Tretja postna pridiga p. Cantalamesse: krščanska ponižnost

VATIKAN (petek, 9. marec 2018, RV) – »Ne imejte previsokih idej o samih sebi.« To je naslov tretje postne pridige, ki jo je imel p. Raniero Cantalamessa danes dopoldan za papeža Frančiška in člane rimske kurije. V njej je razmišljal o krščanski ponižnosti, navezal pa se je predvsem na naslednje besede iz 12. poglavja Pisma apostola Pavla Rimljanom: »Ne imejte visokih misli, onkraj tega, kar je treba misliti, ampak mislite to, v skladu z razumnostjo. [...] Ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne.« (Rim 12,3.16)

Ne povabilo k zmernosti in skromnosti, ampak k ponižnosti
»Ne gre za drobna povabila k zmernosti in skromnosti; preko teh malo besed nam opomin apostola odpre predvsem prostrano obzorje ponižnosti. Poleg dejavne ljubezni, o kateri smo razmišljali v prejšnji meditaciji, sv. Pavel prepozna ponižnost kot drugo temeljno vrednoto. To je druga smer, v kateri je potrebno delati, da bi v Duhu prenovili svoje življenje ter gradili skupnost.«

Resnično ponižen je tisti, ki si prizadeva, da bi imel Kristusovo srce    
Na tem področju krščanske kreposti razumemo kot povabilo, naj mislimo v sebi to, »kar je tudi v Jezusu Kristusu«. (Flp 2,5) Čeprav je bil v podobi Boga, kakor spominja Pavel v pismu Filipljanov, »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti« (Flp 2,5-8). In svojim učencem je sam rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« (Mt 11,29) Papeški pridigar je ob tem poudaril, da lahko o ponižnosti govorimo z različnih vidikov, vendar pa je v svojem najglobljem pomenu ponižnost le Kristusova. Resnično ponižen je tisti, ki si prizadeva, da bi imel Kristusovo srce.     

Ponižnost kot treznost, modrost, približanje resnici
P. Cantalamessa je svoje razmišljanje predstavil v treh točkah: najprej je spregovoril o ponižnosti kot treznosti oz. modrosti. To je namreč beseda, ki jo sv. Pavel uporablja v omenjenih vrsticah, ko opisuje ponižnost, katero hkrati povezuje z resnico. Kristjane poziva, naj si ne ustvarjajo napačnih in pretiranih predstav o samih sebi, ampak pravo, trezno, lahko bi rekli skoraj objektivno mnenje. »S tem, ko se poniža, se človek približa resnici. "Bog je luč," pravi sv. Janez (1 Jn 1,5), je resnica in ne more srečati človeka drugače kot v resnici. On da svojo milost ponižnemu, saj more le tisti, ki je ponižen, prepoznati milost.«

Le ena stvar je, ki je nisem prejel, ki je vsa in samo moja: greh
Drugo vprašanje, ki je bilo v ospredju med tretjo postno pridigo, je bilo naslednje: »Kaj imaš, česar ne bi prejel?« (1 Kor 4,7) »Le ena stvar je, ki je nisem prejel, ki je vsa in samo moja, in to je greh. To vem in čutim, da prihaja iz mene, da ima svoj izvor v meni oz. v človeku in svetu ter ne v Bogu. Medtem ko je vse ostalo – vključno z dejstvom, da prepoznam, da greh prihaja iz mene – od Boga.« Pri tem je p. Cantalamessa spomnil, da je »pravilna sodba« o samih sebi naslednja: prepoznati naš nič. Dragoceni biser je prav iskreno in samoumevno prepričanje, da sami zase nismo nič, ničesar ne moremo misliti, ničesar ne moremo narediti. Papeški pridigar je poudaril, da pri sebi ne odkrivamo ponižnosti, ampak ošabnost, saj pogosto »mislimo, da smo nekaj«, medtem ko v resnici nismo nič. To se, po njegovih besedah dogaja zato, ker zlorabimo svojo svobodo. Prav priznanje te resnice, ki jo odkrivamo preko Božje besede, je pot ponižnosti. Gre za veliko milost, ki podarja nov mir. 

Marija, neprekosljiv zgled te resnice-ponižnosti
Neprekosljiv zgled te resnice-ponižnosti je Marija, ki v svoji hvalnici pravi »ozrl se je na nizkost svoje dekle«. (Lk 1,48) Pri tem ne gre za krepost ponižnosti, ampak za njeno ponižno stanje, za njeno pripadnost kategoriji ponižnih in ubogih, o katerih nadalje pripoveduje hvalnica. Tudi na Elizabetine besede »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda,« odgovori: »Ozrl se je na nizkost svoje dekle.« Potopila se je v svoj nič ter »povzdignila« samo Boga z besedami: »Moja duša poveličuje Gospoda.« Gospoda, ne dekle. Marija je resnično mojstrovina božje milosti.

Ponižnost in ponižanja. Boj, ki traja vse življenje
V tretji točki pa je p. Cantalamessa razmišljal o ponižnosti in ponižanjih. »Ne smemo si delati utvar, da smo dosegli ponižnost samo zato, ker sta nas Božja beseda in Marijin zgled privedla do tega, da smo prepoznali svoj nič. Do kakšne točke smo prišli v ponižnosti, se vidi takrat, ko nismo več mi tisti, ki prepoznamo svoje napake in pomanjkljivosti, ampak ko to storijo drugi; ko nismo le sposobni povedati resnice samim sebi, ampak tudi radi vidimo, da nam jo povejo drugi. Z drugimi besedami, vidi se pri oštevanjih, popravkih, kritikah in ponižanjih. Pri tem se je potrebno zavedati, da gre pri ponižnosti za boj, ki traja vse življenje in zajema vse vidike življenja. Ošabnost se lahko hrani tako s slabim kot z dobrim ter tako torej preživi v vsaki situaciji in v vsakem »podnebju«.

Ponižnost je v velik izolator, ki dopusti božjemu toku milosti teči skozi osebo
»Ponižnost ni pomembna le za osebni napredek na poti svetosti; bistvena je tudi za dobro delovanje življenja skupnosti, za graditev Cerkve. Ponižnost je v duhovnem življenju velik izolator, ki dopusti božjemu toku milosti teči skozi osebo ne da bi se razgubil, ali še slabše, povzročil plamene ošabnosti in rivalstva.«

Današnjo pridigo je p. Cantalamessa sklenil z besedami iz psalma 130: »Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi deli, niti za čudovitimi dejanji, ki so zame previsoka. Nasprotno, potešil in umiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša.«