Prva postana pridiga p. Raniera Cantalamessa: »Ne prilagajajte se temu svetu«

VATIKAN (petek, 23. februar 2018, RV) – »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Ta odlomek iz pisma apostola Pavla Rimljanom bo med letošnjimi postnimi pridigami v kapeli Redemtoris Mater v Vatikanu za izhodišče papeževemu pridigarju Ranieru Cantalamessi. Prva pridiga nosi naslov: »Ne prilagajajte se temu svetu«.

Kristjani in svet
Naprej poglejmo, kako so ta ideal o ločitvi od sveta razumeli in živeli od evangelija do današnjih dni. Dobro je vedno imeti pred očmi izkušnje preteklosti, če hočemo razumeti zahteve sedanjosti.

V sinoptičnih evangelijih je beseda svet, »kozmos«, vedno razumljena v moralno nevtralnem pomenu. V prostorskem smislu označuje zemljo in vesolje »pojdite po vsem svetu«, v časovnem smislu označuje čas ali današnji čas. Pri Pavlu, še bolj pa pri Janezu  dobi beseda moralno konotacijo in na več mestih pomeni svet, ki je postal takšen zaradi greha ter podvrženosti satanu kot »bogu tega sveta« (2Kor 4,4). Od tu Pavlova spodbuda, s katero smo začeli, ki pa je skoraj enaka kot je v Prvem pismu apostola Janeza: »Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta« (1Jn 2,15-16).

Zaradi tega pa ne smemo nikoli izgubiti izpred oči, da je svet sam v sebi, kljub vsemu in tako ostane, dobra resničnost, ki jo je Bog ustvaril, jo ljubi in jo je prišel rešit in ne obsodit: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Držo do sveta, ki jo Jezus predlaga svojim učencem je vključena v dva izreka: biti na svetu, a ne biti od sveta: »Nisem več na svetu«, pravi »oni so na svetu… Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta« Jn 17,11.16).

»Kristjani se od drugih ljudi ne razlikujejo ne po domovini, ne po jeziku in tudi ne po posebnih običajih; ne živijo v svojih mestih in ne govorijo svojega jezika; njihov način življenja ni nič nenavaden. Žive, kakor pač naletijo, v helenskih prav tako kakor v barbarskih krajih; pri oblačenju in hranjenju in siceršnjih življenjskih navadah se ravnajo po krajevnih običajih, vendar imajo čudovit in poseben red in pravila. Žive vsak v svoji domovini, vendar so v njej kakor tujci; sodelujejo pri vseh dejavnostih kot dobri državljani, ter sprejmejo vse obveznosti kot tujci. Vsaka tujina jim je domovina in vsaka domovina tujina. Poročajo se kakor vsi in imajo otroke, vendar ne izpostavljajo svojih otrok. Imajo skupno obednico, ne pa spalnice. Živijo v mesu, vendar ne po mesu.« Papeški pridigar je zatem napravil kratek pregled skozi obdobja cerkvene zgodovine in zaključil to poglavje z besedami: Ta ideal ločitve in bega od sveta spremljata, čeprav v različnih oblikah vso zgodovino krščanske duhovnosti. Neka bogoslužna molitev to takole povzame: »terrena despicere et amare caelestia«, »prezirati zemeljske stvari in ljubiti tiste nebeške«.