzoč tam, kjer se živi vsakdanjost mest, vasi, javnega življenja, družbenega udejstvovanja, pri čemer se vsaka stvarnost pokaže kot kraj evangelizacije.

Temelj miru je človeško življenje
Kot pravi družbeni nauk Cerkve, mir ni samo odsotnost vojne in niti ni stabilno ravnovesje med nasprotnimi si silami, ampak je osnovan na pravilnem razumevanju človeške osebe ter zahteva izgradnjo reda, ki je v skladu s pravičnostjo in ljubeznijo. V središču miru je torej človek, je življenje, kot je poudaril kardinal Parolin.

Poziv »Izberi življenje!« je še posebej potreben v času, ko se širijo nasilje, strah pred tujci in zlorabe slabotnih, v dobi, za katero se zdi, da se je navadila na napade na življenje najslabotnejših, tako v materinem telesu kot v primerih trpljenja in bolezni. »Temelj miru je človeško življenje. Kadar nas torej različne situacije postavijo pred življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo, je treba izbrati življenje, treba ga je sprejeti, braniti in mu pustiti, da prevlada,« je izpostavil.

To je prostor svobode, ki ima po kardinalovih besedah veliko vrednost za vojake: »Zaščita človeškega življenja je središče vaše naloge kot vojakov in je v popolni uglašenosti z družbenim naukom Cerkve, ki pravi, kako je pravica do uporabe sile za namene legitimne obrambe povezana z dolžnostjo braniti in pomagati nedolžnim žrtvam, ki se ne morejo braniti pred agresorjem, ko se vsa ostala sredstva pokažejo za neuporabna.«

Vojaki – zaščitniki antropoloških vrednot
Ta učinkovita obramba življenja prav tako zahteva, da se podpira razumevanje vloge vojakov kot »dejanskih zaščitnikov antropoloških vrednot, ki podpirajo in potrjujejo človeško dostojanstvo«. Zato je temeljnega pomena, da ohranjajo te vrednote, ki zagotovo zaznamujejo italijansko vojsko, ter postajajo vedno bolj zgled tudi na mednarodnem področju.

Njihovo delo obrambe človeškega življenja je vsak dan vedno bolj prostrano in nujno na narodni ravni, ki upravičeno terja varnost, a ki se mora izogibati nevarnosti, da bi podlegla oblikam nestrpnosti in strahu, rasizma in ksenofobije. Vojaki varujejo državljane z ohranjanjem reda in varnosti v mestih in vaseh, v mnogih krajev polotoka, ki so bogati z umetnostjo, med mnogimi pomembnimi dogodki, s pozornim in kompetentnim delom, ki nudi zaščito tudi Svetemu sedežu in papežu. Na različne načine ščitijo tudi begunce, ki zaradi vojn in nerazvitosti še naprej prihajajo iz mnogih koncev sveta. »Rešujete človeška življenja pred zavračanjem, počasnimi birokracijami in pomanjkljivostmi mednarodnih sporazumov,« je dejal Parolin.

Posebej delikatna je njihova vloga v mednarodnih misijah, kjer so navzoči s kolegi iz drugih držav in delujejo pod okriljem mednarodnih organizacij, ko predano opravljajo poslanstvo, ki je še posebej zahtevno in tvegano, saj lahko včasih vodi tudi v žrtvovanje življenja. Kot je povabil Parolin, se zato med mašo spominjajo tudi vseh, ki so izgubili življenje med misijami in med opravljanje svojih dolžnosti. »Vsa skupnost jim je hvaležna, kajti oster čut za dolžnost ter odgovorno in pogumno služenje ustanovam sta pomembni vrednoti, ki sta osnova vsakega urejenega razvoja. Njuna navzočnost dopušča skupnosti, da na ustrezen način pristopa k težavam in gleda v prihodnost z zaupanjem in upanjem,« je dejal.

Rešiti življenje pomeni zaščititi življenje vsake človeške osebe
Spomnil je na Jezusove besede: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« »Rešiti življenje pomeni zaščititi življenje vsake človeške osebe, k čemur so poklicani tudi vojaki: pred nasiljem in sovraštvom, pred izkoriščanjem, vojno in lakoto, pred odmetavanjem in brezbrižnostjo,« je izpostavil kardinal Parolin. Izbrati življenje pomeni zagotoviti neprecenljivo dobro pravičnosti in miru, da bi slaboten prevladal nad močnim, nezaščiten nad nasilnežem, in če je treba, sprejeti darovanje svojega življenja, da bi zaščitili življenje drugih.

Ne gre za enostavno nalogo. Potreben je pogum, predvsem pa želja, da bi vsak dan rasli v logiki samodarovanja, česar ni lahko sprejeti kot vrednote v svetu, prežetem z subjektivizmom. Pa vendar je ta logika osrednje sporočilo evangelija.

Na tej poti lahko vojaki računajo na očetovsko zaščito in svetel zgled svojega zavetnika sv. Janeza XXIII. On je znal združiti ljubezen do domovine z ljubeznijo do miru, znal je izhajati iz trdne ukoreninjenosti v veri in gojiti umetnost dialoga med kulturo in vero, znal se je posvetiti in poskrbeti za vsako majhno osebo ter obenem poskrbeti, da so mu prisluhnili tudi pomembneži in mogočneži tega sveta.

Kardinal Parolin je sklenil z besedami, ki jih je sv. Janez XXIII. kot vojaški kaplan imel med homilijo med zahvalno slovesnostjo ob koncu vojne, novembra 1918. »Misel, ki tako tu spodaj kakor pred Gospodom zares in predvsem velja, ni moč mečev in topov, moč neke snovi in teže, ampak je moč pravičnosti pred nebom in zemljo, moč pravice in skupaj s človeškim in božjim bratstvom ljudi čut za čast. V teh stvareh je resničen napredek posameznikov in narodov.«








All the contents on this site are copyrighted ©.