Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Kateheza o evharističnem bogoslužju: Očenaš in lomljenje kruha

"Ko rečem Oče, ali takrat tudi čutim, da je on moj Oče, da je Oče človeštva, da je Oče Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom?" - AP

14/03/2018 12:30

VATIKAN (sreda, 14. marec 2018, RV) – Papež Frančišek je tudi med današnjo splošno avdienco govoril o sveti maši in nadaljeval z razlaganjem evharističnega bogoslužja. V ospredju kateheze sta bila molitev Očenaš in lomljenje kruha.

Obhajilni obred se začne z Očenašem
Potem ko je Jezus med zadnjo večerjo vzel kruh in kelih z vinom ter se zahvalil Gospodu, je »razlomil kruh«. Temu dejanju med evharističnim bogoslužjem med mašo ustreza »lomljenje kruha«, ki sledi molitvi Očenaš. Tako se začne »obhajilni obred«, ki nadaljuje slavljenje in prošnjo evharistične molitve s skupno molitvijo Očenaša. Kot je poudaril papež, Očenaš ni samo ena od mnogih krščanskih molitev, ampak je »molitev Božjih otrok« – je največja molitev, ki nas jo je naučil Jezus. S tem, ko nam je bil izročen na dan našega krsta, Očenaš odmeva v nas z istimi čustvi, ki so bila tudi v Jezusu Kristusu. »Ko mi molimo Očenaš, molimo, kakor je molil Jezus. To je Jezusova molitev in on nas jo je naučil, potem ko so mu učenci rekli: 'Učitelj, nauči nas moliti, kakor moliš ti'. Zelo lepo je moliti, kakor je molil Jezus,« je dejal Frančišek.

Oče naš …
Vzgojeni z Jezusovim naukom, se lahko obrnemo na Boga in ga imenujemo Oče, kajti z vodo in s Svetim Duhom smo ponovno rojeni kakor njegovi otroci (glej Ef 1,5). V resnici ga nihče ne bi mogel po domače klicati Aba, Oče, ne da bi bil rojen iz Boga, brez navdiha Duha, kakor nas uči sv. Pavel (glej Rim 8,15). Papež je povabil, naj nekoliko razmislimo o tej trditvi: da ne more nihče Boga imenovati Oče brez navdiha Duha. Koliko krat ljudje rečejo »Oče naš«, a ne vedo, kaj pravijo. »Ko rečem Oče, ali takrat tudi čutim, da je on moj Oče, da je Oče človeštva, da je Oče Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom? Ko molimo Očenaš, se povežemo z Očetom, ki nas ljubi, a Duh je tisti, ki nam dá to povezavo, to občutenje, da smo Božji otroci.« Papež je poudaril, da nas nobena molitev ne bi mogla bolje pripraviti na zakramentalno občestvo z Jezusom, kot ravno molitev, ki nas jo je on sam naučil. Očenaš se moli tudi zjutraj in zvečer, pri hvalnicah in večernicah. Na ta način sinovska drža do Boga in bratska drža do bližnjega prispevata, da našim dnem damo krščansko obliko.

Pri Gospodovi molitvi, torej Očenašu, prosimo za »vsakdanji kruh«, v čemer vidimo posebno navezavo na evharistični kruh, ki ga potrebujemo za življenje kot Božji otroci. Prav tako prosimo za odpuščanje tistim, ki so nas prizadeli. »In to ni lahko,« je pripomnil papež. »Odpustiti osebam, ki so nas prizadele, ni lahko. Je milost, za katero moramo prositi: 'Gospod, nauči me odpustiti, kakor si ti odpustil meni.' To je milost. Odpustiti je milost Svetega Duha.« Medtem ko nam naše srce odpre za Boga, nas Očenaš prav tako pripravi za bratsko ljubezen. Boga tudi prosimo, naj nas »reši hudega«, ki nas ločuje od njega in naših bratov. Vse te prošnje nas pripravijo na sveto obhajilo.

Obred miru
Kar prosimo v Očenašu, je podaljšano z molitvijo duhovnika, ki v imenu vseh moli: »Reši nas Gospod vsega hudega, podari nam mir v naših dneh.« To zatem dobi neke vrste pečat v obredu miru. Najprej se prosi za Kristusov mir (glej (Jn 14,27), ki je drugačen o miru tega sveta. Kristus namreč daje rast Cerkvi v enosti in miru, v skladu s svojo voljo. S konkretno gesto, ki si jo izmenjamo med seboj, izrazimo »cerkveno občestvo in vzajemno ljubezen preden pristopimo k zakramentu«. V rimskem obredu je podelitev znamenja miru, ki je od vsega začetka postavljena pred obhajilo, usmerjena v evharistično obhajilo. Po sv. Pavlu ni mogoče pristopiti h kruhu, ki iz nas naredi eno samo telo v Kristusu, ne da bi prej bili pomirjeni z bratsko ljubeznijo (glej 1 Kor 10,16-17; 11,29). »Kristusov mir se ne more ukoreniniti v srce, ki ni zmožno živeti bratstva, in ga popraviti, kjer je bila ranjeno. Mir nam daje Gospod. Gospod nam daje milost, da odpustimo tistim, ki so nas prizadeli.«

Lomljenje kruha
Podelitvi miru sledi »lomljenje kruha«, ki je že v apostolskih časih dalo ime celotnemu evharističnemu obhajanju (glej KKC, 1329). Lomljenje kruha, kar Jezus stori med zadnjo večerjo, je prepoznavno dejanje, ki je učencem pomagalo, da so ga po vstajenju prepoznali. Spomnimo se učencev iz Emavsa, ki pripovedujeta o srečanju z Vstalim in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha (glej  Lk 24,30-31.35).

Jagnje Božje
Lomljenje evharističnega kruha spremlja klicanje »Jagnjeta Božjega«, kakor je Janez Krstnik imenoval Jezusa, ko je pokazal nanj kot na tistega, »ki odjemlje grehe sveta« (Jn 1,29). Svetopisemska podoba jagnjeta govori o odrešenju (glej 2 Mz 12,1-14; Iz 53,7; 1 Pt 1,19; Apd 7,14). V evharističnem kruhu, razlomljenem za življenje sveta, ljudstvo, ki moli, prepozna resnično Jagnje Božje, torej Kristusa Odrešenika, ki ga prosi: »Usmili se nas. Podari nam mir.« »Usmili se nas« in »Podari nam mir« sta vzklika, ki nam od molitve Očenaš do lomljenja kruha pomagata, da dušo pripravimo za udeležbo na evharistični gostiji, ki je vir občestva z Bogom in brati.

Papež Frančišek je katehezo sklenil s spodbudo, naj ne pozabimo najpomembnejše molitve, ki nas jo je naučil Jezus, s katero je on sam molik k Očetu. »Ta molitev nas pripravi na obhajilo,« je dejal, zatem pa vse zbrane na Trgu sv. Petra povabil k skupni molitvi Očenaša.

 

14/03/2018 12:30