Sporočilo partiarha Bartolomeja I. ob začetku postnega časa v pravoslavni Cerkvi

CARIGRAD (sreda, 21. februar 2018, RV) – »Zahvaljujemo se troedinemu Bogu, ki nas je imel za vredne, da smo ponovno dospeli do svetega in velikega postnega časa, da bi bojevali dober boj askeze, da bi se posvetili "le enemu, ki je potrebno". (prim. Lk 10,42)« S temi besedami se začenja sporočilo carigrajskega ekumenskega patriarha Bartolomeja I. ob začetku postnega časa, v katerega je pravoslavna Cerkev vstopila 19. februarja. 

Globlje živeti stvariteljsko in zveličavno ekonomijo troedinega Boga
Nadalje patriarh pravoslavne vernike spomni, da so v postnem času poklicani na globlji način živeti stvariteljsko in zveličavno ekonomijo troedinega Boga. »Povabljeni smo posnemati spreobrnjenje in ponižnost cestninarja, vrnitev izgubljenega sina v Očetovo hišo ter zaupanje Njegove Milosti; posnemati tiste, ki izkazujejo usmiljenje pomoči potrebnim ... povabljeni smo k molitvi, askezi ter da bi okrepljeni preko čaščenja svetih ikon ter križa prišli do osebnega srečanja s Kristusom, vstalim od mrtvih ter dajalcem življenja.«

Smo občestvo oseb, za katere "biti" pomeni "biti skupaj"
Zatem Bartolomej poudari skupnostni in družbeni značaj duhovnega življenja z naslednjimi besedami: »Nismo sami, pred Bogom nismo sami. Nismo vsota posameznikov, ampak občestvo oseb, za katere "biti" pomeni "biti skupaj". Askeza ni osebna, ampak je cerkveno dejanje, pobuda, soudeležba vernika pri skrivnosti in skrivnostih Cerkve, urjenje v človekoljubju, prispevanje k preobrazbi sveta. Gre za skupno svobodo, skupne kreposti, skupno dobro, skupno pokorščino pravilu Cerkve ... Pravoslavna duhovnost je neločljivo povezana s soudeležbo pri celotni liturgiji znotraj življenja Cerkve, vrhunec katerega je Božja evharistija, je vernost, ki jo je potrebno gojiti ter ki raste v Cerkvi ali preko nje.«    

Duhovnost pomeni prepojiti vse življenje s Svetim Duhom
V nadaljevanju carigrajski patriarh posvari, da s pravoslavnega vidika duhovnost ne pomeni posvečati pozornosti le duhu in duši ter razvrednotiti materijo ali telo. »Duhovnost pomeni prepojiti vse naše bivanje, duha, razum in voljo, dušo, telo, vse življenje s Svetim Duhom, ki je duh občestva.« Duhovnost pomeni »pocerkvenjenje« našega življenja, življenja, ki ga navdihuje in vodi Sveti Duh; biti resnično prinašalci Duha, kar predpostavlja naše svobodno sodelovanje, soudeležbo pri zakramentalnem življenju Cerkve ter božansko navdihnjeno življenje.

Božji Duh nenehno veje nad Cerkvijo
Ob koncu sporočila pa Bartolomej I. spomni, da Božji Duh nenehno veje nad Cerkvijo, Bog je vedno »z nami« - skupaj z nami, ter doda: »Med svetimi dnevi velikega postnega časa smo poklicani okrepiti asketski boj proti misli na lastni "jaz", "vztrajati v molitvi" (Rim 12,12), "vztrajati v ponižnosti ter izkazovati usmiljenje" (Abba Pimen); živeti versko lepo življenje, s občutkom za sočutje, odpuščati drug drugemu ter izkazovati ljubezen drug drugemu; tako, da poveličujemo Boga, dajalca vsega dobrega ter se zahvaljujemo za njegove obilne darove. "Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!" (2 Cor 6,2)«