Druga postna pridiga p. Cantalamesse: Krščanska ljubezen

VATIKAN (petek, 2. marec 2018, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes imel drugo postno pridigo z naslovom Ljubezen naj bo brez hinavščine. Gre za besede apostola Pavla iz 12. poglavja Pisma Rimljanom. V vatikanski kapeli Odrešenikove Matere so mu prisluhnili papež Frančišek in ostali člani rimske kurije.

Ko je drugi vatikanski koncil pozval k svetosti, je tudi natančno pojasnil, kaj pomeni svetost in v čem točno je. V dokumentu Lumen gentium beremo: »Gospod Jezus, božji Učenik in vzor vse popolnosti, je svetost življenja, katere začetnik in dovršitelj je on sam, oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v kakršnem koli življenjskem položaju: 'Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.' Vsem je poslal Svetega Duha, ki naj jih notranje nagiblje, da ljubijo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso svojo močjo in naj se ljubijo med seboj, kakor jih je Kristus ljubil. Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti. V krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati« (Lumen gentium, 40)

Kot je dejal p. Cantalamessa, je koncil to povzel z besedami: »svetost je popolna združitev s Kristusom«. V tem vidimo težnjo po vrnitvi k svetopisemskim in patrističnim virom, da bi se tudi na tem področju preseglo sholastično zastavitev, ki je prevladovala več stoletij. Ta prenovljeni pogled na svetost je treba spoznati in ga prenesti v prakso, torej v pridiganje, kateheze, duhovno formacijo za duhovnike in posvečene ter tudi na področje teologije.

Papeški pridigar je v nadaljevanju spregovoril o osnovnih potezah svetosti, ki jih danes imenujemo »krščanske kreposti«, Nova zaveza pa jim pravi »sadovi Duha«, »dela luči« in tudi »to, kar je v Jezusu Kristusu«. V Pismu Rimljanom so naštete vse glavne krščanske kreposti oziroma darovi Duha: služenje, ljubezen, ponižnost, pokorščina, čistost. Ne gre za kreposti, ki se ohranjajo same zase, ampak so nujne posledice Kristusovega delovanja in krsta. P. Cantalamessa je v ospredje postavil ljubezen: »Agape ali dejavna krščanska ljubezen ni samo ena od kreposti, ampak je prva, je podoba vseh kreposti, od nje so odvisni vsa postava in preroki.« Med sadovi Duha, ki jih apostol Pavel našteva v Pismu Galačanom, na prvem mestu najdemo ljubezen: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir …« (Gal 5,22). Z ljubeznijo se začne tudi poziv h krepostim v Pismu Rimljanom. Celotno 12. poglavje je namreč spodbuda k ljubezni: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju« (Rim 12,9).

Sv. Pavel s preprostim napotkom, da naj bo ljubezen brez hinavščine, razpravo prestavi na raven samega temelja ljubezen, to je srce. Kar se pričakuje od ljubezni, je, da je resnična, pristna, neskončna. Apostol je tudi tukaj zvesti odmev Jezusove misli. Jezus je namreč neprestano in odločno izpostavljal srce kot prostor, kjer se vidi vrednost človeka kot takega. »Kadar ljubimo iz srca, je v nas ljubezen samega Boga, izlita v naše srce po Svetem Duhu. Človeško delovanje je pobožanstveno. Da postanemo deležni božje narave pomeni, da postanemo deležni božjega delovanja, delovanja božje ljubezni, kajti Bog je ljubezen. Mi ne ljubimo ljudi samo zato, ker jih Bog ljubi ali ker on hoče, da jih ljubimo, temveč zato, ker je po svojem Duhu v naša srca položil svojo ljubezen do njih,« je dejal p. Cantalamessa in dodal, da tako tudi razumemo, zakaj apostol zatem zapiše: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo« (Rim 13,8).