Motu proprij papeža Frančiška z naslovom »Naučiti se posloviti«

VATIKAN (četrtek, 15. februar 2018, RV) – Danes je izšlo apostolsko pismo papeža Frančiška v obliki motu proprij z naslovom »Naučiti se posloviti«, s katerim se ureja področje odpovedi službi zaradi starosti tistih, ki so opravljali službe s papeškim imenovanjem.

»Naučiti se posloviti« je to, kar sem prosil, ko sem razlagal berilo iz Apostolskih del (prim. 20,17-27) v molitvi za pastirje (prim. Homelija v Domu sv. Marte, 30. maj 2017). Zaključek cerkvene službe mora biti sestavni del službe same, saj predpostavlja novo obliko razpoložljivosti.

Ta notranja drža je potrebna bodisi, ko je zaradi starosti potrebno pripraviti se na zapustitev službe, bodisi ko je kdo zaprošen naj za daljše obdobje nadaljuje s službo kljub doseženi strarosti petinsedemdesetih let (prim. Govor rektorjem in gojencem papeških kolegijev v Rimu, 12. maja 2014).

Tisti, ki se pripravlja podati odpoved, potrebuje primerno pripravo pred Bogom tako, da se osvobodi želje po oblasti ter domišljanju, da je nenadomestljiv. To bo omogočilo miren in zaupljiv prehod, ki bi sicer lahko bil boleč in konflikten. Prav tako pa mora ta, ki resnično sprejme to potrebo po slovesu, razločevati v molitvi, kako bo živel obdobje, ki ga začenja ter si izdela nov življenjski načrt, zaznamovan, kolikor je mogoče s skromnostjo, ponižnostjo, prosilno molitvijo, s časom posvečenim branju ter z razpoložljivostjo do preprostih pastoralnih opravil.

Po drugi strani pa, če je izjemoma zaprošen, naj nadaljuje za daljši čas to službo, vključuje velikodušno opustitev tega novega osebnega načrta. Vendar pa se tega ne sme razumeti kot privilegij ali kot osebno zmago, ali kot dolžno uslugo, prejeto zaradi prijateljstva ali bližine in tudi ne kot hvaležnost za učinkovito opravljeno delo. Vsako morebitno podaljšanje je potrebno razumeti samo zaradi vzrokov povezanih s skupnim dobrim Cerkve. Ta papeška odločitev ni samodejno dejanje, temveč je vodstveno dejanje, ki vključuje krepost previdnosti, s katero bo mogoče ob primernem razločevanju sprejeti pravilno odločitev.

Navajam nekaj možnih razlogov: nujnost, da se primerno zaključi projekt, ki je zelo koristen za Cerkev; primernost, da se zagotovi nadaljevanje pomembnih del; nekatere težave, ki so povezane s sestavo dikasterija v času tranzicije; pomebnost prispevka te osebe, ki ga lahko prinese ob uveljavljanju pravkar izdanih norm Svetega sedeža ali pri sprejemanju novih smernic cerkvenega učiteljstva.

Z določbami glede odpovedi škofijskih škofov in nosilcev služb papeškega imenovanja, ki jih vsebuje Rescriptum ex audientia, z datumom 3. november 2014, odobrene državnemu tajniku, kardinalu Pietru Parolinu, sem hotel vključiti v cerkveno zakonodajo ter predvideti nekatere spremembe, ki jih v celoti potrjujem, razen tiste dele, ki so izrecno spremenjeni s sledečimi določbami.

S tem motu proprijem določam:
Člen 1. Ob dopolnjenem petinsedemdesetem letu starosti so škofje škofij in eparhi ter njim enaki po kanonu 381 §2 ZCP in 313 ZKVC, kakor tudi škofi pomočniki in pomožni ali naslovni škofje s posebno pastoralno funkcijo, zaprošeni papežu predložiti odpoved svoji pastoralni službi.

Člen 2. Ob dopolnjenem petinsedemdesetem letu voditeljem dikasterijev rimske kurije, torej ne kardinalom, prelatom predstojnikom rimske kurije in škofom, ki opravljajo službe odvisne od Svetega sedeža, jim služba ne preneha ipso facto (sama po sebi), ampak morajo predložiti papežu svojo odpoved.

Člen 3. Na isti način ne preneha služba ipso facto papeškim predstavnikom ob dopolnjenem petinsedemdesetem letu, ampak morajo ob tej okoliščini predložiti papežu odpoved.

Člen 4. Da začne veljati odpoved teh iz 1. do 3. člena, jo mora sprejeti papež, ki pa se odloča na podlagi pretehtane konkretne okoliščine.

Člen 5. Ko je enkrat bila predložena odpoved teh iz 1. do 3. člena, se dotičnemu služba podaljša do takrat, ko mu je sporočeno, da je odpoved sprejeta ali mu je služba podaljšana za določen ali nedoločen čas, glede na to, kar je na splošno določeno po kanonu 189 §3 ZCP in 970 §1 ZKVC.

Dano v Rimu, pri sv. Petru, 12. februarja, v petem letu mojega pontifikata.
Frančišek