Papež Frančišek skupnosti maronitskega kolegija: Študij v Rimu je čas utrjevanja korenin

VATIKAN (petek, 16. februar 2018, RV) – »Ekscelenca, dragi bratje, zadovoljen, da vas lahko sprejmem, vas prisrčno pozdravljam. Letos je deseta obletnica odobritve novega statuta vašega kolegija. Zato je poleg tega, da se srečamo, tudi priložnost za obuditev spomina na vašo zgodovino ter za poglobitev vaših korenin.« S temi besedami je papež Frančišek v konzistorni dvorani pozdravil člane skupnosti papeškega maronitskega kolegija v Rimu.

Študij v Rimu je čas utrjevanja korenin
Dejansko je ta čas, ki ga preživite v Rimu, čas za utrjevanje korenin. Pri tem mislim na korenine, navzoče v samem imenu vaše Cerkve, ki nas privedejo do sv. Marona – god ste obhajali pred nekaj dnevi – in po njem do meništva, do tiste oblike življenja, ki se ne zadovolji s povprečno in nezahtevno vero, temveč opazi potrebo po iti čez, torej ljubiti z vsem srcem. Uboga življenja v očeh sveta, a dragocena za Boga in za druge. Če boste zajemali pri teh čistih izvirih, bo tudi vaše služenje dobra voda za žejne današnjega časa. Naše srce kot dober kompas išče, kam naj se usmeri in gre za tem kar ljubi; »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21), pravi Jezus. Vam je v teh letih s pomočjo duhovne formacije, študija, življenja v skupnosti, dana milost dobro odžejati svoje srce, da bo pri vaših velikih očetih in materah vere našlo zagon.

Duhovna disciplina je utemeljena na molitvi in delu ponotranjenja
Dandanes pa obstaja tveganje, da vas posrka vase kultura začasnega in navideznega, zato so ta leta priložnost za ustvarjanje protitelesc proti posvetnosti in povprečnosti. To so leta vaj v »rimski telovadnici«, v kateri boste z Božjo pomočjo ter s pomočjo tistih, ki vas spremljajo na tej poti, lahko utrdili temelje, predvsem nepogrešljivo duhovno disciplino, utemeljeno na stebroma molitve in dela ponotranjenja. Bogoslužna in osebna molitev, ki ni zadovoljna samo z obredi, ampak prinaša življenje pred Gospoda in Gospoda v življenje. Potrpežljivo delo ponotranjenja, odprto za soočenje, kateremu pomaga študij in prizadevno kaljenje, naj se udejanja z razločevanjem, ki prepoznava skušnjave in razkrinkava lažnosti. Tako bo mogoče poslanstvo preživeti v veliki svobodi, brez dvoličnosti, brez hlinjenja.

Bogatenje človečnosti je za bodoče poslanstvo
Bogatenje človečnosti, intelektualno in duhovno, ki ga prejmete v teh letih, ni neka nagrada, še manj nekaj dobrega, kar se da izkoristit za lastno kariero, temveč zaklad, ki je namenjen vernikom, ki vas čakajo po vaših eparhijah in katerim želite podariti svoje življenje. Saj ne boste poklicani opravljati službo, to ni dovolj!, temveč »razsipno« živeti poslanstvo, torej brez računice in brez omejevanja razpoložljivosti. Tako boste vi sami imeli potrebo po poslušanju ljudi, saj vas bo Bog potrjeval tudi preko njihovih življenj, preko številnih srečanj, preko svojih nepredvidljivih presenečenj. In vi, kot pastirji, ki so v neposrednem stiku s svojo čredo, boste začutili pristno veselje tedaj, ko se boste sklanjali nad njimi in bo njihovo veselje in trpljenje, vaše veselje in trpljenje in ko boste lahko ob zatonu dneva Gospodu pripovedovali o ljubezni, ki ste jo prejeli in podarili.

Biti pastirji z Jezusovo besedo na ustnicah
Vse to pa ste poklicani živeti v času, v katerem ne manjka trpljenja in nevarnosti ter močnega upanja. Ljudje, ki vam bodo zaupani, zmedeni zaradi nestabilnosti, ki žal še vedno pretresa Bližnji vzhod, bodo v vas iskali pastirje, ki bi jih potolažili: pastirje z Jezusovo besedo na ustnicah, pastirje pripravljene obrisati solze in pobožati trpeč obraz; pastirje, ki pozabljajo nase in na lastne koristi; pastirje, ki nikoli ne odnehajo, saj vsak dan črpajo iz evharističnega kruha sladko moč ljubezni, ki nasiti; pastirje, ki se ne bojijo, da bi jih »ljudje pojedli« kot dober kruh, ponujen bratom.

S čim odvrniti skušnjavo, da bi delovali na posveten način?
Pred tolikimi pričakovanji se bo lahko pojavila skušnjava, da bi delovali na sveten način in iskali tistega, ki je močnejši, namesto tistega, ki je šibak ter gledali na tiste, ki imajo sredstva, namesto na tiste, ki jih nimajo. Toda, ko pride ta skušnjava, se je potrebno takoj vrniti h koreninam, k Jezusu, ki je zavrnil uspeh, slavo in denar, saj je bil edini zaklad, ki je usmerjal njegovo življenje, Očetova volja, torej oznanjati zveličanje za vsa ljudstva, oznanjati z življenjem Božje usmiljenje. To spreminja zgodovino. Vse pa se začne pri tem, da ne izgubimo izpred oči Jezusa, da ga gledamo tako, kot so ga gledali sv. Maron, sv. Charbel, sv. Rafqa in številni drugi vaši »junaki svetosti«. Oni so zgled, ki ga je za posnemati, da se prežene skušnjave karierizma, oblastnosti in klerikalizma. Tek, ki okrona krščansko življenje, ni vzpon proti nagradam in izpolnjenim gotovostim sveta, temveč spust v ponižnem služenju. To je Jezusova pot in ni druge.

Dve papeževi želji: mir in mladi
Hotel bi, z mislijo na vaše dragoceno poslanstvo, z vami podeliti dve želji. Prva je mir. Dandanes bratstvo in vključevanje prestavljata nujna in neodložljiva izziva, glede katerih ima Libanon ne samo kaj za reči, ampak ima posebno poklicanost miru za udejanjit v svetu. Med sinovi vaše domovine boste še posebej vi poklicani služiti vsem ter se čutiti do vseh kot bratje. S pomočjo svojega znanja si prizadevajte, da bo lahko Libanon vedno odgovoril na »svojo poklicanost, biti v regiji luč za ljudstva in znamenje miru, ki prihaja od Boga« (Janez Pavel II., Apostolska post sinodalna spodbuda, Novo upanje za Libanon, 125).

Druga želja pa se tiče mladih. Kot Cerkev jih želimo bedno bolj imeti v svojem srcu, jih z zaupanjem in potrpežljivostjo spremljati ter jim posvetiti čas in poslušanje. Mladi so obljuba prihodnosti, najbolj resna naložba vašega poslanstva. Ko jih je papež Benedikt srečal, jim je dejal: »Mladi Libanonci, tako bodite gostoljubni in odprti, kot vas Kristus prosi in vas vaša dežela uči« (Srečanje z mladimi, 15. september 2012). Vaše poslanstvo je torej pomagati jim odpreti srce za dobro, da bodo okušali veselje, ko bodo Gospoda sprejeli v svoje življenje.

Dragi bratje, zahvaljujem se vam za vašo navzočnost in medtem ko vas izročam v varstvo Naše libanonske Gospe in ter vaših velikih svetnikov, vam podeljujem blagoslov ter vas prosim, da se me spomnite v molitvi. Hvala!