Prof. Monda o križevem potu, ki so ga na papeževo povabilo pripravili mladi

VATIKAN (nedelja, 11. marec 2018, RV) – Papež Frančišek je letos zaupal pripravo besedil za križev pot v Koloseju skupini mladih pod vodstvom prof. Andrea Monde, ki je diplomiral iz prava in religije ter je pisatelj in esejist. Kot je povedal v pogovoru za Vatican News, je med svojimi dijaki in študenti izbral nekaj mladih ne glede na njihovo osebno pot vere, da bi skupaj razmišljali ob evangeljskih odlomkih, ki opisujejo križev pot. Nato je vsak izmed njih izrazil to, kar je prišlo iz njegovega srca.

Rekel sem jim, naj bodo to, kar so
»Rekel sem jim, naj bodo to, kar so: mladi, stari 15, 20, 25 let, ki se nahajajo v Jeruzalemu na veliki petek in beležijo to, kar vidijo s svojimi očmi. Naj ne bodo pogojeni s tem, da bodo križev pot brali pred papežem ter ga prenašali po vsem svetu. V štirinajstih postajah in meditacijah so prišli na dan različni odtenki, različne občutljivosti. Nekdo je poudaril krivičnost Jezusove obsodbe, pohujšanje in nerazumevanje te skrivnosti. Spet nekdo drug je razmišljal o paradoksu križa, ki ga moremo le z vidika vere umevati kot orodje zveličanja in ne kot nesmisel, ki potepta pomen pravičnosti človeštva.«

Padci napoved vstajenja, dostojanstvo in migranti, odrivanje smrti
»Nato sledijo nekatera izhodišča, ki so po mojem mnenju zelo zanimiva: npr. dejstvo, da Jezus po padcih ponovno vstane, je nekdo razumel kot vnaprejšnjo napoved vstajenja; ponovno se dvigniti je vedno znamenje moči Kristusa, ki ne pusti zadnje besede smrti. Nekdo je ob postaji, ko Jezusu vzamejo obleko, razmišljal o človekovem dostojanstvu ter ga povezal z migranti. Ti so danes ubogi »kristusi«, ki jim vzamejo vse, a kljub temu ne izgubijo svojega dostojanstva, saj le-to ne more biti odvzeto nikomur. Ob skrivnosti Jezusove smrti na križu pa je nekdo ugotovil, da je smrt nekaj, česar ne želimo videti, kar odrivamo.«   

Sporočilo mladih: iščejo sopotnika, ki jih razume
Ob koncu pogovora pa je prof. Monda povedal, kakšno sporočilo želijo mladi preko svojih premišljevanj predati svetu: »To, da iščejo sopotnika. Križev pot je pot, je hoja. S tem, ko so sodelovali pri nalogi, ki jim jo je želel zaupati papež, so tudi oni postali Jezusovi sopotniki. Zelo očitno so izrazili svojo željo, da bi bili spremljani: ne sojeni, pomilovani, ampak, da bi jih spremljal nekdo, ki jih razume. Kristus, ki pade pod križem, ki se spotakne, trpi, je zapuščen in sam lahko dobro razume življenje mladostnika in mladega, ki se sooča s svetom, ki je pogosto brez opornih točk.«