2018-02-19 18:02:00

Duhovne vaje, ponedeljek popoldne: Sprevidel sem, da sem žejen


ARRICIA (ponedeljek, 19. februar 2018, RV) – »Vstopiti v stik z lastno žejo, ni tako lahko dejanje, toda če tega ne storimo, bo duhovno življenje izgubilo stik z našo resničnostjo. Potrebujemo to priznanje, da bomo lahko zasidrali to duhovno pot v svoje konkretno, zgodovinsko in biografsko obzorje.« Tako je duhovnik José Tolentino de Mendonça začel današnjo popoldansko meditacijo duhovnih vaj za papeža Frančiška in rimsko kurijo in navedel odlomek iz preroka Izaija: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti« (Iz 55,10).

Trije glagoli: napojiti, oploditi in zabrsteti
To so glagoli, ki opisujejo resnično spremembo. Zemlja tako ne ostane ista. Začne se resničen proces oživitve. Ta sprememba pa se ne zgodi, če življenje nepredušno zapremo s skorjo in vztrajamo samo pri funkcionalni obdelavi površine, oziroma če si napravimo idealizirano projekcijo, ki nam preprečuje gledati na življenje, kakršno je, s svojimi pravilnimi oblikami in popačenji, s svojo normalnostjo in nepravilnostjo, s svojimi vzdihljaji in svojimi kriki… Kako se lahko vsakdo od nas zaveda napredovanja suše v sebi? V kakšni suši živimo? V zmerni, dokajšnji ali pa že v zelo hudi?

Zavedala sem se, da sem izsušena
Vzemimo za primer besedilo brazilske pisateljice Clarice Lispector, ki nam bo pomagala potovati v naši notranjosti in vstopiti v stik s svojo žejo. Pisateljica nam z avtobiografsko ostrino pripoveduje o svojem zavedanju, kako izsušena je bila. »Enega od teh popoldnevov s sinjemodrim nebom in belimi oblački sem pisala na pisalni stroj, ko se je v moji notranjosti nekaj zgodilo. Zaradi notranjega boja me je zajela globoka utrujenost.  Zavedala sem se, da sem izsušena. Prebudila se mi je žeja po svobodi. Izčrpana sem bila zaradi vlečenja idej iz sebe…

Interpretirati žejo
Prisluhniti lastni žeji pomeni razložiti si željo, ki je v nas. Zaradi tega je prav gotovo pomembno poglobiti pomen besede želja. V zaključnem delu Platonovega Simpozija se pojavi razlaga, ki je zaznamovala zahodno zgodovino vse do današnjih dni. Želja je razumljena kot pomanjkanje nečesa, vsebuje pomen pomanjkanja… Poleg tega, kar so o želji rekli Platon in njegovi razlagalci, je zelo pomembno tudi to, kar je Hegel zapisal v Fenomenologiji duha: Naša želja obrnjena k drugemu se v bistvu izraža kot želja po priznanju… Čista želja se začne takrat, ko se oblikuje, nič več in nič manj, gola odprtost za drugega… Cerkev ima res lakoto in žejo po pravičnosti? Kristjani res pričakujemo, kot je obljubljeno, »novo nebo in novo zemljo, kjer prebiva pravičnost« (2Pt 3,13)? Kako smo torej glede »misijonarskih sanj, da bi prišli do vseh, glede te žeje, ki jo Apostolska spodbuda Veselje evangelija polaga v srce Cerkve, kot za sedanjost z izzivi poln program? Papež Frančišek pravi: »Sanjam o misijonarski izbiri, ki je zmožna preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za varovanje sebe« (VE 27). Smo z zavihanimi rokami ali križem rok?

Žeja po Bogu
»Kakor hrepeni jelen po potokih voda«. Prvo, kar nam ponudi Ps 42, je podoba jelena, ki ga žene žeja, da vztrajno išče, kako bi se odžejal. »Tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.« V tem odlomku je navzočnost Boga opisana z zaznavo njegove odsotnosti. Najpomembnejše ni to, kar sem bil, ali to kar sem sedaj, ampak sposobnost, ki jo Bog, torej želja po Bogu, prebudi v meni.








All the contents on this site are copyrighted ©.