2018-03-05 11:03:00

Msgr. Stanislav Zore: Lepo bi bilo, če bi teologi pomagali slišati Boga, ki govori, če bi bili zvočniki Boga


LJUBLJANA (ponedeljek, 5. marec 2018, RV) – »Dragi bratje škofje in duhovniki, spoštovani profesorji in uslužbenci Teološke fakultete, spoštovani visoki gostje, predstavniki Univerze v Ljubljani, spoštovani predstavniki sestrskih Cerkva, dragi študentje in študentke Teološke fakultete, dragi bratje in sestre.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pozdravil na začetku pridige med sveto mašo v ljubljanski stolnici.

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prvi ponedeljek v mesecu marcu je za Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani slovesen dan. Obhajamo Tomaževo proslavo in ob tej priložnosti pred Bogom tehtamo leto, ki je za nami. Danes je posebej praznični dan za tiste, ki jim bodo podeljene diplomske in magistrske naloge, pa tudi razna potrdila o zaključku študija. Te listine pomenijo pozitivno potrditev vseh let študija in izkazujejo njihovo pripravljenost za srečevanje z različnimi teološkimi temami. Ob njih je prav, da se veselijo tudi njihovi profesorji. Ne samo mentorji posameznih nalog, ampak profesorji skozi vsa leta študija, saj je spoznanje, ki je raslo iz spoznanja, znanje, ki je nadgrajevalo drugo znanje, omogočilo, da se morejo ti mladi ljudje danes veseliti svojih študijskih uspehov. Tako profesorjem kot študentom, obenem pa tudi vsem tistim, ki v ozadju spremljajo in omogočajo pedagoški proces in delovanje celotne ustanove, se ob današnjem prazniku iskreno zahvaljujem.

Pretekli teden smo bili na obisku »Ad limina apostolorum« v Rimu, kjer smo se srečali s papeževimi sodelavci za različna področja, posebno doživetje pa je bilo srečanje s papežem Frančiškom. Med drugim je on sam, pa tudi njegovi sodelavci na več kongregacijah poudarili pomembnost dobrega teološkega študija za življenje vere in za dejavno Cerkev v posameznem narodu. Ta spodbuda nas vse opominja, da je celotno delovanje Teološke fakultete namenjeno evangelizaciji. Vsak profesor je poklican, da iz dneva v dan, iz semestra v semester vedno bolj postaja ne samo strokovnjak svojega področja, ampak oznanjevalec in skrbnik vere študentov in širše. Prav tako pa je tudi vsak študent poklican k preseganju pridobivanja znanja zgolj znotraj študijskega procesa, ampak mora biti vsako seganje po knjigi ali brskanje po spletu obenem tudi želja po poglobitvi odnosa z Bogom, da bo kot diplomirani teolog lahko pomagal do vere drugim.

Decembra lani je prefekt Kongregacije za nauk vere na papeški univerzi Gregoriana spregovoril ob predstavitvi svoje knjige o papežu Frančišku in njegovi teologiji, ki ji je dal pomenljiv naslov: Žebelj in ključ. Gre za simbolno govorico. Žebelj služi zapiranju, žebelj stvari pribije in morajo ostati tam, kjer so. Ključ pa služi odpiranju. Teologija mora ogreti srce, mora odpreti srce za Boga in za drugega. Kajti obstaja tudi teologija, ki zapira, teologija, ki je suhoparna, ki verne uči zapirati vrata.

Sveti Avguštin je zapisal: "Deus semper maior". Tudi če mi postanemo večji, bo Bog vedno večji. Bolj se bomo morali poglabljati in bolj bomo poznali Gospoda, bolj bomo poznali njegovo odrešenje, bolj se bomo približali skrivnosti, kajti Bog bo za nas vedno ostal skrivnosten. To poznanje pa ne bo takšno, če se ne bo rojevalo iz odnosa z Bogom v molitvi in v občestvu z drugimi. Papež Frančišek je poudaril, da teologija nastaja "na kolenih". Naslov tega dela dobro izraža skrb papeža Frančiška. Kajti če ima osnovna teologija, če ima sploh vsa teologija svoj smisel, ga ima zaradi tega, ker nam omogoči vstopiti v Božje srce, v Jezusovo srce, pomaga nam, da se odpremo bližnjemu in ljubezni. V nekem čudovitem besedilu sveti Bernard govori o Arcana Cordis per foramina corporis, do srca pridemo skozi Jezusovo prebodeno prsno stran, prebodeno telo nam omogoči vstopiti v srce. V tem smislu je zanimiva metoda papeža Frančiška.

Prefekt je nato prebral besedilo Josepha Ratzingerja: "Bog ni objekt, ampak je subjekt. Teolog ni subjekt teologije, subjekt teologije je Bog. Kdor hoče Boga imeti za objekt, ne bo mogel nikoli spoznati njegove resnice. Zato je teologija v strogem pomenu besede samo Sveto pismo, Božja beseda, učitelj teologije pa je poslušalec besede, ki svojega razuma in modrosti ne postavlja v ospredje, ampak pušča prostor Bogu, ki govori. Pravi teolog ne govori o samem sebi. Njegova plemenita naloga je odpirati notranje uho, da bi mogli slišati Boga, ki govori."

Lepo bi bilo, če bi teologi pomagali slišati Boga, ki govori, če bi bili zvočniki Boga, ki govori. Papež Frančišek je to spoznanje povezal z ljubeznijo. V okrožnici Luč vere v številki 36 piše, da se krščanska teologija rojeva iz želje, da bi "bolje poznali to, kar ljubimo". To pa je ljubezen do Boga, ljubezen do Kristusa, ljubezen do Cerkve in ljubezen do človeka. Nemogoča je torej teologija brez vere, teologija pripada sami poti vere, ki išče najgloblji trenutek Božjega razsvetljenja, ki je svoj vrh doseglo v Kristusu. Veliki srednjeveški učitelji in teologi so pisali, da je teologija znanost vere in deleženje na spoznanju, ki ga ima Bog o sebi.

K teologiji nujno spada ponižnost, ki pusti, da se je Bog dotakne, ki prizna svoje omejitve pred skrivnostjo. Poleg tega pa je teologija skladna obliko vere, ki jo goji Cerkev, saj Cerkev varuje vero vseh, zlasti najbolj preprostih.

Zgled učenja sv. Tomaža Akvinskega nas uči, da se mora vsa teologija vedno znova preliti v molk in molitev. Voditi mora v strmenje pred skrivnostno Božjo ljubeznijo, ki se je razodela v Jezusu Kristusu, da bi nam lahko pokazala ljubezen do konca. Zato vas vabim, dragi profesorji in študentje, da vas teološki študij vedno znova vodi na kolena pred Gospoda, iz te drže na kolenih pa se naj potem porajajo nova teološka spoznanja. Amen.

Slavnostni govor med Tomaževo proslavo

»In boste moje priče« (Apd 1, 8)
dr. Janez Vodičar 
Profesor pri Katedri za pastoralno in oznanjevalno teologijo
potem, ko Homiletični direktorij zatrdi, da homilija ni vaja v eksegezi niti kateheza, doda: »Končno homilija ne sme biti priložnost za osebno izkušnjo pridigarja.« (HD 6) Čeprav na mnogih mestih upošteva in poudarja, kako se ljudi globoko dotakne osebna izkušnja pridigarja, naj v njej ne bi bilo mesta za zgodovino, ki stoji za oznanjevalcem. Sklepali bi lahko, da svetujejo, naj se pridigar izogiba osebnega pričevanja pri homiliji.

Pred oči si lahko hitro prikličemo razne krščanske skupnosti po svetu, kjer je temelj njihovega liturgičnega srečevanja prav osebno pričevanje. Tega vedno več najdemo tudi v katoliških prenovitvenih gibanjih. Revija gibanja Prenove v duhu ima podnaslov: List za duhovno rast, pričevanja in novo evangelizacijo. Skupnost Emanuel ima na svoji predstavitveni strani zapisano: »S svojim življenjem in besedo pričujemo, kar so videle naše oči in slišala naša ušesa ter kar smo doživeli in izkusili s pomočjo trajne božje navzočnosti v našem življenju.« (Skupnost-emanuel 2012) Gre za izrazit poudarek na osebni izkušnji, ki po njihovem mnenju šele omogoča pravo oznanjevanje. Vsi poznamo binkoštni dogodek iz Apostolskih del, da ne omenjamo apostola Pavla. Tudi v teh novozaveznih odlomkih gre za osebno izkušnjo, ki je posameznika prevzela in o njej sedaj pričuje. V katekizmu katoliške Cerkve celo piše: »Kot priče Vstalega ostajajo temeljni kamni njegove Cerkve. Vera prvega občestva vernikov temelji na pričevanju konkretnih ljudi, ki so jih kristjani poznali in so večidel še živeli med njimi.« (KKC 641) Kako naj torej razumemo navodilo direktorija, ki odsvetuje pričevanje iz osebne izkušnje pridigarja? Čisto iz hermenevtične drže se lahko vprašamo, kaj pa naj verodostojno pričujemo kot to, kar smo osebno izkusili?

Ob tem ne smemo pozabiti, da v obsežnem delu apostolske spodbude papeža Frančiška Veselje evangelija, ki jo namenja homiliji, priporoči, »da pridigarjeva beseda ne zavzame preveč prostora« (VE 138). V istem členu je prav tako navedeno, da ne sme biti pridiga zabavna predstava, ki bi se ravnala po sodobnih medijskih dogodkih. Vsi vemo, da cerkveno učiteljstvo ne preganja pričevanja, se pa boji, da bi to zastrlo Resnico, ki smo jo poklicani oznanjati. Pridigar naj torej ne govori o sebi, ampak o Bogu. Prav zato je sv. Štefan priča, ker pričuje za Jezusa in ne ker je mučenec in umre za svoje ideje (Hontz Drury 2015, 118).

Podobna skrb je tudi v Splošnem pravilniku za katehezo, kjer je zapisano, da je katehet v bistvu posrednik: »Zato si mora prizadevati, da njegovo gledanje na kulturo, socialni položaj in življenjski slog ne bodo ovira na poti vere, temveč ustvarjajo najustreznejše možnosti za iskanje, sprejemanje in poglobitev krščanskega sporočila.« (SPK 156)

V vsakdanjem življenju nekoga ne pokličejo, da bi pričal o sebi, ampak o tem, za kar je poklican, kar določeno okolje želi preveriti in potrditi. Na sodišču ni pomembno, kaj priča meni, kakšen je njen oseben pogled na dogodek, ampak čemu je bila priča, da potrdi tako ali drugačno dogajanje. Pri poroki ima uradna priča gotovo o mladoporočencih svoje mnenje, ki pa na veljavnost opravljene sklenitve zakonske zveze nima vpliva. Pomembno je, da priča pričuje o dogodku, ki mu je priča in ne o lastnih pogledih na to.

Nekaj podobnega je z mojo vlogo danes pred vami. Moje mesto ni, da podajam svoje mnenje, da uporabim to priložnost za interpretacijo vsega, kar obdaja to prireditev. Od mene se pričakuje, da stojim za neko uveljavljeno tradicijo, kjer se mora na svoj način upravičiti pridobitev akademskega naziva z resnim in znanstveno podkrepljenim predavanjem. Kaj bi pomagalo študentov kakšne fakultete npr. za farmacijo, če bi kdo pričeval o tem, kako mu je kakšno zdravilo pomagalo ali ne, če ne bi ob tem razkril kaj novega in pomembnega v sami strukturi konkretnega zdravila. Šele ko bo jasno, kaj je tisto, kar je v zdravilu napačno ali dobro, bo to mogoče s pridom uporabiti pri zdravljenju in napredovati pri razvoju stroke. In tako bi lahko širili tak pogled na vsa raziskovalna področja, vse tja do zakonitosti človeške družbe in naše duševnosti. Prizadevanje, da bi pri svojem raziskovanju prešli vsemogoče idole, je navzoče vse od F. Bacona naprej (Fürst 1991, 50-51). Res da postmoderna vedno bolj opozarja na nemogočo zahtevo po popolni objektivizaciji, vendar še vedno velja, da je pričevanje posameznika daleč za ponovljivimi in demonstrativno dokazljivimi argumenti sodobnih raziskovalnih inštitutov. Osebni pogledi in lastni predsodki so pogosto le ovira na poti do zrele znanosti.

Je za zahtevo po tem, da bi moral pridigar pozabiti nase, na svojo lastno izkušnjo vere in da katehet naj ne bi po svoje interpretiral kulturnega okolja, skrita ista želja po objektivizaciji oznanjevanja? In so s tem vse krščanske skupnosti, ki tako intenzivno poudarjajo pričevanje njenih članov, v nasprotju s prizadevanjem nove evangelizacije? Naslov knjige, ki povzema smernice sodobnega oznanjevanja pri nas in temelji na usmeritvi cerkvenih dokumentov zadnjih let, profesorja jubilanta Rafka Valenčiča, nosi naslov: Beseda in pričevanje (2016). S poudarkom na pričevanju bi na tak način usmerjal oznanjevalno teologijo v napačno smer. Še posebej, če se poglobimo v njeno vsebino. Saj lahko celotno delo strnemo v misli: »Človek je ustvarjen iz ljubezni in za ljubezen, ta pa se izraža v veselju – biti, biti z drugimi, biti za druge.« (Valenčič 2016, 199). Če hočem biti katehet, pastoralni delavec za druge in z drugimi, potem se ne more skriti za neko oznanilo, za neko objektivno vsebino, ampak moram biti ta vsebina, o kateri govori, jo oznanja, del njega samega. Samo na tak način bo živel iz ljubezni in z ljubeznijo svojo poklicanost, saj Bog vedno uporablja le človeškega pripovedovalca (Kearney 2016, 19).

Kljub temu, da se od mene pričakuje akademski nastop, vas bi veliko bolj nagovoril moj pogled, tisto za čemer sam stojim. Pogosto se mi dogaja, da so me in me še vedno dijaki, ko jim predstavljam take ali drugačne filozofske poglede, vprašajo, kaj pa o tem sam mislim. Zavedam se svojega mesta in moči, ki mi ga daje mesto učitelja. Kljub temu, da govorimo o krizi avtoritete in jo npr. učni načrt za osnovno šolski predmet Verstva in etika pojmuje kot priložnost za indoktrinizacijo (Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport 2001), brez nje ni zdravega odraščanja. Mladostnik bo vedno iskal avtoriteto, ki ga bo nagovorila in mu ponudila neko možno ilustracijo tistih vrednot, ki so vredne, da jim sledi v življenju. Sodobni pedagogi se vedno bolj vračajo k poudarjanju vzgojiteljeve in učiteljeve avtoritete. Znani ameriški pedagog Clifford Mayes zapiše: »Ko se učitelj in učenec srečata, na nek način usodno, razred postane prostor 'resničnega življenja', nekakšen kontra-kulturni prostor življenja kot nasprotje obkrožujoči kulturi smrti – temu močvirju surovosti in hitre spolnosti brez ljubezni in odgovornosti; kulturi smešne moralne izčrpanosti posameznikov pred digitalnimi in samooklicanimi bogovi; tistimi, ki promovirajo preko-porabo zdravil, pijač in hrane, ki zadovoljijo naše čute, ne morejo pa nikoli utišati kričanja našega srca, ki je izdalo samega sebe. A prav srce lahko oživi v pravem srečanju učitelja z učencem v eksistencialno avtentični coni razreda.« (2005, 19) Samo tako bomo kot učitelji, kateheti, pastoralni delavci lahko skrbeli za celega človeka, še poudarja (Mayes in Williams 2013). Teološko izhodišče, da smo ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen, je mogoče prepoznati tudi v želji mladostnikov, da bi čutili, za čem stoji njihov učitelj, kdo sploh je ta, ki jih poučuje. Pri tem bi akademsko iskanje objektivizacije in skrivanje za naslove bolj motilo, kot vodilo k pristnemu procesu učenja. »Drugače povedano, čeprav mora učitelj skrbno izvajati v naprej postavljene normative, je hkrati temeljno, da ta okvir spoštuje in odgovarja na izražene potrebe teh, za katere skrbi; drugače lahko tvega, da se bo izrodilo v 'dobričnost' (do-goodism) in celo v psihološko in duhovno zlorabo.« (Mayes 2002, 704)

Še bolj bi o tem lahko trdili pri oznanjevanju. Če je zgolj poučevanje brez velikih vzgojnih poudarkov v šoli še na nek način sprejemljivo, bi pri katehezi in pridigi z golim podajanjem dejstev krenili iz temeljne teološke usmeritve oznanjevalne teologije. Njen temelj je namreč v skrivnosti učlovečenja. »Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹« (Jn 14, 8-9) To je zapisal tisti, ki daje težo in verodostojnost prav lastni izkušnji: »To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično.« (Jn 21, 24) Prav v Janezovem evangeliju naj bi se po besedi, Jezusu, Bog dokončno razodel. Pričevanje, ki ga Jezus kot človek daje, je ne le pričevanje o Očetu, ampak se v njem samem, tako v njegovih besedah, njegovih dejanjih in končno rojstvu in smrti, razodeva sam Bog. On sam je Beseda. In ko se Katekizem katoliške Cerkve sklicuje na Tomaža Akvinskega, poudarja, da je Bog postal človek, zato da bi mi postali božji (KKC 460). Če je Kristus ne le priča, ampak tudi pravi Bog, smo v resnični združitvi z njim tudi mi v vsej svoji človeškosti priče Boga in ne zgolj sebe.

Da pojasnim s svojo izkušnjo. Odraščal sem v vasi, kjer so bili stari očetje bolj stvar pravljic kot dejstvo resničnosti. Veliko bolj sem bil navajen starih mater v njihovih vdovskih črnih oblačilih. Nam, otrokom tretjega rodu, ni bilo to nič posebnega. Niso nam pripovedovale o svojih pogrešanih možeh ali starejših sinovih. Bile so pobožne in delavne ženice, ki so nas vzgajale k delavnosti, skromnosti in pobožnosti. Ne spominjam se jih kot zagrenjenih ali sovražnih do kogar koli. Še manj, da bi s svojimi izkušnjami kogar koli obremenjevale. Živo pa so mi pred očmi zimski prizori, ko smo delali zobotrebce. Navada je bila, da smo se zbirali po hišah in med delom klepetali. Podobno kot mi, otroci, so počele to tudi stare mame. Pogosto smo se znašli skupaj razposajeni otroci in v črno oblečene ženice. Naši starši so bili ali po službah ali zunaj pri kakšnem drugem delu. Radi smo jih poslušali, včasih pa so pogovori zašli na skrivnostna pota. Nismo razumeli, zakaj so nas napodile v drug prostor, ko so se začeli pogovarjati o svojih pokojnih možeh ali sinovih. Prav to je še povečalo našo radovednost. Kljub temu, da smo bili v drugem prostoru, smo vlekli na ušesa, kaj vendar si pripovedujejo. Kljub temu, da nismo razumeli veliko, se še živo spomnim tihih glasov in vzdihov. Nič o tem, kdo je tega ali onega ubil, nič o maščevanju ali zameri. Le spraševanje, kako bi lahko bilo temu ali onemu v zadnjih trenutkih, obujanje spomina na zadnja srečanja, kdo ga je na koncu videl in predvsem želja, da bi smele prižgati vsaj svečo na njegovem grobu. Saj smo vedeli, o kom govorijo. Vsak sveti večer in ob vseh svetih smo molili desetko zanje, a kaj več nismo zvedeli. Vedele so, da je bolje o tem molčati, kot še nam, tretjemu rodu, nakopati težave, saj je bilo takrat vsenaokrog le eno samo praznovanje zmage revolucije in niso želele, da bi odraščali z oznako izdajalcev (Gerjolj 2017, 26). Vsaj tako danes to razumem.

Šele veliko pozneje sem se dobro zavedam, kaj so te žene in matere pretrpele. A tega niso pričevale, ob njih nikoli nisem slutil bolečine. Slutili pa smo zvestobo, skrb in vero v prav njihovih mož in sinov. Brez želje po maščevanju in brez vdanosti v usodo so se v svetu obveznih oddaj in zmerjanjem z izdajalci prebijale s svojimi nedoraslimi otroci, da smo mi, otroci njihovih otrok, živeli bolj ali manj normalno življenje. Nikakršne želje po pričevanju, ki bi njihovo bolečino poveličevalo, nisem slutil, še manj pripravljenosti, da bi pisale svoje spomine, a eno je živo navzoče v nas preživelih: pričevale so svoje pobite može in sinove, njihovo resnico in njihovo zvestobo domači zemlji in veri. Stale so za resnico, ki je bila daleč od zgodovinsko priznane in raziskane, bila pa je resnica življenja, ki jim je dala moč preživetja, nam pa zavezo do domače zemlje in vere.

Res je, da bo brez kemične strukture farmacevt težko našel novo zdravilo. Brez dobrega znanja fizike ne bo napredka v naravoslovju. Če pa smo tu, na naši fakulteti, in boste spoštovani diplomanti prejeli svoje listine o zaključku študija, je še veliko bolj res, kaj z določeno objektivno resnico naredimo. Pri geštaltu dobro vemo, da ni vse v dejstvu, kaj se nam je zgodilo, veliko več je v tem, kaj bomo s tem v konkretnem življenju storili. Resnica farmacevta ni le v kemični strukturi, še veliko večja resnica je v tem, kaj bo to zdravilo povzročilo. Ko v zaključnih delih geštaltistov berem, kaj vse so pridobili s pričevanjem drugih, se z njimi veselim, da zmorejo še v tako težkih trenutkih drugih videti in upati, da ta gola resnica ni zadnja, ampak odpira vedno nove možnosti za tisto pravo odrešujočo Resnico.

Lahko si je nadeti kravato, lahko se je obleči v talar, še lažje je komu mahati pred nosom s tako ali drugačno doktorsko, magistrsko, diplomsko ali zaključno listino, se skriti za tak ali drugačen naslov. Vedno znova pa se bodo ljudje spraševali, kaj stoji za tem. Nobena obleka ali listina ne bo pomagala, če ne bomo imeli v sebi trdnosti in zakoreninjenosti, kot sem sam to doživel ob prej omenjenih starih materah. Kot je sveta mati Terezija v preprostem dejstvu, da je ob pravem trenutku dobila zdravilo, ki ga je kdo potreboval, videla znamenje Boga (Kolodiejchuk 2013, 8-10) in bi kdo pri tem le zamahnil z roko, da pač gre le za naključje, je tudi pridigar in katehet poklican k temu pričevanju. Pričevanju, ki bo temeljilo na dejstvih preteklosti in interpretirano z resnico ljubeče skrbi za prihodnost vseh ljudi.

Tudi vi, spoštovani današnji slavljenci, ste danes poklicani, da pričujete, kako resnica ni le dejstvo, ampak se mora od nje živeti. Svetu, ki raziskuje, dodajte svet, ki upa. Svetu, ki uživa, vrnite svet odgovornosti. Svetu strojev vrnite človeka. Le tako bomo lahko spet upali, da se vrača doba anateizma, Bog po božji smrti, kot piše irski mislec Richard Kearney (2010). Ponovno vračanje Boga je lahko bučno in na krilih uničenja, lahko pa je v pričevanju teh, ki se odgovorno sprašujejo, kaj bomo počeli s še tako veliko znanstveno objektivno resnico. Kdor bo tako pričeval, stal za temeljno resnico skrbi in zavzetosti za druge, bo dosegel namen tako kateheze kot homilije. Skupaj s pesnikom Balantičem lahko zaključimo: »In spet sem vitki vrč za božjo kri, spet kopljem zemljo kot nekdanje čase, življenje s polnimi cvetovi rase, ponižnih bosih nog se prst drži.« (Balantič 1984, 62)

Sebi in vam želim, da bi bili vedno ta vitki vrč poln božje krvi, ki naj odžeja z resnico zavzetosti za življenje vseh ljudi.








All the contents on this site are copyrighted ©.