Papež mladim duhovnikom: Spovednik je poklican biti človek poslušanja

VATIKAN (petek, 9. marec 2018, RV) – S papežem Frančiškom so se srečali udeleženci tečaja o foro interno, ki ga Apostolska penitenciarija vsako leto organizira za nove duhovnike, diakone in semeniščnike tik pred posvečenjem. Tokrat so tematsko sledili odnosu med zakramentom spovedi in razločevanjem poklicanosti ter se tako navezali na prihodnjo sinodo o mladih. Sveti oče jim je spregovoril o dveh pomembnih elementih: spovednik je vedno samo orodje usmiljenja in sprave ter spovednik je vedno človek poslušanja – posluša spovedanca in posluša Svetega Duha.

Mladi med mladimi
»Vi, spovedniki, predvsem prihodnji spovedniki, imate prednost, da ste mladi in zato lahko živite zakrament sprave kakor 'mladi med mladimi'. Starostna bližina namreč neredko spodbuja dialog, tudi zakramentalni, zaradi naravne podobnosti jezikov,« je dejal papež. To lahko olajša stvari. Predstavlja okoliščino, ki jo je treba ustrezno živeti, da bi se spodbujale pristne krščanske osebnosti. Pa vendar gre za položaj, ki ni brez omejitev in celo tveganj, saj so mladi duhovniki na začetku svoje službe in morajo zato šele dobiti izkušnje, ki jih ima nek spovednik po več desetletjih poslušanja spokornikov. Kako torej živeti to okoliščino? Na kaj biti pozorni pri poslušanju zakramentalnih spovedi, predvsem pri mladih, tudi z vidika morebitnega razločevanja poklicanosti?

Spovednik je vedno samo orodje
Po papeževih besedah je pomembno vedno znova odkriti »orodnostno razsežnost« spovednikove službe: »Duhovnik spovednik ni vir ne usmiljenja ne milosti, ampak je nenadomestljivo orodje, a vedno samo orodje!« Če se duhovnik tega polasti, preprečuje, da bi Bog deloval v srcih. To zavedanje mora pri spovednikih prebuditi pozorno čuječnost pred nevarnostjo, da ne bi postali »gospodarji vesti«, predvsem v odnosu z mladimi, katerih osebnost se še vedno oblikuje in se nanjo zato mnogo lažje vpliva. »Zapomniti si, da ste in morate biti vedno orodje sprave, je prva lastnost za osvojitev drže ponižnega poslušanja Svetega Duha, ki zagotavlja pristno razločevanje. Biti orodje ni zmanjšanje poslanstva, ampak je njegova popolna realizacija, kajti v takšni meri, v kakršni duhovnik izgine in se jasneje pojavi Kristus, najvišji in večni duhovnik, se realizira naša poklicanost, da smo ponižni služabniki.«

Slišati vprašanja
Na drugem mestu je papež izpostavil, da je pomembno znati poslušati vprašanja, preden se ponudijo odgovori: »Dati odgovor, ne da bi prej prisluhnili vprašanjem mladih in ne da bi, kjer je potrebno, poskušali spodbuditi pristna vprašanja, je napačna drža. Spovednik je poklican biti človek poslušanja: človeško poslušanje spokornika in božje poslušanje Svetega Duha. Ko zares poslušamo brata v zakramentalnem pogovoru, poslušamo samega Jezusa, ubogega in ponižnega. Ko poslušamo Svetega Duha, se postavimo v pozorno pokorščino, postanemo poslušalci Besede in torej najbolj služimo našim mladim spokornikom, postavimo jih v stik s samim Jezusom.«

Razločevanje poklicanosti je branje znamenj
Ko sta navzoča oba elementa, se lahko zakramentalni pogovor zares odpre za tisto previdno in molitveno pot, kar je razločevanje poklicanosti. »Vsak mladi bi moral slišati Božji glas, bodisi po svoji vesti bodisi preko poslušanja Besede. In na tej poti je pomembno, da je podprt z modrim spremstvom spovednika, ki lahko včasih postane tudi duhovni oče, in sicer na prošnjo samih mladih in nikoli, da bi se sam ponujal,« je izpostavil Frančišek. Razločevanje poklicanosti je predvsem branje znamenj, ki jih je že Bog sam položil v življenje mladega človeka po njegovih dobrih lastnostih in osebnih nagibih, po srečanjih in po molitvi. Gre za podaljšano molitev, v kateri se s preprostostjo ponavlja Samuelove besede: »Govôri, Gospod, kajti tvoj služabnik posluša« (1 Sam 3,9).

Pogovor zakramentalne spovedi kot priložnost za srečanje
Pogovor zakramentalne spovedi na ta način postane privilegirana priložnost za srečanje, ko oba, tako spokornik kot spovednik, prisluhneta Božji volji ter tako odkrivata njegov načrt, neodvisno od načina poklicanosti. Poklicanost namreč ni enaka in ne more nikoli biti enaka formi. To bi namreč vodilo v formalizem. Poklicanost je odnos z Jezusom, življenjski in neobhoden odnos.

Spovednik kot pričevalec
Papež je v nadaljevanju pojasnil, da odvisno od stvarnosti obstaja več kategorij, s katerimi se opredeljuje spovednika: zdravnik in zdravilec, pastir in oče, učitelj in vzgojitelj. A pri mladih je spovednik poklican, da je predvsem pričevalec. »Pričevalec v smislu 'mučenca', poklican so-trpeti za grehe bratov in sester kakor Gospod Jezus; potem je tudi pričevalec usmiljenja, tistega srca evangelija, kar je Očetov objem izgubljenega sina, ki se vrne domov. Spovednik-pričevalec naredi učinkovitejšo izkušnjo usmiljenja, ko vernikom na stežaj odpre novo in veliko obzorje, ki ga samo Bog lahko da človeku,« je izpostavil sveti oče. Zbrane pri avdienci, mlade duhovnike in bodoče duhovnike, je spodbudil, naj so pričevalci usmiljenja, naj ponižno poslušajo mlade in Božjo voljo za njih, naj vedno spoštujejo vest in svobodo tistega, ki pristopi k spovedi, kajti Bog sam ljubi njihovo svobodo.