Duhovne vaje: Pretirano usmiljenje rešuje življenje

ARICCIA (četrtek, 22. februar 2018, RV) – V Aricci blizu Rima se nadaljujejo postne duhovne vaje za papeža Frančiška in rimsko kurijo. José Tolentino de Mendonça je danes dopoldne govoril o različnih oblikah želje. Za izhodišče je vzel priliko o izgubljenem sinu in v ospredje postavil usmiljenje.

Kompleksnost in konfliktnost človeka
V osebah iz prilike lahko vidimo svojo lastno pot. Smo mešanica nasprotujočih si čustev, razlogov in proti razlogov, stvari, ki jih povemo ali o katerih molčimo, dušnih bolezni, ki jih Bog ne neha zdraviti. To je ta kompleksna človeška ambivalenca, ki pa je tudi ogromno bivališče Božjega usmiljenja, ki ga osvetljuje prilika. V nas ne obstajajo samo lepe, skladne in rešene stvari. V nas so zadušljiva čustva, veliko stvari, ki jih je treba razjasniti, bolezni, brezštevilne žice, ki jih je treba spojiti. Obstajajo območja trpljenja, prostori, ki jih je treba spraviti, spomini in zareze, ki jih je treba prepustiti Bogu, da bi jih ozdravil. Vprašanje je: Do katere točke se pustimo spraviti, temeljito spraviti, z logiko evangelija in v naši največji globini? Do katere točke se mi sami spreminjamo za ljubečo odprtost do življenja, ki nam ga je dal Jezus? Naša pot je ravno to, da osvetlimo, kar smo in živimo, z lučjo Besede, tako da se spremenijo konfliktnost, strah in prepuščenost. Samo usmiljenje, ta presežek ljubezni, ki nas jo uči Bog, nas lahko osvobodi.

Mlajši sin in vajeništvo želje
Vsak od obeh bratov, enako kakor vsak med nami, ima notranje bogastvo, svet možnosti, a tudi omejitev, s katerimi se je na poti spreobrnjenja treba soočiti. Mlajši sin ima izredno željo po avtonomiji, kar je samo po sebi normalno in zdravo. Vsak med nami se je moral potrditi kot oseba, vzeti svoje življenje v svoje roke, oprijeti se svoje usode in si narediti prostor. Vendar pa mlajši sin tega ne naredi v dialogu, ampak s presekom. Hoče avtonomijo, a nanjo ni pripravljen. Očeta zamenja za materialne dobrine in začne iskati svojo individualno srečo, misli, da je absolutni gospodar samega sebe. Ena od velikih nevarnosti notranje poti je ravno ta cinizem, samoosredotočenost, v kateri je jaz načelo in cilj vsega. Ta narcistični nagib, v katerega se zaprem, postane omotičnost, ki zmanjšuje življenje in zapira, kar lahko jasno vidimo v naši družbi nebrzdanega trošenja. V trgovskih centrih se trošijo stvari, v čustvih in odnosih se trošijo osebe, v verskem življenju se troši sveto, ko se ga postavlja na našo razpolago.

Želja, ki jo nosi tok – ta stvarnost, ki jo naš čas izkorišča in promovira – v nas, izgubljenih sinovih, sproža lahkotno svobodno odločitev, muhavost, zgrešeno in neodgovorno premikanje, čisto nestalnost, uživaštvo brez subjekta, in vse to v varljivem vrtincu. Želja je tukaj sterilna, ker je želja po želji. Ne stori drugega, kot da nas potisne v labirint zadovoljitve in nas s tem rine proti izgnanstvu brez izhoda. Potrošniška družba obljublja zadovoljitev vsega in vseh ter napačno identificira srečo z nasičenostjo. Nasičenost, ki jo dosežemo s trošenjem, je zapor za željo, ki je že sicer omejena na impulz takojšnje zadovoljitve. Resnična želja pa je strukturno zaznamovana s pomanjkanjem, z ne zadovoljitvijo, z žejo, ki postaja dinamično in projektivno načelo. Želja je dobesedno nenasitna, saj hrepeni po tistem, kar se ne more posedovati – to je smisel. S tega vidika se želja ne poteši, ampak se poglobi.

Starejši sin in nevarnost zavisti
Starejši sin ostane pri očetu, vendar pa nima rešenega odnosa z mlajšim bratom in niti z očetom. Jeza in nejevolja, ki ju v njem povzroči bratova vrnitev, nezmožnost, da bi čutil sočutje, so znamenja ujetosti. Pri starejšem sinu ni problem odnos z zakoni, ampak z velikodušnostjo ljubezni. Tudi to je patologija želje. Ni slučaj, da psihologija govori o zavisti kot dimenziji človeške želje, v kateri se nabirajo naše fantazme najbolj arhaičnih strahov in uničenj. Pred realnim predmetom ali imaginarno željo kričimo: Moje je! Moje je! Zavistna želja ne najde zadovoljitve v sebi, v svojem obstoju, v tem, kar je. Svojo moč črpa v oviranju drugega, v igri uničevalnega rivalstva, ki ne gleda na stroške.

Zavist je močno prisotna v človeških odnosih, razjeda notranje življenje, zmožna je razdrobiti življenjska okolja: družino, delo, Cerkev. Pogosto jo obravnavamo z občutkom nemoči, kakor da ne bi bilo mogoče ničesar storiti. Vsak med nami lahko v kateri koli situaciji pade v zavist. A ne moremo le skomigniti z rameni.

Zavist je popačeno občudovanje. Kdor zavida, nek predmet prevleče z občudovanjem, ki nima nič opraviti z realnostjo. Predstava, da to, kar drugi poseduje (inteligentnost, uspeh, lepoto, dobrine ali kar koli drugega), mu povzroča neke vrste občutek nemoči, odvzame mu napor življenja z njegovimi skrbmi in bolečino, kar je popolnoma neresnično. Pretirana sreča, ki jo v naših fantazijah živijo drugi, nas obsede. In to bolno občudovanje je živeto kot osebna izguba in krivica. V svoji rušilnosti je zmožno povzročiti tesnobo, ki drugega uniči in izbriše. Zavist je rušilno čustvo v odnosu do drugega, ki poseduje ali uživa nekaj željenega. Težja zavistneža je, da odstrani ali uniči tisto, za kar misli, da je drugemu izvor veselja. Drugi ni več partner, spremeni se v tekmeca. Ne predstavlja več ustvarjalne možnosti za srečanje, živi se v ujetosti zamere, ki vse preplavi z ozkosrčnostjo in mrakom.

Nasprotje zavisti je hvaležnost, ki je tesno povezana z zaupanjem v dobro, ki raste v drugih, v dobro, kar je drugi sam po sebi, neodvisno od mene, in v dobro, ki ga od drugega prejemam. Izkušnja hvaležnosti, ki je drugi, tako postane šola velikodušnosti: postanemo zmožni svoj dar deliti z drugimi. Zavist je sterilno in nesrečno zahtevanje. Hvaležnost gradi in izgrajuje svet, znotraj in zunaj nas.

V šoli usmiljenja
Ob teh dveh sinovih imamo lik očeta. Podoba usmiljenja je ta očete. Ima dva sinova in ve, da se mora do njiju obnašati na različna načina, a nanju gledati z istim pogledom. Mlajši sin ga prosi za dediščino. Oče sprejme prostor, ki ga zahteva sin, sprejme tveganje njegove svobode. Preprosto, ljubi ga. Bog sprejme tveganje naše svobode, sprejme, da vzamemo, kar nam daje, in potem gremo daleč, sprejme možnost, da se zmotimo, našo napako, našo šibkost.

Ko se sin vrne domov, se vrne v okviru svoje logike, ki mora biti očiščena. Odšel je, da bi užival življenje, in ko se vrne, ponovno ravna preračunljivo, da bi si rešil kožo. A oče mu teče naproti. Bolj kot to, da je odšel od doma, mu je pomembno, da se je sin vrnil domov. Od preloma je pomembnejša vrnitev. V njegovih očeh, tisti sin ni bil drugega kot sin, njegov sin. Zaradi prekipevajočega sočutja je oče zmožen vedno znova objeti sina in ga popeljati v intimnost doma. Kaj takega sin ne bi nikoli pričakoval. Lahko bi rekli, da pretirava, da je njegova ljubezen pretirana. Očetova pretiranost, to pretirano usmiljenje, ima vendarle smisel. V nas se bori veliko načinom mišljenja in delovanja. A kar nam pravi Bog, je: Usmiljenje je umetnost, potrebna za rešitev življenja, usmiljenje je pot, ki se je vsi moramo naučiti. Ni usmiljenja brez pretiravanja. Usmiljenje ni dati drugemu, kar si zasluži. Z nasprotnim etičnim učinkom lahko rečemo, da je usmiljenje ponuditi drugemu ravno tisto, kar si ne zasluži. Je dati več, je dati čez, iti preko. To je pretiranost, ta presežek ljubezni, ki odseva usmiljenje.

Usmiljenje je 'da'
Pogosto se sprašujemo, kaj je usmiljenje. Ne moremo ga zapreti v neko definicijo. Da bi ga razumeli, potrebujemo zrcala. Mora se utelesiti, da bi se ga lahko dotaknili. Usmiljenje je sočutje, usmiljenje je dobrota, usmiljenje je odpuščanje, usmiljenje je postaviti se v položaj drugega, usmiljenje je drugega si naložiti na svoja ramena, usmiljenje je globoka sprava. Vse to je, a spremenjeno v dejanja z določenim slogom, ki je slog očeta iz Jezusove prilike. Ni usmiljenja brez daru, brez zastonjskosti. Tisti izgubljeni sin je bil zaznamovan z mnogimi ranami, vidnimi in skritimi: moral je biti ozdravljen z zdravilom usmiljenja.

Usmiljeni oče se ne prepusti impulzu obsojanja. V zrcalu usmiljenja vidi, da se sin vrača, kakor da bi se vračal iz vojne, v koščkih, trpinčen in ranjen. Če ni presežka ljubezni, ki pomaga ozdraviti rane, ki odpira neko drugo obzorje, ki sproži spremembo, ne more priti do rešitve. Sin ni mogel vstopiti v hišo s svojimi lastnimi nogami. Moral je biti prinesen v objemu očetove ljubezni. To je usmiljenje. Ne čakati, da drugi opravi vso pot, ampak prehiteti ga in si ga naložiti na ramena, kakor nas to uči prilika o dobrem Samarijanu, sprejeti rane, ranljivosti in ga ponovno vpeljati v upanje, ki je sinonim gostije.

Ni usmiljenja brez pretiranosti, brez presežka. Če hočemo biti zmerne osebe, nič več kot pravične, če hočemo storiti samo tisto, kar je varno, smo lahko tudi dobre osebe, a ne poznamo evangelija usmiljenja. Kajti evangelij usmiljenja zahteva od nas presežek ljubezni: objeti ranjeno življenje in razumeti vse, brez potrebe, da bi veliko govorili. Ni, da se oče ne bi zavedal. Razume, da je sin vse zapravil in to na najbolj zgrešen način; oče ve vse. Pa vendar objame vse in vse prekrije s svojo ljubeznijo. Izkušnja usmiljenja je ena od najzahtevnejših in najprivlačnejših stvari v življenju. Ob koncu prilike je mlajši sin spremenjen, obnovila ga je ljubezen.

V razvoju svoje svobode pogosto začnemo z učenjem iz padcev, neodobravanj, omejitev, 'ne-jev', ki jih slišimo. To je nepogrešljivo vajeništvo. A moramo biti iskreni in priznati, da se naše življenje še korenitejše spremeni, kadar slišimo 'da', ko nam nekdo pravi 'da' in nam na ta način odpre vrata v novo zgodbo. 'Ne-ji' so zagotovo potrebni, saj nam pomagajo rasti. A potreben je tudi 'da', da bi se dotaknili skrivnosti življenja. Usmiljenje je tole: reči 'da', kadar se do kraja življenja ne bi pričakovalo drugega kakor 'ne'. In oče podari sinu ta 'da'.