2018-02-22 18:06:00

Duhovne vaje, četrtek popoldne: Prisluhniti žeji periferij


ARICCIA (četrtek, 22. februar 2018, RV) – »Zelo pomembno je gledati na resničnost sveta z dobro odprtimi očmi, če ne, bo naša duhovnost postala »udobni mehurček« ali oblika bega pred svojo družbeno odgovornostjo. Božji glas nas bo vedno soočal z vprašanjem, postavljenim na začetku: »Kje je tvoj brat? (1Mz 4,9). Vprašajmo se torej: »Kje je naš brat?« S temi besedami je duhovnik José Tolentino de Mendonça začel današnjo popoldansko meditacijo duhovnih vaj za papeža Frančiška in rimsko kurijo, ki jo je naslovil: Prisluhniti žeji periferij. »Duhovna žeja in žeja po smislu, o katerima smo do sedaj premišljevali, bi ostala dramatično nepopolna, če nas ne bi vodila dobesedno do žeje, tiste fizične, ki trpinči ter omejuje toliko naših sodobnikov današnjega tako neuravnovešenega časa. Nedavno poročilo svetovne organizacije za zdravje pokaže, da tri od desetih oseb nimajo doma pitne vode.«

V okrožnici Laudato si je ta diagnoza zelo jasno postavljena pred vest sodobnikov. Papež Frančišek v. 29. točki pravi: »Zelo resna težava je kakovost vode, ki je na voljo revnim, zaradi česar vsak dan umre veliko ljudi. Med revnimi so pogostne bolezni povezane z vodo kot tudi z mikroorganizmi in kemičnimi snovmi. Pomemben dejavnik trpljenja in smrtnosti med otroki sta griža in kolera, ki ju povzročata pomanjkljive higienske storitve in oporečne zaloge vode.« V 30. točki vztraja: »Ta svet ima težak družbeni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, saj to pomeni, da jim je kratena pravica do življenja, utemeljena na njihovem neodtujljivem dostojanstvu.«

Jezus je človek periferij
Množice žejnih se dandanes nahajajo na periferijah sveta po vseh petih celinah. Zanimiva je etimologija grškega glagola peripherein, ki pomeni zarisati črto, oziroma označiti področje. Ko namreč zarišem mejo, določim, kaj je notri in kaj ostane zunaj. Določim, kdo je bližnji in ima prednost in to kar je obrobno. Peripherein na ta način določa neko mejo, senčno črto ter z njo opredeli geografsko področje, kakor tudi okolje odnosov in tudi samega življenja. Pri tem pa se deluje tako, kot da je dovoljeno izključevati cele dele človeštva in jih imeti za škart. Ni dvoma, da periferija strukturalno pogojuje realnost. Ne smemo pa, da se ne bi soočili z njo. Jezusov učenec se mora s prepričanjem spopasti s tem iz dveh temeljnih razlogov. Jezus je bil človek periferij… To že, da je bil rojen v Betlehemu, a vendar na popolnem obrobju, tam, kjer so pastirji imeli svoje črede, torej ne v mestu. In Nazaret je bilo tako nepomembno mesto… Periferija je v DNK kristjana, ga približa njegovemu izvornemu kontekstu pa tudi k njegovemu programu. Je nepogrešljivi ključ za njegovo duhovno in bivanjsko hermenevtiko. Za krščansko izkušnjo bo za vse čase ostala kraj, kjer srečati ter ponovno srečati Jezusa.

Krščanstvo na periferijah
Toda ne predstavljajo samo Jezus in prvi učenci, s tem ko so Galilejci, svet periferij. Če opazujemo sociologijo krščanstva – in to je drugi razlog – bomo sprevideli, da moramo morda popraviti svoj pogled ustvarjen iz središča, saj je krščanstvo periferna resničnost. Teritorij se je prestavil. Okoli stolnic, naprimer, ni več pravega življenja. Središča mest so postala težišča birokratske, trgovske dejavnosti… Vitalnost krščanstva je sedaj v igri na obrobjih, tam kjer morda ni niti cerkvene stavbe in kjer vsega tega manjka ali pa je šele v načrtih… To kar nas slabi v resnici ni pomanjkanje temveč preobilje, ni ranljivost, temveč moč, ni zmernost, temveč potratnost.

»Gospod, kdaj smo te videli?«
»Gospod, kdaj smo te videli?«, tako sprašujejo v Matejevem evangeliju. Jezus se tu predstavi namesto žejnega, tujca, nagega, bolnega, zapornika. »Lačen sem bil«, »žejen sem bil«, »popotnik«, »nag«, »bolan«, »bil sem v zaporu«. S to nedvoumno realistično trditvijo, se Jezus poistoveti z zadnjimi in obrobnimi… Za Jezusa človeška resničnost ni ideja, ne oznanja ljubezni z neko abstraktno etiko. Njegova ljubezen je učlovečena in verodostojna, ima obličje resničnega življenja, ima obraz, zgodovino, ima imena…

Srečanje na bivanjskih periferijah
Primer lepega dialoga sodobne Cerkve je bil pogovor papeža Benedikta XVI. z astronavti na vesoljski postaji, ki kroži okoli zemlje. To je pogovor, ki nam ponuja paradigmo prisrčnih odnosov ter predstavlja prispodobo tega, kar naj bi bilo resnično srečanje z bivanjskimi periferijami. Začne se s toplim, prisrčnim pozdravom: »Dragi astronavti, zelo sem vesel, da imam to izredno možnost, pogovarjati se z vami.« Zatem je izrazil svoje izredno spoštovanje ter jih prijazno spodbudil: »S tem pogovorom mi je ponujena priložnost, da tudi sam izrazim občudovanje do vas ter to, kako vas cenim… ter vas iz srca opogumljam«… Zares navdihujoč je ta pogovor Benedikta XVI. z astronavti.








All the contents on this site are copyrighted ©.