Duhovne vaje: Četrta meditacija namenjena 'žeji po ničemer'

ARICCIA (torek, 20. februar 2018, RV) – Udeleženci postnih duhovnih vaj, ki so od nedelje zbrani v Ariccii in med katerimi je tudi papež Frančišek, so danes dopoldne prisluhnili četrti meditaciji Joséja Tolentina de Mendonçe. Govoril je o »žeji po ničemer«.

Ta žeja po ničemer, zaradi katere zbolimo
Včasih namesto žeje v naše življenje pride malodušje, ta »žeja po ničemer«, ki nas napade bolj ali manj neopazno in zaradi katere zbolimo. Nimamo več nobene volje, na življenje gledamo brezizrazno in brez apetita. V grščini izraz askédia lahko pomeni ravnodušnost, pomanjkanje navzočnosti in interesa, izgubo okusa po življenju, notranjo omrtvičenost, ki se spremeni v zaprtost in zatemni poziv k sedanjosti. V resnici ni žeja tista, zaradi katere umremo življenju: žeja nas uči umetnosti iskanja, učenja, sodelovanja, gorečega služenja. Takrat, ko se odrečemo žeji, začnemo umirati. Ko se odpovemo, da bi želeli, da bi našli okus v srečanjih, pogovorih, izmenjavah, izhodu iz nas samih, načrtih, delu, molitvi. Ko se zmanjša naša radovednost do drugega, naša odprtost za neznano in se vse zdi kakor razgret déjà vu, ki ga zaznavamo kot nekoristno, neskladno in absurdno težo, ki nas tlači.

Malodušje v svojih različnih stopnjah ni takoj paralizirajoče. Včasih se pokaže kot mlačen način življenja, ne vroče ne mrzlo. Življenje v osnovi gre dalje, zdi se, da celo počnemo tisto, kar moramo početi, a v globini se čutimo razdvojene, kakor da bi nas potegnilo v niz opravljanja obveznosti, ki jih izvršujemo brez cilja in namena.

V večjih ali manjših razsežnostih vsi živimo te trenutke zamračene želje. Ne samo na individualni ravni. Izkusi se jih tudi v naših ustanovah in skupnostnih praksah. Sama Cerkev lahko podleže temu toku želje po ničemer. O tem beremo tudi v apostolski spodbudi Veselje evangelija: opozarja nas pred »psihologijo groba«, ki je posledica »virusa razočaranja, ki vodi v oklepanje sladkobne žalosti brez upanja, ki se polasti srca«. Namesto žeje po Bogu in prihodnosti, ki nas usmerja proti ustvarjalnosti dajanja, se pustimo omrežiti vijugastemu labirintu pesimizma, ki odklanja in dvomi v vsako obzorje.

Sodobnost je sekularizirala in medikalizirala malodušje in k njemu pristopila kot k patologiji, ki jo je treba zdraviti s psihiatričnega vidika. A tudi v kliničnem okviru, ki je pogosto potreben in uspešen, je očitno, da se malodušje ali depresivna stanja, kakor koli jih imenujemo, ne morejo zdraviti samo s tabletami ali z zgolj tehničnim pristopom. Gre za misli ali vsebine duše, ki morajo v zdravljenje vključiti celotno osebo. Obstaja veliko skritega trpljenja, katerega izvor moramo odkriti in ki izhaja iz skrivnosti človeške samote. V resnici življenje ne teče v prazno, nima neke zdravstvene vrvice, ki bi varovala pred zunanjimi in notranjimi onesnaženji. Življenje teče na odprtem, prepuščeno eksistencialnim turbulencam in bojaznim, ki jih je treba vzeti z vso resnostjo in ki v temelju lahko predstavljajo priložnosti bolj kot probleme.

Ko se čutimo izčrpane
Problem, ki se vedno bolj širi, je izgorelost, čutiti se v »kratkem stiku«, kot »izžgana zemlja«, brez energije in ustvarjalne zmožnosti, ki nima več ničesar dati. Ta čustvena izčrpanost, ki se lahko imenuje tudi »simptom razočaranega dobrega samarijana«, doleti mnoge med tistimi, katerim je pomoč in skrb za druge življenjski poklic. Doleti tudi mnoge duhovnike.

Temeljnega pomena je ne pozabiti, da je človeško srce, naše srce, krhko in ranljivo. Ko se čutimo ljubljeni kot edinstvena oseba, podprti z mrežo naklonjenosti in spremljanja, ko čutimo, da opravljamo delo, ki nas zanima in navdušuje, takrat imam gotovost, da obstajamo. A kadar se čutimo zapuščeni, nerazumljeni in je naše srce ranjeno z bolečinami, ki jih nismo zmožni ozdraviti, imamo občutek, da nikomur ne pomenimo nič. Ostane samo praznina, bivanjska luknja, ki jo zapolnijo tesnoba in pa lažna blažila, kot so posvetnost, alkohol, socialna omrežja, trošenje ali hiperaktivnost.

Anatomija žalosti
Eden od simptomov malodušja je žalost. Priznati moramo, da je naša žalost pogosto enaka kot pri bogatem mladeniču, ki ga je Jezus poklical, naj hodi za njim. Skozi evangeljsko pripoved smo priče njegovemu »kolapsu želje«. Najprej je pokleknil pred Jezusa in ga imenoval »dobri učitelj«. Zdelo se je, da je imel iskreno željo po odnosu z Jezusom, od mladih nog je sledil vse zapovedi. A v ključnem trenutku ima raje varnost in zaščito svojih dobrin, namesto odprtosti za življenje v zaupanju, v razpoložljivosti, ki jo takšen odnos zahteva od nas. Neredko naša žalost izvira iz te nesposobnosti. Želja je želja po življenju. Želja ni posedovanje, je pričakovanje. Želja v naši duši izkopava še večjo zmožnost sprejemanja. Kdor se ima za sitega ali nezainteresiranega, da bi sprejel izpraznitev samega sebe, v sebi ugaša svojo željo. Resnica je, da smo polni stvari, ki nas mečejo iz nas samih. Z lahkoto se napolnimo z izgovori, da ne bi videli potrate ali bega, ki nas razosebljata in nam kradeta veselje.

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija zapiše: »Težava ni vedno pretirana dejavnost, ampak so predvsem dejavnosti, ki jih slabo izpolnjujemo, brez ustreznih nagibov, brez duhovnosti, ki prežema dejavnost in jo napravlja zaželeno. Zato se dogaja, da dolžnosti prekomerno utrujajo in nas včasih napravijo bolne. Ne gre za miren in veder napor, ampak za napet, ubijajoč trud, ki nas ne zadovolji in ga zato ne sprejmemo. Ta pastoralna naveličanost ima lahko različne vzroke. Nekateri ji zapadejo, ker se ukvarjajo z neuresničljivimi načrti in se ne posvečajo temu, kar bi mogli mirno storiti. Drugi, ker ne sprejmejo težavnega razvoja dogodkov in hočejo, da vse pade z neba. Spet drugi, ker se oklepajo načrtov ali uspehov, ki jih gojijo v svoji nečimrnosti. Spet drugi, ker so izgubili pravi stik z ljudi. Zašli so v razosebljeno dušno pastirstvo, ki vodi k temu, da so bolj pozorni na organizacijo kakor na ljudi, tako da jih bolj zanima »zemljevid potovanja« kakor pot sama. Drugi padejo v naveličanost, ker ne morejo čakati in hočejo obvladati ritem življenja. Današnje hlepenje, da bi dosegli neposredne učinke, ima za posledico, da pastoralni delavci težko prenašajo nestrinjanje, možno polomijo, kritiko, križ« (VE 82).

Učite se od mene
»Kakor športnik ne more biti okronan brez tekmovanja, tako kristjan ne more biti brez boja. Kdor ne prenaša stiske zaradi ljubezni do Gospoda, ne bo videl Kristusove poročne gostije« (Evagrij Pontski). V življenju sv. Antona Puščavnika obstaja trenutek, ko se pred njim pojavi Kristus. In mu pravi: »Gospod, kje si bil? Zakaj se nisi prikazal že od začetka in končal moje trpljenje?« In Gospod mu odgovori: »Anton, jaz sem bil tu. A čakal sem, da te vidim, kako se boriš.«

Vez z Jezusom namreč ni samo intelektualna, nujno gre preko oblikovanja v trpljenju. Naše srce zori v tej zmožnosti, da doseže točko trpljenja za tisto in tiste, ki se ljubijo, na Njegov način. To je hoja v Jezusovem slogu. Kot je rekla Simone Weil, ko smo zelo žejni in ne moremo več biti brez pitja, ne razlagamo vode ali potrebe po njej. Enostavno vpijemo, da bi jo dobili. In ta krik, ki je zgoščen v eni sami besedi »voda«, pokaže na vso našo potrebo po pitju. Na enak način tudi nevesta na koncu knjige Razodetje pravi »Pridi!«. S to besedo razkrije globoko potrebo, intimno in bolečo nujnost, ki jo Cerkev doživlja v odnosu do prihoda Duha. V tej besedi »Pridi!« je sled vsega, kar potrebujemo, je razlog našega krika, razlog našega upanja in velikokrat razlog našega obupa, našega neuspeha, naše utrujenosti, in je potreba po premagovanju vsega tega v Bogu. On, ki mu danes pravimo »Pridi!«, je isti, ki nam pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene« (Mt 11,28-29).