VATIKAN (torek, 13. marec 2018, RV) – Ob peti obletnici pontifikata papeža Frančiška je spregovoril tudi vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. V pogovoru za Vatican News je najprej odgovoril na vprašanje, katere so po njegovem mnenju najpomembnejše značilnosti nauka papeža Frančiška:
Glavne značilnosti pontifikata: veselje, usmiljenje in misijonarskost
»Minilo je že pet let; minila so zelo, zelo hitro, v ritmu mnogih veselih in žalostnih
dogodkov. Resnično ostaja dejstvo, da sta izvolitev papeža in njegovo poslanstvo vedno
dar za Cerkev ter za človeštvo. Pomembnost duhovne in cerkvene razsežnosti je potrebno
gledati, presojati, brati v luči vere in delovanja Božje previdnosti. Ta obletnica
nam pomaga, da lahko vsi malo premislimo, katere so glavne značilnosti nauka in delovanja
papeža Frančiška. Ko sem razmišljal o tem, mi je prišla misel, ki sem jo že dalj časa
gojil: zdi se mi močno, da vsi pomembnejši dokumenti spominjajo na veselje – mislim
na Veselje evangelija, Radost ljubezni, Laudato si'; hvala, ki se
rodi iz veselja v srcu, polnem radosti. Zato bi rekel, da je temeljna značilnost tega
ponitfikata prav veselje; veselje, ki se seveda ne rodi iz brezskrbnosti, ampak iz
dejstva, da vemo, da nas Gospod ljubi. In to je drugo vodilo pontifikata: usmiljenje,
to je osebna in popolna ljubezen, ki jo ima Bog do vseh bitij, ter po drugi strani
veselje, da bi to veselo evangeljsko novico posredovali tudi drugim; oznanjevanje
Jezusovega zveličanja drugim postane vir veselja za tistega, ki ga prejme, pa tudi
za tistega, ki ga oznanja. Gre za medsebojno podeljeno veselje. Menim, da je tretja
smernica evangelizacija, Cerkev v izhodu, ki mora prinašati evangelij vsem bitjem.
Zdi se mi, da so v teh nekaj besedah, vsaj zame, zajete glavne značilnosti tega ponitfikata.«
Cerkev v izhodu
Naslednje vprašanje, namenjeno kardinalu Parolinu, se je nanašalo na mnenja, ki so
nasprotna papežu in se pojavljajo tako znotraj kot zunaj Božjega ljudstva. Na to,
kako se lahko odgovori na kritike, je dejal: »Gotovo je ena izmed značilnosti pontifikata
papeža Frančiška prav razsežnost Cerkve v izhodu, Cerkve v gibanju; gre za povabilo,
ki ga papež ponavlja že vse od začetka: in sicer da ne bi ostali na mestu, da se ne
bi sklicevali na načelo "vedno se je delalo tako"– zato, da ne bi storili nobenega
koraka naprej – in to jasno reče v Veselju evangelija. Seveda dobro vemo,
kam vodi ta pot: k temu, da je Cerkev vedno bolj zvesta svoji naravi Božjega ljudstva
ter Kristusovega telesa ter k večji učinkovitosti pri njenem poslanstvu oznanjevanja.
Verjetno je prav ta spodbuda, ta dinamičnost, ki jo je papež vtisnil in jo želi vtisniti
v Cerkev, razlog za različne, nasprotne in včasih nasprotujoče sodbe. Mislim, da je
to, da so bili vsi ponitfikati kritizirani, na nek način nekaj normalnega.«
Ločevati med uničevalnimi in konstruktivnimi kritikami
»Kar zadeva kritike pa bi ločil med tistimi, ki so uničevalne, agresivne, resnično
hudobne in tistimi, ki so konstruktivne. Na ti dve vrsti kritik obstajajo tudi različni
načini reagiranja in odgovarjanja. Glede agresivnih nam ne preostane dugega kot da
jih sprejmemo kot križ ter jih vidimo kot del tiste trnove krone, ki jo moramo nositi
vsi, posebej tisti, ki imajo odgovornosti v Cerkvi ter hkrati tudi vlogo v javnosti.
Mislim, da teh ne bo nikoli zmanjkalo, vedno bodo prisotne. Glede konstruktivnih kritik
pa menim, da jih je potrebno upoštevati, ker lahko pomagajo pri izboljševanju, tudi
pri izpopolnjevanju lastnega služenja. Konstruktivne kritike se rodijo iz drže, utemeljene
na ljubezni ter težijo k izgradnji občestva v Cerkvi. Zdi se mi, da je to osnovno
merilo; težijo k občestvu v Cerkvi ter želijo pomagati tudi papežu pri njegovem nauku
in poslanstvu v dobro vse Cerkve.«
Želje: Na mnoga leta, sveti oče!
Ob koncu pogovora pa je vatikanski državni tajnik odgovoril na vprašanje, kaj želi
papežu Frančišku ob tokratni obletnici: »Mislim, da je to, kar mu želijo mnoge osebe,
tako znotraj kot zunaj Cerkve, ki gledajo na papeža Frančiška kot na pomembno in pomenljivo
osebnost v sodobnem svetu, naslednje: želja, da bi mu Gospod dal življenje, zdravje,
moč, pogum, da bi še naprej vodil Cerkev. Zato zaključimo z besedami ene izmed starodavnih
molitev: "Bog naj ga ohranja in mu da vedno moči in krepkosti." Vsi mu voščimo: Ad
multos annos (Na mnoga leta), sveti oče!«
All the contents on this site are copyrighted ©. |