Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Vatikan \ Dokumenti

Postna pridiga p. Cantalamesse o krščanski pokorščini

P. Raniero Cantalamessa je za papeža Frančiška in člane rimske kurije v petek, 16. marca imel četrto postno pridigo. - AP

16/03/2018 17:51

VATIKAN (petek, 16. marec 2018, RV) – Danes dopoldan je imel p. Raniero Cantalamessa za papeža Frančiška in člane rimske kurije četrto postno pridigo. Po tem, ko je v preteklih tednih razmišljal o življenju po Duhu, dejavni ljubezni ter ponižnosti, je danes v ospredje postavil poslušnost Bogu v krščanskem življenju. Navezal se je predvsem na naslednje besede iz 13. poglavja Pisma apostola Pavla Rimljanom: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu.« (Rim 13,1-2)

Sv. Pavel govori o civilnih oblasteh
»Apostol tukaj ne govori o oblasteh v splošnem in o vskaršni oblasti, ampak samo o civilnih in državnih. V času, ko je sveti Pavel pisal to pismo, je v judovstvu postajal vedno močnejši upor zelotov proti Rimu, ki se je le nekaj let kasneje končal z uničenjem Jeruzalema. Mnogi člani krščanske skupnosti, tudi v Rimu, so bili spreobrnjeni judje, tako da je bilo vprašanje, če je potrebno biti pokoren rimski državi, pomembno tudi za kristjane.«

Kraljestvo, ki ga oznanja Kristus, ni državne ali političe narave
»Sveti Pavel vprašanje razreši v luči Jezusove drže ter besed, ko je farizejem in herodovcem, ki so ga skušali, rekel: "Dajte cesarju, kaj je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." (Mr 12,17) Kraljestvo, ki ga oznanja Kristus, ni od tega sveta, ni državne ali političe narave. Zato more živeti pod katerimkoli političnim sistemom, sprejemajoč prednosti (kakor je bilo rimsko državljanstvo), hkrati pa tudi zakone.«

Pokorščina evangeliju
»Pokorščina državi je posledica in vidik pokorščine, ki je bistveno pomembnejša in obsežnejša in jo apostol imenuje "pokorščina evangeliju". (prim. Rm 10,16) Apostolov strog opomin kaže, da plačevanje davkov ter izpolnevanje osebnih dolžnosti do družbe ni le državljanska dolžnost, ampak tudi moralna in verska. Povezana je namreč z zapovedjo ljubezni do bližnjega. Država ni nekaj abstraktnega, ampak je skupnost oseb, ki jo tvorijo. Če ne plačujem davkov, če onesnažujem okolje, če kršim prometne predpise, škodujem in kažem, da se ne menim za bližnjega.«

Bistvena pokorščina: človekova pokorščina Bogu
P. Cantalamessa je dodal, da je vse to zelo aktualno tudi danes, vendar pa se ne moremo omejiti le na vidik pokorščine državi, ampak nam sv. Pavel v svojih pismih pomaga najti načela, ki usmerjajo celotno krščansko življenje. Odkriti moramo bistveno pokorščino, iz katere izvirajo vse specifične, vključno s pokorščino civilnim oblastem. Obstaja pokorščina, ki zadeva vse ljudi in je pomembnejša od vseh drugih, ki vodi in poživlja vse ostale – to je človekova pokorščina Bogu.

Krščanska pokorščina je utemeljena na Kristusovi pokorščini
»Precej preprosto je odkriti naravo in izvor krščanske pokorščine: resnični temelj krščanske pokorščine ni ideja pokorščine, ampak dejanje pokorščine. Utemeljeno je na Kristusu, ki "je postal pokoren vse do smrti". (Flp 2,8) Kristus "se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti in postal popoln, vsem, ki so mu poslušni, vir večnega odrešenja." Pokorščina zaobjema celotno Jezusovo življenje in predstavlja nasprotje Adamove nepokorščine. Veličina Jezusove pokorščine se objektivno meri po tem, "kar je pretrpel", subjektivno pa po ljubezni in svobodi, v kateri je pokorščino živel.«  

Krščanska pokorščina je utemeljena v krstu
Po besedah papeškega pridigarja sv. Pavel v 6. poglavju pisma Rimljanom pokaže, da mi v področje tega dogodka vstopamo preko krsta. V krstu smo sprejeli Gospoda, vendar »pokornega« Gospoda; tistega, ki je postal Gospod prav zaradi svoje pokorščine. Le-ta ne pomeni podložnosti, ampak podobnost; biti pokoren takšnemu Gospodu pomeni biti mu podoben, saj je prav zaradi svoje pokorščine do smrti dobil ime, ki je nad vsakim imenom (prim. Flp 2,8-9).

Pokorščina ne le krepost in zakon, ampak dar in milost
»Iz tega odkrijemo, da je pokorščina, prej kakor krepost, dar; prej, kakor zakon, je milost. Razlika med obema je ta, da zakon zapove, kaj moraš storiti, medtem ko z milostjo prejmeš možnost, da nekaj storiš. Z drugimi besedami, kristjani nismo le dolžni biti pokorni, ampak imamo tudi milost biti pokorni.« Pri tem nam je zgled Kristus, ki nam kaže, kako naj ga posnemamo s svojim življenjem. Duhovna pokorščina Bogu in pokorščina vidni in institucionalni oblasti nista ločeni, ampak prva prenavlja, utrjuje ter poživlja. Na ta način pokorščina ljudem postane kriterij za to, če obstaja pokorščina Bogu ter če je ta pristna.

Pokorščina Bogu ali samemu sebi? Pokornost ali upornost?
»Biti pokoren le takrat, ko je tisto, kar nam reče predstojniki, popolnoma v skladu z našimi zamislimi in izbirami, ne pomeni biti pokoren Bogu, ampak samemu sebi. Ne pomeni izpopolnjevati Božje volje, ampak svojo. Če v primeru, ko pride do različnih mnenj, namesto da bi postavili pod vprašaj sebe, takoj postavimo pod vprašaj predstojnika, njegovo razločevanje in pristojnost, nismo več pokorni, ampak uporni.«

Bogu smo lahko vsi vedno pokorni
Ob koncu današnje pridige je p. Cantalamessa poudaril, da smo Bogu lahko vsi vedno pokorni ter zaključil s krajšim razmišljanjem ob besedah iz psalma: »Glej, prihajam. V zvitku knjige je pisano o meni: izpolnjevati tvojo voljo mi je v veselje; moj Bog, tvoja postava je globoko v mojem srcu.«

Živeti v znamenju besed: Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo
»Jezus je te besede naredil za svoje, ko je rekel: "Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." (Heb 10,5). Zdaj smo na vrsti mi. Vse življenje, dan za dnem, moremo živeti v znamenju besed: "Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." Zjutraj, ko začnemo nov dan, zatem ko gremo na sestanek, na srečanje, ko začnemo z novim delom: "Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." Ne vemo, kaj nas čaka v tistem dnevu, v tistem srečanju, pri delu. Eno stvar pa vemo gotovo: da v njih želimo izpolniti Božjo voljo. Ne vemo, kaj vsakega izmed nas čaka v prihodnosti; vendar pa se je lepo napotiti proti njej s to besedo na ustih: Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.«

16/03/2018 17:51