2018-02-23 14:24:00

Zadnja meditacija duhovnih vaj: Moja žeja je moj blagor. Najslabše je biti sit


ARICCIA (petek, 23. februar 2018, RV) – V Aricci blizu Rima so se zaključile postne duhovne vaje za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Letos jih je vodil José Tolentino de Mendonça z lizbonske katoliške univerze na temo Hvalnica žeji. Udeleženci do dopoldne prisluhnili še zadnji meditaciji, deseti po vrsti. Imela je naslov Blagor žeji.

Blagri so več kot postava: po sebi predstavljajo drzen označevalec identitete. Bolj kot šifrirano pravilo so blagri konfiguracija življenja, pravi »eksistencialni klic«. Čeprav ostajajo zahteven poziv, orišejo tudi »umetnost biti tukaj in zdaj«. Predstavljajo potrditev tistega, kar že vre v nas in je istočasno namenjeno postopnemu izražanju, a ga sedaj v popolnosti še ne zaznavamo. V tem smislu blagri osvetljujejo zelo konkretno cerkveno in človeško pot, po kateri hodimo, ter nam kažejo obzorje eshatološke polnosti, h kateri smo usmerjeni.

Blagor, ki nas rešuje
Bog je žejen, da bi življenje njegovih ustvarjenih bitij bilo življenje blagrov. Bog ljubi življenje in od njega ne odstopa. Nasprotno, neprestano udejanja svojo ozdravljajočo moč, da bi ga prenovil. Bog odkupi življenje in ga postavi v središče kot najdragocenejše dobro. Jezus to pokaže v vsaki situaciji, ko gre proti zadnjim in sprejema obupane, prestopi hišni prag tistih brez upanja, teče do najbolj oddaljenih. Jezusova metoda je: najprej ljubiti, najprej prebuditi zaupanje. Nikomur ne ponudi pripravljene pogodbe. Zaheju na primer ne pravi: »Pripravljen sem priti v tvojo hišo, a samo če narediš to in to.« Stori ravno nasprotno. Jezus se sam povabi in pravi: »Danes moram priti v tvojo hišo.« In to zato, ker ponuja svojo ljubezen na brezpogojen način, da bi dal sunek, da bi se zid ločitve zrušil, da bi se logika krivde in konflikta zdrobila. A najprej je bilo pomembno vložiti v brezpogojno zaupanje. Ne bo nas rešilo neko pogajanje. Kar nas rešuje je presežek ljubezni, dar, ki gre čez vsako mero. To je blagor, ki nas rešuje. Ta osuplost ljubezni nas spodbudi, da ponovno začnemo. Ne neko soglasje, neka pogodba. Te stvari so v redu za posle, a moramo vedeti, da to ne reši osebe, ne postavi na noge grešnika, ne pomaga sina vrniti domov, ne razodeva neskončnega Božjega usmiljenja. Potrebna je bila takšna žeja, ki ji je uspelo iztrgati nas iz tistega izgnanstva, v katerem smo pristali s svojim življenjem.

Če ne bi mogli postaviti svojega življenja na izkušnjo brezpogojne ljubezni, bi nekje v nas ostal primanjkljaj. Temelj vsakega življenja, temelj, ki spodbuja življenje, da je in da tvega, temeljno zaupanje v kompleksno pustolovščino, kar je življenje, namreč požene iz začetnega in brezpogojnega 'da', ki so nam ga dali naši starši. Zavedanje, da nas Bog ljubi na podoben način in še bolj, nam omogoča, da zacvetimo. Tako sredi kamnov, kar smo mi, lahko zacveti neverjeten cvet; sredi izsušene puščave, ki jo imamo v sebi, začne teči reka; v trdno temno noč, ki nas oblega, lahko prodre luč. Kajti Bog ne neha govoriti vsakemu življenju, našemu življenju, da je ljubljeno in blagoslovljeno.

Raje poglejmo blagre
A kaj smo naredili iz evangelija blagrov? Kako smo jih oznanjali? Kako jih uresničujemo? Verjamemo v modrost, ki jo blagri izražajo? Kajti njihova logika je ista Jezusovi: »Iskati in rešiti, kar je izgubljeno« (glej Lk 19,10). Tako lahko je ustvariti ovire namesto mostov in postaviti strašno pregrado brezbrižnosti. Raje poglejmo blagre, kako nam priporočajo poenostavljenost našega kompliciranega srca, razorožitev našega srca, ki je vedno tako zelo pripravljeno preoblikovati se v bojno orožje. Poglejmo tiste, ki jočejo, ki so brez tolažbe, in ponovno pridobimo občutljivost za bolečino sveta (zgodi se, da izgubimo zmožnost jokati nad trpljenjem drugih). Poglejmo tiste, ki so lačni in žejni pravičnosti. Tiste, ki hočejo več, ki niso zadovoljni z organizacijo tega sveta. Tiste, ki čutijo željo po boljšem svetu za vse. Poglejmo čiste v srcu, tiste, ki kot prvo ne sodijo in namesto preračunljivosti delijo velikodušnost dejanj, ki so avtomatsko zastonj. Poglejmo delavce za mir, ki pospešujejo mir na veliki in mali ravni, tiste, ki so vsakodnevni obrtniki miru. Poglejmo tiste, ki so zmožni trpeti za ljubezen do resnice. Tako bomo v sebi našli poslanstvo, da smo ob njih, da prevzamemo dolžnost biti jim blizu.

Cerkev ni klub
Cerkev ni nek klub, je poljska bolnišnica. Cerkev mora biti na čelu, sklonjena zaradi oskrbovanja ran. Cerkev ni nek rezerviran samostan. Cerkev je najbolj živa, kadar je Cerkev v izhodu, ko zazna izziv in gre naproti ranjenemu človeštvu in zanj skrbi. V luči prilike o gostiji, bolje razumemo, kaj pomeni biti ljudstvo blagrov. Ko prvi povabljenci zavrnejo povabilo, gospodar zapove: »Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome« (Lk 14,21). Cerkev ni ekskluziven in zaprt klub, ki je srečen v takšni meri, v kakšni izključuje. Vrata mora imeti odprta in v sebi zrcaliti križpotja sveta. Kadar Cerkev ne živi napetosti križpotij človeštva, se moramo vprašati, ali ne udomačujemo Jezusovega evangelija. Ki je oznanilo, ki nas v vsaki dobi vznemirja, nas projicira ven iz ovčje staje in nas usmerja v srečanje z zadnjimi. Ni dovolj neko krščanstvo preživetja, ne katolištvo vzdrževanja. Skupnost ne more živeti samo iz vzdrževalnih del. Potrebuje mlado in zaljubljeno dušo, hrani se z veseljem iskanja in odkrivanja, ne boji se tistega, ki izziva in ki se upira, tvega gostoljubnost, srečanje in dialog.

Moja žeja je moj blagor
Nujno je ponovno odkriti blagor žeje. Najslabša stvar za vernika je, da je sit Boga. Rutina izrazov duhovnega življenja postane za nas zadostna porcija in tako postanemo konformisti, ničesar več si ne želimo. Pravimo si: že sem šel v svetišče, že sem šel v Jeruzalem, že sem molil, že sem daroval … In to nas odvezuje osnovnih dolžnosti do temeljnih srečanj z izjemnimi Božjimi presenečenji. Morda smo si ustvarili popačeno podobo o krščanskem življenju. Vernik ni nekdo, ki je sit Boga. Vernik je tisti, ki je žejen in lačen Boga. Izkušnja vere ni namenjena potešitvi žeje, ampak da jo poveča, da razširi našo željo po Bogu, da okrepi naše iskanje. Zelo nam je potrebno, da se spravimo s svojo žejo in si ponavljamo: »Moja žeja je moj blagor.«








All the contents on this site are copyrighted ©.