Voditelj duhovnih vaj za papeža in rimsko kurijo o žeji, bližini Boga, poeziji

VATIKAN (sobota, 17. februar 2018, RV) – Jutri popoldan se bodo papež Frančišek in člani rimske kurije odpravili na postne duhovne vaje v Ariccio.

Potekale bodo na temo »Hvalnica žeji,« vodil pa jih bo duhovnik José Tolentino de Mendonça, vice rektor lizbonske katoliške univerze ter svetovalec Papeškega sveta za kulturo. V intervjuju za Radio Vatikan Italija je povedal več o vsebini duhovnih vaj.

Priprava na duhovne vaje: v tišini, tam Bog polaga prave besede na naša usta
Najprej je odgovoril na vprašanje, kako se je nanje pripravljal: »V tišini, Bog polaga prave besede na naša usta v tišini. Čutil sem podporo bratov skupnosti ter mnogih drugih, ki so mi z vseh koncev sveta poslali pisma in sporočila. Lahko bi rekel, da sem občutil novo moč. Navadno živim v svoji majhni skupnosti, vendar pa nimam odprtosti vesoljne Cerkve.«

Zakaj tema žeje?
Zatem je Tolentino de Mendonça povedal, zakaj je za temo meditacij izbral žejo: »Kaj imamo, razen žeje? Žejo, iz katere izhaja želja. Poslušati moramo globoki glas človeške želje, ki je sled Boga v našem srcu. Imamo žejo, ki je podobna tisti, o kateri je Jezus govoril na križu. Jezus ni ničesar prosil, ni rekel "Ne delajte mi hudega, ne trpinčite me tako," rekel je le "Žejen sem." V teh besedah je povzetek njegovega načrta, njegove človeškosti. V naši žeji moremo ponovno najti našo človeškost na način, kot jo vidi Bog.«

V preprostosti življenja se moremo s čuti dotakniti bližine Boga
V eni izmed svojih knjig De Mendonça govori o tem, da je potrebno ponovno najti duhovno izkušnjo preko vseh petih čutov. Novinarko je zato zanimalo, če bo to razsežnost vključil tudi v tokratne duhovne vaje: »Zelo me zanima mistika vsakdana, da lahko gledamo, poslušamo, se dotaknemo, čutimo, okušamo. Bog namreč ni le uganka, ni zgolj neka nevidnost. V Jezusu se nam je On približal. Božja Beseda je pridobila teomorfno obliko. V preprostosti življenja ter v fascinantnem sijaju, ki je v vsakem izmed nas, se moremo s čuti dotakniti bližine Boga. Menim, da je v duhovnih vajah najpomembneje ostati odprti pred to bližino.«    

Zakaj se ne čudimo več?
Nedeljsko uvodno razmišljanje bo imelo naslov »Učenci čudenja«. Voditelj letošnjih duhovnih vaj za rimsko kurijo je zato v nadaljevanju pogovora spregovoril o čudenju ter odgovoril na vprašanje, zakaj se ne čudimo več: »V našem življenju je pomanjkanje čudenja zato, ker nam manjka to, da bi ponovno slišali besedo, ki jo je Bog rekel Abramu: "izstopi" iz samega sebe. Izstopi iz teh slepih ulic, kjer življenje ugaša. Ne glej le svojih čevljev, glej zvezde, daleč stran. To je čudenje: iti preko samih sebe, to je povabilo, ki nam ga daje Bog vsak dan. Obstaja zaveza z Bogom, ki jo izkusimo samo v čudenju. To čudenje ponuja neke vrste pedagogiko, mistagogiko, uvajanje v skrivnost prisotnosti Boga. Vedno moramo začeti od tukaj.«

»Znanost žeje« in poezija
Ena od tematik, ki bodo predstavljene v prihodnjih dneh, bo »znanost žeje«, v meditacijah pa bodo svoj prostor našli tudi citati različnih pesnikov: »Mi ne vemo, da je žeja ena izmed oblik umevanja, je znanost. Pesnica Emily Dickinson je dejala, da nas žeja nauči, kaj voda je. Zelo verjamem v te besede. V teh meditacijah bodo pesniki zelo prisotni. Zelo me zanima prispevek, ki ga literatura more dati duhovnemu življenju. Literatura je zelo realna, ni abstraktna, utelešena je v osebnostih v pesniških besedah, ki so najbližje naši človeški izkušnji. Ni ideološka, predstavlja svet in življenje, kakršno sta. Hkrati vedno išče tudi notranjost. Ne zaupa le temu, kar se vidi. Zato je literatura pot, po kateri pridemo do srca. V nekaterih meditacijah bom to postavil v središče.«

Koliko pesnik pomaga duhovniku in koliko duhovnik pesniku?
José Tolentino de Mendonça je duhovnik in pesnik, zato je novinarko zanimalo, koliko pesnik pomaga duhovniku ter koliko duhovnik pesniku, saj sta oba v službi besede: »Beseda je skupna, prav tako pa tudi tišina. Duhovnik ve kaj se skriva za tišino in prav tako pesnik. Ne gre za dve ločeni stvari. Gre za stapljanje, saj je vsak duhovnik blizu poetiki človeškega in božjega. Brez simboličnega jezika ter najosnovnejših slovnic se ne dotaknemo skrivnosti življenja. Med avtorji, ki jih bom citiral, so Pessoa, Clarice Lispector, Antoine de Saint-Exupery in nekateri Italijani. Med italijanskimi pesniki mi je zelo pri srcu Tonino Guerra, ki je pisal v narečju in je veliko delal za film. Eno izmed njegovih kratkih pesmi sam povem v obliki zgodbe: "Zadovoljen, prav zadovoljen / sem bil velikokrat v življenju / vendar pa najbolj takrat, / ko so me osvobodili v Nemčiji, / ko sem začel opazovati metulja, / ne da bi ga želel pojesti."«

Moja pot v Damask je čas, dozorevanje skozi čas
De Mendonça je nato odgovoril na vprašanje o tem, kdaj se je zavedel svoje žeje ter kako je srečal Jezusa: »Moja pot v Damask je čas, dozorevanje skozi čas. Glede na to, da sem odraščal v krščanski družini, nimam prav izkušnje nečesa popolnoma novega, pretresljivega, spreobrnjenja na način, kot ga je doživel sv. Pavel. Imam pa izkušnjo rasti, zavedanja o dejanski, konkretni poti ter zavezi, ki jo je potrebno živeti. ... Naše solze so molitev. So krik. Solze vedno izražajo željo po srečanju.«

Meditacije in periferije
Nadalje je v pogovoru beseda tekla o tem, kako se bodo meditacije dotikale periferij: »Na dva načina: Kristus je bil periferen. Jezus ni bil znana osebnost v svojem času, bil je anonimen, skrit glas. Za nas torej postane dolžnost, da govorimo o periferijah. Prav tako pa tudi zato, ker je danes večina kristjanov perifernih državljanov. Obličje krščanstva ni več središčno, mestno, zahodno. Obličje krščanstva so periferije. Velik izziv je prepoznati to krščansko prisotnost.«

Najnujnejši izziv za Cerkev: Izhajati iz Kristusa, vračati se h Kristusu
Ob koncu pa je José Tolentino de Mendonça še povedal, kateri je po njegovem mnenju najnujnejši izziv za današnjo Cerkev: »Izhajati iz Kristusa, vračati se h Kristusu. On je moč. On je središče. Ko pozabimo na to, je praznina. Pozabimo na našo žejo. Jezusova žeja mora biti bolj v utripajočem srcu Cerkve.«